Ni se jim zdelo smiselno, da bi ostali vsak v svoji koči, zato so se zbrali v poglavarjevi. Medtem ko je zunaj divjala nevihta in so strele razsvetljevale nebo, jih je v udobni dnevni sobi grel vijoličen plamen v ognjišču. Ni bil naraven, ki bi ga zakurili s kremenom ali lesom, ampak prav pohvalen izdelek Felixove magije. Oprijemal se je drobnih vejic in plahutal v eni skupni gmoti, iz katere so letele drobne vijolične iskrice. Lahko se je videlo, da ogenj ni bil naraven, temveč magičen, saj je ohranjal približno enako obliko in bilo je videti, da bi se ga dalo prijeti. Prelival se je v večih odtenkih, a ni imel strukture kot pravi ogenj.

Glede na videz magičnega ognja je vsak lahko predvidel, da je bil njegov lastnik še v mladih letih. Magija je namreč rasla in postajala močnejša ter bolj krotka, kot so ljudje odraščali in zrasli v samostojne in pametnejše ljudi. Za Felixovih trinajst let je bil precej močan in se je naučil ukazovati svoji magiji, a še daleč ni imel dovolj oblasti nad njo, da bi ji lahko zaupal. Vedel je, kaj bi se mu zgodilo, če ne bi bil previden, in imel je dovolj poučnih zgodbic o svoji materi, ki bi ga morale narediti pametnejšega, a so ga vsakič pustile v solzah.

Bil je premlad in matere sploh ni poznal, kot bi jo moral lasten sin. Ni živela z njimi. Nikoli ni razumel, zakaj ni prišla k njim in pustila dolgočasno kraljestvo, kateremu sploh ni vladala, za sabo. Še manj mu ni bilo jasno, zakaj jih ni odpeljala v kraljestvo, v katerem je živela s sestro Leoley, ki je bila kraljica. Tam bi živeli v razkošju in udobju, kjer bi si ustvarili prijetno življenje. Življenje v vasi na koncu sveta se s tistim sploh ne bi moglo primerjati. Bili so kraljeve krvi, zakaj potem tega niso izkoristili?

Oče na taka vprašanja ni odgovarjal. Menil je, da je bilo kraljevo življenje zahtevno in je imela mati veliko opravkov, ki so ji vzeli preveč časa. Felix mu je želel verjeti. Želel je biti ponosen in na njo gledati kot junakinjo, ki je ustavila vojno. Ni vedel, zakaj, a to ni bilo možno. Bil je jezen, besen, razočaran in si je celo želel, da ne bi bil obdarovan z magijo, ki jo je lahko povezal z ognjem. Spominjala ga je na Luno, po kateri je to podedoval. A ona ni nikoli žrtvovala časa, da bi ga poučila o njegovi magiji. Ji je bilo res tako vseeno ali res ni uspela?

Želel je imeti vse odgovore in končno zaspati v miru. Vsako noč po njeni smrti je razmišljal, kako drugačno bi bilo življenje, če bi preživela in ne bi zaupala ognju. Res je, da je s svojo smrtjo podala veliko lekcijo, katere nikoli ne bo pozabil, a vsi so si želeli, da bi bila živa. Mogoče bi se večkrat vrnila v vas in bi lahko s Felixom vadila urjenje ognja. Življenje bi bilo lepše. Bili bi srečna družina in živeli normalno življenje.

***

"Zakaj Lily ni prišla?" je vprašala Briala in ugriznila v kos trdega kruha. V roke je prijela krožnik in ga odnesla na veliko leseno mizo z rdečim prtom. Sedla je na stol zraven Felixa in nadaljevala z glodanjem kruha.

"Pospravlja slaščičarno," je rekel Felix s polnimi usti.

"Sama?"

"Videti je tako."

Pri mizi je sedel še poglavar Abron, Amor in Brialina sestra Sara. Abron je že pred začetkom nevihte prišel na idejo, da bi se združili v njegovi koči. Tako je rekel svojim otrokom naj pridejo in Amor je posledično povabil Saro in Brialo, ki sta z veseljem prišli. S Felixom sta prosila še Lily, a je imela opravke s slaščičarno, ki jih je želela opraviti sama. Dobro sta vedela, da se ne bo zares lotila pospravljanja, saj bi ji to vzelo ves dan. Nista je silila, ker je potrebovala čas zase in se ni marala pogovarjati z nikomer. Smilila se je čisto vsem. Edina rešitev je bila, da so jo pustili na miru.

Briala ni čisto razumela vsega, kar se je dogajalo. Bila je najmlajša v vasi z le enajstimi leti in pomembna ji je bila le sestra in prijatelj Felix. In pa hrana. Ni bila obdarjena z močno magijo, se je pa lahko pohvalila, da je lahko vase spravila veliko količino hrane.

"Xenon se je torej vrnil," je rekel Amor, da bi prekinil tišino. Poglavar je prikimal.

"Danes ni bilo še nič glasu od njega."

"Tipično zanj."

"Z glavo med zemljevidi, kaj?"

Felix se je stegnil po siru in prevrnil kozarec z vodo. Voda je stekla po prtu do roba mize in začela kapljati po tleh. Hitro je stekel do pulta v kuhinji in prinesel brisačo. V prostoru je bila naslednjih nekaj minut tišina, ki jo je zapolnilo le pivnanje vode z brisačo.

"Kaj pa Royy?" je rekla Sara. Vprašanje je prišlo kar iznenada, zato so se vsi obrnili k njej.

"Kaj o njem?" je vprašal Amor in jo sumničavo pogledal.

Bolščala je v moker prt na mizi, da mu ne bi rabila pogledati v oči. "Nič. Le škoda, da ni prišel."

"Hm, ja." Amor se je rahlo namrščil, a se čez trenutek spet prisiljeno nasmehnil. "Želel sem ga povabiti, ampak ..."

"Ne bi želel," ga je dopolnil poglavar.

Tišina ni bila neprijetna, saj so lahko slišali tih zvok ognja. Nadaljevali so z malico, a se ni videlo, da bi Sara v celotnem obroku pogoltnila le kos kruha. Počasi je premlevala svoj del, a je Amor že takoj opazil, da je vase spravila le nekaj požirkov vode in kako drobtinico. Želel je kaj reči, a ne v prisotnosti očeta in otrok.

Kot naročeno je Sara počasi vstala. "Stranišče," je rekla z drobnim nasmehom in pomignila z glavo proti hodniku. Zapustila je prostor in za sabo zaprla vrata. Amor je počakal dobrih trideset sekund, nato pa stopil za njo.

Našel jo je sedeti na postelji v majhni sobici za goste. S komolci se je opirala na kolena in imela obraz zakopan v dlaneh. Lasje so ji padali na ramena in ji zakrivali še zadnji kos obraza, ki ga niso skrivale njene dlani. Ni je slišal jokati ali hlipati, a je vedel, da se je počutila obupano. Počasi je stopil v sobo in sedel zraven nje.

Ob premiku postelje se je vzravnala in ga presenečeno pogledala. Ko je videla, da je bil le on, je spet skrila obraz. Tokrat jo je slišal jokati. Tresla se je in zdelo se je, da se komaj zadržuje, da se ne bi utopila v solzah.

Roko ji je položil na glavo in jo pobožal. Tiho je zavzdihnil in pomislil, kaj bi ji rekel. Z njo je bil vedno odkrit, a tolaženje je bila njegova šibka točka. V bistvu govorjenje na splošno. Izbira pravih besed je bila vedno tako tvegana. Vsak napačen stavek je lahko imel napačen pomen. A ona ga je razumela. Pomagala mu je s samozavestjo. In zdaj je bil njegov čas, da pomaga njej.

Lase ji je počasi umaknil z obraza in jo objel preko ramen. "Hej," je nežno rekel. "V redu je. Vse bo v redu."

Tresla se je še toliko močneje, dokler ni lahko videl njenih solz, ki so ji tekle po rokah. Povlekel jo je k sebi in jo stisnil v objemu. Božal jo je po glavi in ji uspel osvoboditi eno od rok. Takrat ga je pogledala.

"Ne morem več, Amor," jo je slišal reči med jokom. "Ne morem."

"Lahko," ji je rekel.

"Ne. Ne morem si oprostiti. Ne morem spati, ker razmišljam o njem. Ne morem početi ničesar. Nad mano je. Čutim ga." Zadnjo poved je rekla z grozo v očeh, ki so jih kmalu zapolnile solze in ji stekle po licih. Naslonila se je na Amora.

"Ne smeš mu tega dopustiti, Sara."

"Ne morem."

Objel ji je glavo in jo božal. Res se je moral potruditi, da je nadaljeval s tolažbo. Bilo je res težko. "Nehaj misliti, da je bila tvoja krivda. Nihče ne misli, da je bila tvoja krivda."

Kar je sledilo, je bilo le še več joka, a med njimi je lahko Amor zaznal besedo: "Royy."

"Prosim, Sara, ne razmišljal o Royyu," je rekel, a ni dobil odziva. Obraz ji je spet prijel v roke, da ga je gledala naravnost v oči. Morala je slišati. "Ne razmišljal o Royyu. Uničilo te bo. Ne boš preživela tako. Nihče te za nič ne krivi in ne smeš misliti, da te on. Ne sme te in nima pravice za to. Bila si le tam. Naredila nisi ničesar."

"Saj to," je zahlipala in se poskusila iztrgati iz prijema, a ji ni uspelo.

"Ne moreš tako nadaljevati," je glasno rekel Amor. "Ne ješ. Ne spiš-"

"Ne razumeš!" je zakričala in se obrnila stran. "Vsi so računali name. Royy je računal name. Ti si računal name. In ni mi uspelo. Tako kot mi še nikoli nič ni. In zdaj me njegova duša spremlja na vsakem koraku. Ne bom zaspala, ker ne morem! Ne pusti mi, Amor, Reef mi ne pusti zaspati, ne pusti mi jesti ali razmišljati o čemerkoli. Umiram, Amor. Umiram."

Čutil je lastne solze na licih. Bil je zlomljen in vsaka Sarina beseda ga je zbodla kot ostro rezilo noža. "Ne morem te izgubiti, Sara," je rekel in čakal, da se je obrnila nazaj k njemu. Zajokala je in mu pustila, da jo je objel. Obraz je potopil v njeno ramo. "Ne morem," je tiho ponovil in ugotovil, da mu je zmanjkalo besed. Bile so le solze, ki jih ni zadržal, ampak pustil, da so stekle po Sarinem telesu.