Škripanje koles vozu je Fleurdesii rahlo kravžljalo živce. Ni je motilo le škripanje, temveč tudi ropot, ki se je slišal vedno, ko so kolesa zapeljala čez skalo. Bilo je skoraj tako kot nadležen in ubijalski zvok žlice, ki se podrsa ob krožnik. A na srečo tega ni utrpela slišati. S sabo namreč niso imeli ne krožnikov ne žlice. Oddahnila si je, a je kolo spet zaškripalo in morala je stisniti zobe, da ji ni prekipelo. Najhuje je bilo, da je zaškripalo vsakih nekaj sekund in to ob različnem času, saj je bilo odvisno, če so se kolesa podrgnila ob kovisko ploščo na čistem dnu voza ali ne. In vedno znova jo je zvok presenetil.

Edin izhod iz neprijetnega trušča so bile njene misli. Vedno so ji preplavljale glavo, ne glede na zvoke okoli nje. Včasih si je želela, da bi jih le prekinila in uživala v tišini, a ji ni uspelo. Ni jih slišala le, ko je pozabila nanje. Kar pa je bilo zadnji teden kar težko. Imela je velike zaloge časa, ki ga je lahko posvetila le sebi, saj je pogovor ni veselil. Prav tako ni vedela, kako bi ga začela. Vsak večer je sedla bliže h Calipsso in čakala, da ji besede zletijo iz ust, a se to ni zgodilo. Bilo je, kot bi prostor vplival na njeno voljo do govorjenja. Besede, primerne za pogovor, so ji odplavale iz glave in ni jih mogla ujeti ter pripeljati nazaj.

Želela si je, da bi Calipsso spregovorila z njo. Saj je, ampak besede so bile vedno enake: "Čas, da nadaljujemo pot, princesa," ali: "Ne pozabite si nadeti ogrinjala, princesa." Varuhinja je vedno poskrbela za princesino varnost in sicer s tem, da jo je prosila, da se zakrije z oblačili. Njeni rožnati valovi se niso smeli videti, prav tako njene bele pegice, ki si jih je brezvoljno zakrila z ličili. Prek las si je potegnila kapuco, za katero se je zdelo, da princesinim lasem spreminja barvo. Iz dneva v dan so bili žalostnejše in bolj rjave barve kot roza. Fleurdesia je bila prepričana, da je bilo krivo vzdušje.

Jesenski veter ji ni ustrezal. Pogrešala je pomladne sapice, še bolj pa zeleno in pisano naravo, ki jo je pomlad prinesla s sabo. Vse barvite rože in rdeča drevesa so s koncem poletja zbledela, z jesenjo pa popolnoma izginila. Listje, ki bi moralo cveteti na dolgih vejah, je ležalo na suhih tleh. A tako je bilo prav. Vsak letni čas je imel svoj pomen in kljub temu, da se je Fleurdesiina magija z odhodom toplih dni uravnovesila, je bila jesen sama po sebi prav posebna.

Kar jo je pri jeseni še toliko bolj žalostilo, je bila oseba, ki jo je spominjala nanjo. Tori. Fleurdesia je v tednu dni imela preveč časa, da bi razmišljala o nepomembnih stvareh kot škripanje koles vozu, zato so ji misli odplavale k prijateljici. *i* Za njo ne bom izgubljala solz, *i* je pomislila. *i* Za nikomer ne bom. *i* Tori je bila njena najboljša prijateljica, edina prava prijateljica, ki jo je dobila v svojih šestnajstih letih življenja. Biti princesa ni bilo lahko, saj ni smela preživeti veliko časa v vaseh, ki so bile tudi kar daleč. Tam so bili njeni vrstniki, s katerimi se bi morda lahko spoprijateljila, a kako bi se sploh družila z njimi? Bili so tako daleč in Fleurdesio so odnosi z ljudmi vedno rahlo strašili.

S Tori sta bili istih korenin, a Fleurdesia ni imela pojma, kako bi se temu reklo. Ni bilo pomembno, saj je bila Tori najboljši človek, kar jih je v življenju spoznala. Na njej je zelo redko videla mrk obraz in vedno se je veselila njenih kratkih poezij, ki jih je pisala za princeso. Začela jih je pisati že kot otrok in jih ni nehala pošiljati princesi tudi, ko sta izgubili možnost, da bi se videli. Res, da je bila zaprta v lastnem kraljestvu za štiri dolga leta, a ji je nekako uspelo poslati pisma s poezijami. Nekoč to ni bilo več mogoče in vzroka za zaprtje Jesenskega kraljestva niso vedeli, a prijateljici nikoli nista pozabili druga na drugo.

Ni želela razmišljati o njenem obupanem glasu, ki jo je rotil, naj jo vzame s seboj. Ni si oprostila, da ji ni ustregla, a kako bi to naredila? Njena mati je na potovanje dopustila oditi le Calipsso in enega izmed vojakov. Nikoli ne bi tvegala z vključevanjem Tori na dolgo in pomembno pot. Kljub temu je Fleurdesio pekla krivda, da se ni lepše poslovila od prijateljice. Ni je uspela objeti in Tori ji ni položila poljuba na čelo tako kot vedno, ko sta se videli. Želela je čutiti njene ustnice na svoji koži. Želela je videti njeno čudovito dolgo modro obleko, ki jo je rada nosila. Želela je, da bi še zadnjič slišala njen glas, ki ne bi bil jezen in razočaran, ampak vesel ter poln radosti ter sreče.

Ozrla se je h Calipsso, ki je sedela na zadnjem delu vozu ob torbah, ki so jih vzeli s seboj. Za trenutek jo je le opazovala, nato pa se premaknila k njej in sedla prav ob njo, da je lahko čutila dotik njenih oblačil na svojih. Navadila se je, da njeno telo ni oddajalo toplote, kar je ni prav nič motilo. Upala je le, da je bila Calipsso hvaležna za toploto Fleurdesiinega telesa.

"Pogrešaš angele?" je tiho vprašala po nekaj minjtah tišine. Calipsso je počasi pokimala. "Želim si, da bi jih videla, veš."

"Morda jih nekoč boste," je odvrnila.

"Morda jih bom pa res."

Mrzel veter je zapihal v njuna obraza in princesa se je stresla od mrazu, ki jo je spreletel. Globje se je zakopala v odejo, pod katero se je skrivala. Zavzdihnila je in pogledala Varuhinjo. Spraševala se je, če čuti mraz ali pa je le ne moti. *i* Ko bi le razumela angele. *i*

"Povej mi kaj o njih."

"O angelih?"

"Ja."

Calipsso se je vzravnala in pogledala na stran. Zdelo se je, da opazuje naravo okoli njih, a Fleurdesia je vedela, da je le zakopana v lastnih mislih. Zagotovo je pogrešala svojo družino in ostale angele iz Nebes. Zasmilila se ji je, zato je položila dlan na njeno rameno in jo rahlo stisnila. Čakala je, da se obrne nazaj k njej, a tega ni dočakala, prav tako ne odgovora. Nekaj jo je moralo res zaznamovati, da ni želela spregovoriti o lastni družini. *i* Rada bi vedela več o njeni preteklosti, *i* je pomislila princesa. *i* Ne drznem je spraševati. Vsak ima svoje skrivnosti, ki jih želi zadržati zase. Sem njena gospodarica, a kot prijateljica ji nikoli ne bi ukazala, da spregovori o nečem, kar mora ostati v njej *i*

Počasi je dlan zakopala nazaj v odejo in zaprla oči. Čeprav je bilo poldne, je bila utrujena od vožnje. Poslušala je lastno dihanje in nato odprla oči. Calipsso je bila nazaj v prejšnjem položaju in gledala nekam naprej, kjer je sedel vojak. Njen obraz ni bil prav nič žalosten ali na drugačn način spremenjen kot prej in v njenih očeh se niso bleščale solze. Bila je angel. Ni imela čustev, ki bi jih prikazala.