Živjo. :)
S prejšnjim delom se je *b* zaključil 1. del 1. dela. *b* xD Če razumete. Računam, da bodo 3 deli v tej zgodbi in vsakič, ko se bo kak končal, bom to napisala v naslednjem. Upam, da vam je bilo do zdaj karseda všeč (ali vsaj dovolj, da boste brali tudi naslednje dele haha xD). V drugem delu se bom poskusila še bolj izboljšati. Hvala za ves support do zdaj in na sploh hvala bralcem, pa tudi če ne komentirate. Res mi veliko pomeni.
Preden nadaljujem bi rada razjasnila nekaj, česar sicer nihče ni izpostavil, zato bom pa jaz. Najbrž ste bralci opazili, da sem do zdaj le enkrat pisala o Victorju, Alissi in Naomi in morda se je kdo vprašal: *i* Zakaj le enkrat? Bodo sploh prisotni v zgodbi? *i* V zgodbi bodo seveda še prisotni, a precej manj kot ostali, saj so za zdaj še izven največjega dogajanja. Najverjetneje še dolgo ne bo dela o njih, dokler ne bo tudi njihovo življenje postalo povezano z drugimi. Boste že videli. ;)
Zdaj pa pojdimo na mojo zgodbo. Komaj čakam, da nadaljujem s pripovedovanjem o Fleurdesii, Calipsso, Tori, Reefu, Lily, Royyu in ostalih. :))
~fleur <3



Sončni žarki še niso posijali na marmorno okensko polico v princesini sobi, na kateri so stale lončnice različnih barv. Ptice še niso pele jutranje pesmi in posedale v krošnjah dreves. Topel veter še ni pobožal rosne trave na vrtičkih ali zbudil vrtnarjev, ki bi jih obdelali. Grad je stal v temi, ki so jo osvetlile le svetilke na vrtu in luna na nebu. Sveče so bile ugasnjene in ves grad je spal ob tej zgodnji uri. Zrak je bil svež, a na srečo ni bilo mrzlega vetra. Tudi psi iz bližnje vasi niso lajali. Ura še ni odbila niti štiri zjutraj. Kljub temu pa je bila princesa že pokonci.

Nosila je rjavo in preprosto obleko z belimi okraski, ki ni bila primerna za princeso. Ni poudarjala njene postave ali se vlekla po tleh za njo. Visela je kot vreča in bila dolga le malo čez kolena. Krilo ni bilo zlikano in z desnega rokava je visela kratka nitka. Obleka ni bila niti malo elegantna in bila je prava sramota za hči kraljice, a zdelo se je, da to sami kraljici ugaja. Na obrazu je imela droben nasmeh in zdelo se je, da je ponosna na svoje dejanje.

"Zakaj moram nositi *i* to *i* obleko?" je zaspano vprašala Fleurdesia in zazehala. Ni ji bilo niti mar, a se je čudila materi, ki ji je naročila obleči najpreprostejšo obleko v njeni omari. Morda v celotnem gradu. Fleurdesio so bolj motili škornji, ki jih je morala obuti. Bili so rjavi in podeželjski, najbrž last kakega ribiča, a ni bila barva tisto, kar ji ni ugajalo. Bili so tesni in težki. Premakniti ni mogla niti enega prsta.

Leoley se je ponovno namuznila. "Tako ne boš prepoznavna. Tudi nakita ne nosi. Vsaj dokler ne pridete izven južnega dela kraljestva, ne nosi lepih oblek in si ne urejaj frizure. Ne kaži svojega obraza in poskrbi, da te nihče ne prepozna."

"Zakaj vsa ta tajnost?"

"Hči, razumeti moraš, da ni tako majhna stvar, da te pošiljam na drug konec sveta," je odgovorila kraljica.

*i* Tega se zavedam, *i* je pomislila Fleurdesia.

"Tvoje potovanje bo dolgo in naporno. A dokler si v dobrih rokah, ti bo uspelo." Obrnila se je proti moškemu, ki je vzravnano stal v preprostih rjavih oblačilih, v rokah pa je držal veliko sivo torbo. V njej je bilo orožje, orodje, hrana, posoda za kuhanje in podobne uporabne reči. Mož je imel obrito glavo ter brado, celo obrvi si je ostrigel z namenom, da ne bi izstopale. Imel je prijazne rjave oči, a ob pogledu na kraljevo družino se ni nasmehnil. Bil je eden od vojakov.

Kraljica je premerila Calipsso, ki je resno stala ob princesini strani. "Od tebe zahtevam, da jo varuješ, ne glede na situacijo."

"Takšno je moje delo, kraljica," je odvrnila Calipsso in se rahlo priklonila. Videla je, kako se ji je Leoley nasmehnila in začutila ponos v sebi.

Fleurdesia je zazehala in sedla na lesen voz, ki je čakal, da nanj naložijo prtljago in se končno odpeljejo. Bil je zelo preprost in tako majhen, da ga je lahko vozil le en konj. Res ni vzbujal pozornosti. Vojak je nanj položil sivo torbo, svojo osebno torbo, princesin velik kovček ter Calipssino torbo, v kateri je imela nujne obleke. Bili so tako rekoč pripravljeni.

Princesa je razmišljala, da ni varno potovati z le enim vojakom. Imela je še angela, ki je bila njen Varuh, a navajena je bila velikega spremstva. Še vedno se je rahlo spraševala, zakaj mora ravno ona oditi, a bolj kot si je postavljala to vprašanje, manj upanja je imela, da zaradi dobrih namenov. Kraljica bi lahko enostavno poslala nekaj vojakov in bilo bi opravljeno.

Mati ji je zagotavljala, da se bo kmalu vrnila. Če bo šlo vse po sreči, že v nekaj mesecih. Pot je sicer dolga, a takoj ko se ugotovi, zakaj je skrivnostna vas označena na zemljevidu, se bodo lahko vrnili. Fleurdesia ni marala misli, da se v tej skrivnosti skriva še marsikaj več. Sicer se ji v življenju na gradu še ni pripetilo nič zanimivega in to potovanje bo prvo. Se je veselila? Niti ne. Počutila se je, kot da nikoli ne bo več tako kot je bilo do zdaj.

Pogledala je Calipsso in na njej videla enak obraz kot vsak dan. Želela si je biti kot ona. Brez strahu v krvi in z železnim srcem. Tako neustrašna in čudovita kot sleherni angel. Zavzdihnila je in se sprijaznila, da ne more spremeniti dejstva, da je princesa, ki zapušča svoj dom.

Tako kot je zapuščala svoj dom, je ponovno na cedilu pustila svojo prijateljico. Srce se ji je trgalo ob misli, da jo je sinoči zapustila s tako nesramnim poslovom. Tori si ni zaslužila tega. Leta je bila z družino ujeta v jesenskem kraljestvu in tisti dan, ko sta se najboljši prijateljici končno spet združili, sta ugotovili, da morata narazen. In ko bo danes Tori vstala iz postelje, princese že nekaj ur ne bo več na gradu.

Še zadnjič je pogledala lepe zidove velikega gradu in zelene vrtičke s pisanimi rožami. Sadna in cvetoča drevesa z okusnim sadjem. Zlate klopi in steklene mize. Velika okna s pobarvanim steklom v različnih modrih odtenkih. Velika fontana na sredi velikega parka s kipom, ki je predstavljal Luno. Obsežen gozd v daljavi, v katerem so rasle najslajše gobe v kraljestvu. Grajski hlev z lepimi žrebci in udobnimi sedli. Pesjak z glasnimi a prijaznimi psicami. Fleurdesiina majhna sobica v tretjem nadstropju z lepo marmorno poličko, na kateri so stale lončnice v različnih barvah.

Leoley je stopila do hčere in jo objela. Objem je bil kratek in rahlo neroden. Fleurdesia je pogledala matero, ki se ji je nasmehnila in jo pobožala po razmršenih laseh. Nato so sedli na voz. "Veš, kaj moraš," je rekla kraljica.

"Najti Lilo."

Zasmejala se je in odkimala. "Prvo morate najti vas, šele nato-"

"Ja, mati," jo je prekinila Fleurdesia in se ji sladko nasmehnila. "Šalila sem se. Dobro vem, kaj moram."

Leoley je olajšano pokimala in pogledala vojaka, ki je sedel v ospredju vozu. Pokimala mu je in on je spodbudil konja. "Naj bom ponosna nate," so bile kraljičine zadnje besede, dokler je princesa ni več mogla slišati.

Zapustili so območje gradu in vozili dobro uro, dokler sonce ni počasi všlo in prvi sončni žarki so pobožali rosno zeleno travo. Topel veter je razmršil krošnje dreves, v katerih so počivale ptice, ki so zapele jutranjo pesem. Psi iz bližnje vasi so začeli lajati. Tako kot vsako jutro. Vsako jutro, ki ga je Fleurdesia preživela v lepem gradu.