"Kakšno sporočilo? O čem sta se pogovarjali? Mi boš povedala?"

"Ne!" je zakričala Fleurdesia. Stisnila je oči in zadihala ter se prepričana, da ni ponovno zakričala ali česa vrgla preko hodnika. Ni prenesla vsega priitiska. Ko je videla Torijin užaljen izraz na obrazu, si je pokrila usta z dlanjo. "Oprosti, ampak res nimam časa, da bi vse pojasnila." Nadaljevala je hojo in si želela, da bi jo prijateljica vsaj za trenutek pustila na miru.

Tori se je ustavila na hodniku in zmedeno ter rahlo vzvišeno gledala za princeso, ki je s hitrim tempom hodila proti svoji sobi. "Kako nimaš časa?" je jezno vzkliknila in čakala, da se je Fleurdesia obrnila k njej. Gledali sta si v oči, ena bolj jezna od druge.

"Sem ti povedala. Jutri odpotujem in vse moram spakirati. Potem grem spat." Tokrat je stekla, a jo je spet ustavil pijateljičin glas.

"Komaj sem prišla. Leta se nisva videli in zdaj me ti zapuščaš."

"Nimam izbire," je iskreno izjavila princesa in se rahlo zasmilila prijateljici. "Vendar obljubim, da ti bom pisala. In vrnila se bom takoj, ko bom lahko." Umolknila je in gledala Tori, ki so se ji solze prikazale v očeh. A Fleurdesia jih ni opazila, saj se je Tori obrnila stran. Sklonila je glavo in zadrževala jezo v sebi. Mislila je, da bosta končno združeni. A zdaj ...

"Res ne morem priti s tabo?" je tiho rekla in pogledala princeso, ki je le obupano odkimala. "Zakaj pa potem tista... tvoja prijateljica. Calipsso?"

"Moj Varuh je. Mora biti ob meni."

"Ni ji treba, čeji ti tako ukažeš."

"Vem, ampak-"

"Tudi jaz te lahko varujem."

Fleurdesia se je zasmejala in pogledala na veliko uro na koncu hodnika. Bila je skoraj polnoč. "Žal mi je, ampak zdaj res moram iti. Ampak v kraljestvu lahko z družino ostanete tako dolgo, kot želite." Nasmehnila se je, si obrisala drobno solzo z rokavom rožnate obleke in pomahala. Tori ji je pomahala nazaj. "Se vidiva."

"Pa že."

***

Calipsso je stala pri velikih lesenih vratih z modrim steklom. Beli lasje so ji prekrivali večino obraza. Roke je imela v žepih črne oprijete majice. Opazovala je princeso, ki si je rožnate lase pletla v razmršeno figo. Ni ji uspelo, zato se je sprijaznila s čopom. V velik rjav usnjen kovček je metala obleke, ki so ji prišle pod roke. Med njimi jih je bilo nekaj, katerih ni marala, zato jih je takoj, ko jih je opazila, zabrisala na drug konec sobe. Ni ji bilo všeč, da je imela le dva para hlač. Upala je, da bo na dolgem potovanju bila nenadzorovana in si bo smela obleči hlače in ne teh neudobnih oblek. Morda bo nosila katero, ki je ni toliko stiskala v pasu. Morda pa si bo kupila toliko novih oblačil, da svojih ne bo več potrebovala nositi.

Končno je zaprla kovček, ki je pokal po šivih zaradi vsega, kar je bilo notri. Na srečo je ostalo nekaj prostora za nakit, knjigo, zemljevid ter nekaj drugih pomembnih stvari. Pogledala je Varuhinjo. "Misliš, da sem vzela preveč?"

"Iskreno menim, da bo vaša mati rekla, da ste nekaj pozabili."

Fleurdesia se je namrščila in pogledala po razmetani sobi. Na tleh so bile obleke in nekaj rož se je prevrnilo, zato je bila po tleh raztresena temno rjava zemlja. Ob pogledu na ves nered je princeso zmrazilo. *i* Le kaj sem pozabila? *i* je pomislila. *i* Imam vse, kar potrebujem, še preveč. Bi morala spakirati več knjig? Morda kakšno o zgodovini? *i* Pogled se ji je ustavil na mizi, ki je bila zapolnjena s knjigami in polita s črnilom. A prav na sredi se je nahajalo nekaj, kar bi Fleurdesia z največjim veseljem za vedno pustila doma. *i* Ličila. *i*

"Res moram?" je rekla sama sebi in zavzdihnila. Počasi je vstala, odprla kovček in vanj naložila ličila, ki jih je potrebovala. Oziroma katera bi želela njena mati, da jih ima s seboj.

Calipsso je videla, da je princesa končala s pakiranjem. Bilo je že pošteno preko polnoč. Calipsso se je obrnila do vrat, jih odprla in princesi zaželela lahko noč. Že je mislila oditi, ko je Fleurdesia zakašljala. "Že greš?"

"Mislila se, da želite..."

"Ah, pozabi moje želje," je odvrnila Fleurdesia in roko položila roko na posteljo, na kateri je sedela. "Prisedi."

Postelja je bila velika in pokrita s tremi barvnimi odejami. Bile so belih, rjavih in roza odtenkov in skoraj mehkejše od spomladanskega mahu, ki je rasel na travnikih. Nad posteljo je stal baldahin, s katerega so visele mreže, med katerimi so bile zataknjene travniške cvetlice. Niso bile posušene ali gnile, saj je nad njimi Fleurdesia izvedla urok, zaradi katerega so ostale cvetoče in barvite.

Calipsso je sedla na posteljo ob princeso in se udobno namestila. Stena je bila ob postelji, zato se je naslonila nanjo. Fleurdesia jo je opazovala z nasmehom in si spustila lase. Tudi ona se je naslonila na steno ob Varuhinji. Sedeli sta v tišini in ni bilo lepšega kot poslušati dihanje druga druge. Veter je mršil listje dreves, ki sta ga prav tako slišali, saj je bilo veliko okno odprto. "Te res ne zanima, kdo je poslal pismo?"

Calipsso je umaknila pogled. "Nimam vas pravice spraševati po zasebnih stvareh."

"Seveda imaš. Tako ali tako ti bi jaz sama povedala."

"Ne boste s tem-" Ustavila se je, saj njene besede niso imele smisla. Zavzdihnila je in vprašala: "Kdo je torej poslal pismo?"

Fleurdesia se je široko nasmehnila in se usedla bliže prijateljici. Včasih ji je njena vljudnost šla pošteno na živce, a vedela je, da tega ne more spremeniti. Njenega karakterja ni zmožna omehčati. Le angel je in angeli niso kot ljudje. Ne doživljajo čustev, ki jih ljudje. *i* Vendar sem prepričana, da jih. Morda jih le ne pokažejo.*i*

Povedala ji je vse. Da ima še eno teto, ki se je nihče ne spomni. Da mora oditi v oddaljeno vas in ugotoviti, zakaj je označena na zemljevidu. Nekaj mora biti s to vasjo. O tem je bila kraljica prepričana.

"Zakaj ravno vi? Ne more tega opraviti kdo ... starejši? Nekdo, ki pozna tiste kraje?"

"Mati je prepričana, da moram to storiti jaz. Sprašujem se, kaj naklepa." *i* Se me želi znebiti? *i* "Upam, da to opraviva čim prej, Calipsso. Glede potovanja nimam dobrih občutkov."

Calipsso se je komaj opazno nasmehnila. Bilo je samoumevno, da bo odšla z gospodarico. A v globinah njenega srca jo je vseeno skrbelo, da ji bo princesa ukazala, naj ostane. Ne le, da bi s tem bila princesa grozno ogrožena, Calipsso tega ne bi prenesla. Če umre Fleurdesia, umre sama. Ne pride v poštev, da se njune poti ločijo. "Mislite, da se bova hitro vrnili?"

"Občutek imam, da ne."

Nekaj časa sta se še pogovarjali, dokler Calipsso ni odšla. Zaprla je vrata princesine sobe in odšla v svojo. Od skrbi jo je stiskalo v srcu. Vse se lahko zalomi. Izven varnih zidov kraljestva živi marsikaj, kar bi lahko ogrozilo princesino življenje. Calipsso si je želela, da bi njeno bivanje a gradu trajalo dlje kot slabo leto dni. Globoko v sebi si je želela, da pismo nikoli ne bi prišlo do princese in kraljice. Povzročilo je preveč sprememb.