Takoj, ko je Jade sedla za mizo poleg Siriusa, so že poklicali gor Lily, ki jo je Izbiruh pri priči poslal v Gryfondom, še preden se je njene glave dotaknil. Ploskali so ji mnogo bolj divje, kot so Jade in po možnosti je bila prav ona kriva zato. V hipu, ko je Lily vstala, je stekla k rdeči mizi naravnost Jade v objem. Objeli sta se, kot se ne bi videli že leta, čeprav sta se dober teden nazaj skupaj zibali na gugalnicah pri veliki brezi, ki je stala ob robu gozda v Spodnjem Stokesu.

Spustili sta se šele, ko je Jade postala radovedna: "Nikoli nisem vedela, da si čarovnica!"
"Tudi jaz pravzaprav ne, nihče od mojih staršev ni, pa tudi Petunija ne," je razložila svoji rjavolasi prijateljici. "Od kdaj pa ti znaš čarati?"
"Saj ne znam, no, ne še. Sem pa od vedno čarovnica."
"Nikoli mi nisi povedala!"
"Ker nisem smela!"
"Kaj pa se je zgodilo s tvojim očes-" se je še hotela pozanimati, preden se je v pogovor vključil James, za vratom katerega se je zdaj ovijala škrlanto zlatkasta kravata. Jade zaradi veselja ob ponovnem snidenju z Lily sploh ni opazila, da so prijatelja razvrstili v njen dom.* Ozrla se je okrog in opazila še Remusa in svetlolaso dekle, ki jo je videla med prvimi letniki. Vsi njeni prijatelji so bili v Gryfondomu in bilo je že skoraj kičasto, ampak je bila neskončno vesela.

"Jade, nam boš predstavila svojo prijateljico?"
"Ravno si jo zmotil pri govorjenju," je naveličano omenila, čeprav je bila vseeno kar srečna, ker res ni imela volje, da bi Lily razložila celotno nastalo situacijo. Poleg tega pa Lily najbrž še ni imela o čarovniški vojni in Grindelwaldu.

"Dobro, dobro. Lily, tale slepi trol je James Potter*," sem ga predstavila, ta pa se je namrdnil: "Si lahko še bolj prijazna?"
"No prav. Tale izjemno fleten in inteligenten mladenič, eden izmed mojih boljših znancev je James Potter, ki je ob enem strašno nadarjen mlad čarovnik, z žilico za povzročanje minimalnih do maksimalnih nevšečnostu ostalim primerkom človeške rase, ki prebivajo na tem svetu. Poleg gospodiča Potterja sedi zdaj cenjeni pripadnik rodbine Black, Sirius Orion, ki ima precej skupnega z gospodičem Potterjem. Če pogledaš na mojo levo stran, pa tam uglajeno sedi gospod Lupin, ki sam sebi ponosno dodeljuje naziv piflar. To so moji zvesti družabniki, hvala za sodelovanje."

Vsi so prasnili v smeh in tudi Jade se je zahihitala, čeprav se ji je vedno zdelo neslano smejati se lastnim šalam. Sedli so skupaj za mizo in s piščancem začeli, kot da ne bi jedli vec dni skupaj, toda kdo bi jim lahko zameril; vožnja je trajala dolgo in od sladkarij se ne da živeti, čeprav bi Sirius temu dejstvu odločno nasprotoval. James in Sirius sta na glas kramljala s fantom iz tretjega letnika, Lily pa s svetlolaso deklico, za katero je Jade zdaj vedela, da ji je ime Marlene. Remus na njeni levi je le zrl predse in tiho jedel in mladi čarovnici so v obraz padle njegove roke. Dolgi in koščeni prsti, posuti z brazgotinami, kakor njegov obraz.

"Si kje padel?" je mimogrede vprašala in si naložila še solate.
"Em, hja ne.. Čez poletje je mama nekje staknila noro mačko, pa jo poskušamo krotiti," je razložil in Jade podaril neroden nasmeh.
"Oh, sploh ne govori. Celo hišo živali imamo, sove, mačke, podgane, kuščarji, pa vsi znajo kdaj ponoreti."
Jade je vedela, da še kako nora mačka tega, kar je premoglo dečkovo telo, ni mogla zakriviti. Toda čutila je, da zdaj ni čas za to in odločila se je, da bi to temo bilo najbolje pustiti pri miru.
"Imate kusčarje?"
Deklica se je zasmejala: "Trenutno imamo novo leglo gekonov. Oče ima v lasti bunkeljsko trgovino z malimi živalmi, česa vse oni ne kupijo! Drugače pa imamo velikokrat mladiče zmajev, ki jih odvzamejo tihotapcem zmajevih jajc in jih pošljejo k očetu, da skrbi za njih prvih par mesecev, nato pa jih odda drugam."
Remus se je zasmejal in se lotil še zadnjih ostankov svoje perutnice.
"Kaj je tako smešnega?"
"O njih govoriš, kot da bi bili mali ljubki kužki, pa so zveri."
"Pa saj so ljubki! Res so nevarni, le znati moraš z njimi. V resnici ti nič nočejo," je zatrdila, on pa je skomignil z rameni: "Pa že, če ti tako praviš."

Po pojedini so sledila naznanila, ki so bila po mnenju starejših učencev že preveč rutinska. Ne v Prepovedani gozd, pazite se premikajočih stopnišč, po sončnem zahodu nihče iz gradu, po deseti uri nihče iz domov, razen če ima dovoljenje katerega od profesorjev. Vse Dumbledorjeve litanije, ob katerih so učenci znova in znova zavijali z očmi, Jade pa jih je rade volje poslušala. Kljub vsemu je bila hvaležna, da je bila tisti večer v Veliki dvorani na Bradavičarki.

Na koncu sta jih predstavnika študentov vodila do dnevnih sob, kjer se je morala Jade posloviti od fantov, ki so imeli sobe ne drugem stopnišču. Ni ji bilo pretirano hudo za njimi, saj jih bo tako ali tako videla naslednji dan. Z Lily in Marlene so stekle v svojo sobo, kjer se je Jade izborila za posteljo pri oknu, Lily pa se je zleknila na sredinsko, tako da je svetlolaski ostala le še desna, toda se ni pritoževala. Bila je namreč navdušena: "Mislita, da lahko dekoriramo?"
Rdečelasa Lily se je zasmejala: "Kaj, bi rada pleskala stene?"
Jade se je zasuknila in pogledala ostali dve dekleti v sobi. Prvič je Marlene ogovorila tudi njo; prej se je je rahlo izogibala, ampak ji naša junakinja ni pretirano zamerila. Tudi ona bi se, na njenem mestu.
"Ne, samo... lahko bi obesile kakšne plakate, ali pa slike! Tako dolgočasno je," je dejala, namigujoč na staro pohištvo in blede škrlatne zavese.
"Lahko bi imele kakšno rožo," je predlagala Lily, Jade pa se je sklonila k svoji potovalki, da bi razpakirala.
"Rože me strašijo, nikoli ne veš, katera je mesojeda," je skomignila Marlene in se zdrznila ob pogledu na Jadino potovalko. "Sveta pomagavka! Kaj pa je to za en stvor!" je vzkliknila, ko se je začela kepa oblačil dvigati v zrak. Tudi Jade in Lily, ki je sprva nista opazili, sta se zdrznili in ucvrli na drugo stran sobe. Le zrle so v premikajočo se tvorbo in se gledale.
"Prisežem, da se mi ne sanja," je zatrdila Jade, nato pa s pogledom ošvrknila obe deklici. "Zna katera čarati?"
"Ti izgledam tako?" jo je sarkastično odbila prijateljica, Marlene pa se je postavila naprej: "Mislim, da bi znala prestaviti oblačila."
Jade jo je brez razmišljanja potisnila naprej in manjša deklica je palico usmerila v gmoto. Zadržala je dih, medtem ko sta ostali dve držali pesti.

Pomahala je s palico in hlače so odfrčale na polico pod oknom, izpod njih pa je pokukala oranžna glavica.
"Albus!" je skočila Jade in stekla k mačkonu, Lily pa se je začela neustavljivo krohotati.

Kljub vsemu je bil Jadin prvi dan na akademiji več kot dober, skoraj že pravljičen. Spoznala je še tri nove prijatelje, ki so bili vsi v istem domu kot ona, zraven ponesreči pripeljala mačkona in se zoperstavila izsiljevanju.

'To je najboljši dan na svetu,' je zatrdila sama sebi v svoji glavi, medtem ko so vse tri sedele na posteljah, ki so jih zrinile skupaj. Čohljale so Albusa, ki je zadovoljno predel in klepetale, ter se hihitale. Šele pozno ponoči so zaspale in le luna jih je še opazovala.

Polna luna, ki je zapečatila Jade za vedno.