Tako kot je veter postajal hladnejši, so dnevi postali mračnejši in krajši. Dolge sence so padale z visokih dreves, ki so škripala v vetru. Dež je zalil suha tla in nastala so neprehodna dolga močvirja z zeleno vodo, ki ni odtekla. Ob prihodu jeseni se je res da dežela obarvala v rdeče in rumene barve, a vse, kar je bilo očesu vidno, je bilo gnilo rjavo listje in lepljivo blato na travnikih. Barve so se zdele sive, prav tako pa vzdušje v vasi. Vaščani so se sprehajali in opravljali dela kot okostnjaki, ki bodo vsak čas razpadli in njihove kosti bodo še leta gnile na blatnih tleh. Veselje in sreča, ki sta vladala v prijetni zeleni vasici še pred tednom dni, sta izginila. Ostale so le nadležne poletne nevihte, kar je vaščanom povzročalo težave.

Pogreb je potekal včerajšnjo popoldne. Deževalo je in zemlja je bila lepljiva ter težka za kopati. Royy se pogreba ni udeležil. Ni videl smisla v polaganju osebe v krsto, ki ni bila niti mrtva in bo oživela takoj, ko bo našel način za to. Morda se je zdelo brezupno, a za Reefa bi naredil vse. Bil je edina oseba v vasi, ki mu je dokazal, da med ljudmi lahko najde dom. Sprejel ga je kot pravi prijatelj in tako je pozabil na svoje traume. Dva meseca je poznal fanta, a zdaj ga ni bilo več. Spet je bil sam v temačnem svetu, ki ga je spominjal na življenje pred prihodom v vas.

Reef ni imel družine. Včasih je imel očeta, a je umrl že pred leti, ko še ni žibel v vasi. A družino je našel med vaščani, med njegovimi prijatelji in naravo, s katero je lahko povezal magijo. Royy je vedno občudoval, kako je lahko magijo združil z vodo v reki, močvirjih in potokih. Bilo je čarobno, kako so kaplje, velike kot njegova glava, lebdele nad tlemi. Nikoli si ni mislil, da bi to magijo lahko zlorabil. In s tem povzročil lastno smrt. Bila je le sreča, da tako velika količina vode ni ubila Lily s svojim sunkom.

***

Trlo se ji je srce, ko je pod očetovo prisilo morala opazovati, ko so njenega najboljšega prijatelja položili v krsto in jo odnesli v veliko jamo. Kako so lahko dopustili, da Royy ni prišel? Bil je pomemben obred in ni se ji zdelo niti malo spoštljivo, da ni prišel nekdo, ki je Reefu pomenil toliko, da je zaradi njega ubil samega sebe.

Ni poskušala govoriti z Royyem. Vedela je, da s tem ne bi naredila ničesar. Royy pa tako ali tako ni izgledal pri volji za karkoli. Brez besed je noči preživel na klopi pri velikem drevesu, med dnevom pa ga Lily ni videla. Verjetno je bil v svoji koči in spal. Lily je upala na to. Sama je bila prav tako zlomljena kot on, a je vseeno znala poskrbeti, da je dobila dovolj spanja in opravila svoja dela. Medtem ko Royy ni naredil ničesar. Most se ni zgradil, ni se popravila ograda za ovce, da bi pa odšel na lov, ni bilo niti najmanjše možnosti.

Lily se je izogibala vaščanov, ki bi se poskusili pogovoriti z njo. Torej vseh. Vas je zdaj imela le še devet prebivalcev. Spomnila se je, da bi lahko Reefovo kočo uporabila za shrambo vseh svojih kuharskih in pekovskih pripomočkov, a tega ni želela. Vedela je tudi, da ji Royy ne bi dopustil. Povedal ji je, da mora Reefova koča ostati enaka kot takrat, ko je še bil z njimi. Zato, da bo takšna, ko se Reef vrne. Lily zadnjega ni razumela.

Tisto noč, ko je Reef umrl, je slišala Sarin in Royyev pogovor o izginuli duši. A bila je preveč pretresena in obupana, da bi Saro vprašala več. Morda bi kaj izvedela in morda bi tako kot Royy verjela, da se Reef lahko vrne. A Sara kljub vsemu ni vedela vsega. Bila je le dekle, pravzaprav odrasla ženska, ki je imela sposobnosti zdravljenja. In to zelo močnega, ki bi lahko celo oživilo človeka. A vendar ... Sara je prav tako živela v vasi na koncu sveta, kjer milje daleč ni bilo ničesar razen kakšne kmetije in drobnega mesta. Ni mogla vedeti toliko o čudnih pojavih kot manjkanje človeške duše. Kako je to sploh lahko začutila? Lily se je spraševala, če si je vse le izmislila, da bi pomirila Royya.

Iz hiše se ni več kadil dišeč dim po pecivu ali piškotih. Če je kdo potrkal na vrata slaščičarne, je zagledal le razmetan prostor naložen s kramo, a na policah in mizah ni bilo dobrot. Za dolgim belim pultom ni stalo nasmejano dekle z roza predpasnikom in obrazom, popackanim z maso ter moko. Ni bilo prijazne slaščičarke, ki se je vedno potrudila, da bi speljala pogovor in spekla tisto, kar si je kupec res želel. Zdaj je bil tam le še pult, radoživa slaščičarka pa se je spraševala, kaj naj naredi z lastnim življenjem. Življenje v vasi sta ji vedno popestrila visok črnolasec s hudomušnimi šalami in peka slaščic. Oba sta izginila.

*i* Bo še sploh kdaj tako, kot je bilo? Bo vas kdaj izstopila iz meglice in začela ponovno živeti? *i* Morala bo. Nikoli ne bo enako in nihče ne bo pozabil Reefovega bledega obraza pokritega s črnimi žilami, a to ni bila prva smrt. Pred leti je umrla Sarina in Brialina mati, malo kasneje pa star gospod, ki ni bil z nikomer v sorodu. Vse so njune smrti močno prizadele, a s časom se je uredilo. Sarin prijeten nasmeh se je vrnil in Briala se je spomnila, kako je uživati kot majhno dekle. In tako sta preživeli. Vsi so.

Vendar nekaj je Lily dajalo vedeti, da je bila Reefova smrt drugačna.