TA DEL BI MORAL BITI OSMI, PREJŠNJI PA DEVETI! :)

"Jade! Jade! Prekleta smrklja, zbudi se že!" se je po sobi razganjala rdečelasa Lily, medtem ko ji je v obraz metala blazine z njene in Marlenine postelje. Jade je bilo nemogoče zbuditi, ko je enkrat spala. Lahko bi jo postavil tik zraven igrišča za Quidditch, pa bi se samo prevalila na mestu in trdno spala naprej.

Po dobrih desetih minutah je Lily doživela uspeh in Jade je vstala od mrtvih, ter si mencala oči: "Ja, ja. Saj že grem, joj!" Razmršenih las je vstala in se napotila v kopalnico, od koder se je zadrla na ves glas: "Kaj imamo prvo uro?" Vtaknila si je zobno ščetko med sobe in začela krtačiti.
"Prazaprav nič, sobota* je! Si pozabila?"
Jade je pljunila, ob tem pa opazila, da Marlene ni v sobi.
"Kaj me potem budiš?"
"Zajtrk je vseeno samo do desetih, zdaj pa bo že devet in bo vse mrzlo. Mrzla jajca so grozna. Marlene je že šla," je naznanila Lily, Jade pa je malo pospešila. Mrzla jajca na oko so vendarle res grozna. Umila si je še obraz in počesala lase, nato pa se sprehodila nazaj do spalnice, kjer jo je Lily čakala že cela pripravljena.
"Lily? Saj veš, da takrat ko ni pouka, ne rabiš nositi uniforme?"
"Res ne?"
"Res ne," je pritrdila in se zastrmela v svojo potovalno skrinjo: "Kaj naj sploh oblečem?"
Tudi Lily je brskala po svoji: "Kaj pa vem, jaz bom tole rumeno obleko, počutim se sončno."
"Lily, ravno si prišla v Gryfondom, pa se že spreobračaš v Pihpuffovko," je v odgovor prhnila mlada čarovnica.
"No, kaj boš pa ti oblekla, ko si tako pametna?"

Jade si je že natikala nogavice in noge vtaknila v kratke hlače iz jeansa, glavo in roke pa je za trenutek prekrila običajna bela majica, čez katero je poveznila ogromen temno moder pulover. "No, ko že praviš, da sem pametna - moder pulover za Drznvraan in zelene superge za Spolzgad!"

Rdečelaska se je le namrdnila v svoji obleki in odhitela čez vrata. Jade je še počepnila, da si je zavezala vezalke, nato pa ji sledila, ohranjajoč varnostno razdaljo.

Že sta prišli do dnevne sobe, ko ju je ustavil Remus, ki je bil še precej mršav.
"Vaju kaj moti, če se vama pridružim pri zajtrku? James, Sirius in Frank ne izgledajo prav obetavno, če sklepamo po tem, da ne verjamem, da se bodo zbudili do jutri zvečer."
"Ne, seveda naju ne moti," mu je zatrdila rjavooka, medtem ko je druga le skomignila: "Pravzaprav se boš pridružil samo Jade, jaz bom zajtrkovala drugje."
"Daj no! Hecala sem se! In ti to veš!"
"Ne zaradi tega, Jade. Prijatelju Severusu sem obljubila, da zajtrkujem z njim," je razložila in si popravila naramnico. Prijateljica jo je obsojajoče premerila, Lily pa se je le zasukala na petah in stopila čez sliko.

"Gotovo je jezna name," je zatrdila Remusu, ki se je zasmejal: "Kaj si pa naredila?"
"Nič kaj takega, samo komentirala njeno obleko."
"Gotovo ni jezna zato."
Jade je še enkrat premislila, nato pa odgovorila: "Kje pa naj bi si našla prijatelja, prihaja iz bunkeljske družine, poleg tega pa je nisem spustila z oči odkar smo prišli. Veš kaj, sploh ni pomembno, lačna sem."
Deček ni vedel, kaj ga je zadelo, ko ga je povlekla za roko in potegnila skozi luknjo. Tekla sta do Velike dvorane in Gryfondomovske mize, kjer sta sopihajoč sedla.

"Še topla jajca," je Jade zadovoljno ugotovila in si na krožnik naložila kar tri, Remusove svetlo rjave oči pa so švigale po dvorani.
"Poglej, Lily!" je pokazal deklici. "Tam pri Spolzgadovski mizi."
"Hm, potem pa že," je skomignila in se vrnila k svojemu krožniku.

"Kako si spala?" je načel pogovor deček šele, ko sta z jedjo že skoraj zaključila.
"Pa precej dobro, pa ti?"
"Solidno, Frank rahlo smrči."
"Moj oči smrči," je pridala in krožnik potisnila stran od sebe. Remus je žvečil še zadnje kose slanine.
"Vsak oče smrči."
"Ne morem zanikati."

Počakala je, da še spije kozarec bučnega soka, nato pa radovedno vprašala: "Imaš kakšne plane za danes?"
"Em, zakaj?" je odgovoril z vprašanjem.
"Lahko bi šla malo raziskovat okoli gradu, da bova malo vedela, kje je kaj."

Nenadoma je vstal in zmajal z glavo: "Pravzaprav, nimam časa-"
"Kaj pa boš delal?"
"Nič posebnega, se vidiva!" je še zaklical, preden se je obrnil in odkorakal stran. Jade je zabolelo v srcu. Jo je zavrnil, ker se ni hotel družiti z njo? Mislila je, da proti njej nima nič, toda očitno se je motila. Mogoče niso vsi tako prijazni kot izgledajo in morda so v resnici le nastrojeni proti njej, le da se delajo, da so njeni prijatelji.

"Imam vsaj Lily," je rekla sama sebi, ko se je vzpenjala po stopnicah do stolpa, kjer se je nahajala dnevna soba njenega doma. Na hitro je vstopila, pograbila kemični svinčnik, kos pergamenta in poleg njiju z eno roko še Albusa. Potrebovala je prijatelja. Mlada čarovnica je naravnost sovražila samoto. Bila ji je tako tuja in hladna, saj je bila sama le poredko. Vedno se je igrala z otroci iz okolice, skakala okoli mame, ko je prišla z dela in se potikala okoli po očetovi trgovini. Tudi kadar je bila sama, to ni bila samota v pravem pomenu besede. Hišo Figgovih so zapolnjevale živali, ki jih je Jade naravnost oboževala.

Spustila je mačka na tla in skupaj sta se sprehodila ven iz kamnitega gradu, prav skozi travnike, kjer se je pri vrbi žalujki ob jezeru Jade zleknila na travo, Albus pa ji je najprej zlezel pod nogami, nato pa spretno splezal na staro drevo. Razprla je pergament in globoko vdihnila, nato pa pričela s pisanjem.

Živijo!

Pišem vama zunaj, pred gradom. Čudovit je in od tod lahko vidim prav vse! Šele sobota je in zaenkrat ge vse še precej dobro. Aja, ne bosta verjela, koga sem srečala! Lily! Lily Evans! Čarovnica je! Sem v Gryfondomu, ona pa tudi. Pravtako je tukaj tisti James Potter iz Prečne. In na vlaku sem spoznala Siriusa in Remusa, v šoli pa Marlene. Pravzaprav so vsi precej prijazni. Komaj čakam, da v ponedeljek začnemo s poukom. Prvo uro imamo uroke, nato pa dvojno uro napojev in še dvojno uro zgodovine čarovništva. Orleana (iz tretjega letnika) je včeraj pripovedovala, da jo uči duh!

Kmalu spet pišem!

P.S. Bi lahko dobila še eno stekleničko napoja? Ena se je v potovalki razbila.

Zvila je kos in ga pospravila v žep poleg palice, nato pa se zastrmela v nebo. Ni bilo brez oblačka - imelo je ravno pravo število puhastih tvorb, da je bilo popolno, vsaj zanjo.

Skozi drevo se je pognala črna vrana, ki je Jade sedla naravnost na golo in potolčeno levo koleno, ter se ji zastrmela v oči.
"Dala bi ti koruzo, če bi imela," je zavzdihnila, črna ptica pa je le zaplahutala s krili, preden se je na vrat na nos na obe vrgel Albus in napadel vrano.
"Pusti jo, lepo se obnašaj!" ga je okarala in se ozrla k vrani, ki je zletela proti Začaranemu gozdu. Vstala je in skoraj obnemela. Prisegla bi, da je bila na vsaki vidni veji vsaj ena vrana, ki je srepela naravnost vanjo, kot začarana.

Segla je v žep po palico, kljub temu da se je zavedala svojega neznanja v magiji. Nerodno je zamahnila s palico, z vrha katere se je razodela le modra žalostna meglica. Vrane pa so se kot na znak zapodile v gozd, kjer so postopoma izginile, kakor se je zvok prhutanja njihovih kril izgubljal v dan.