Hi :) preden začnem s pisanjem, bi rada le razčistila nekaj nejasnosti, da vam bo branje lažje razumljivo. Osebe v zgodbi SPLOH niso na enakih krajih in med njimi trenutno še ni nobene povezanosti (no morda nekaj malega, ampak to ni zapisano. še.) So le, no hm, niso ravni njihovi POVi, saj pišem v 3. osebi, ampak ima vsak svojo zgodbo, ki vam bo v kasneje bolj jasna. Vas pa opozarjam za v naprej (ne še ta del) za ekstremno čudnost (ne sprašujte). ;) upam, da sem kaj razčistila.



"Si se imela lepo pri angelih?" je vprašala Fleurdesia, ko si je razčesavala valovite in dolge rožnate lase. V roki je držala majhen glavnik iz bisernega stekla in z njim odstranjevala majhne vozle, ki so se ji pojavili v laseh med dnevom.

"Nikakor bolje kot tukaj, princesa," je odgovorila Calipsso in stala pri velikih lesenih vratih princesine sobe. Vrata so lepe temno rjave barve in v njih je bilo drobno okence, skozi katerega se ni moglo videti, saj je bilo debelo steklo pobarvano z modro barvo. Kljuka je bila iz čistega zlata in se svetlikala ob zadnjih večernih žarkih, ki so sijali skozi veliko okno. Bilo je na stežaj odprto, z lepim okvirjem, narejenim iz enakega lesa kot vrata. Na marmorni okenski polici so stale lončnice z zelenimi rožami in grmički.

Fleurdesia je pogledala Varuhinjo in se namuznila. "Oh, priznaj. Tukaj je res dolgočasno in nič se ne dogaja. Stavim, da si se zabavala pri angelih, ki so - če se ne motim - tvoja družina?"

"Nekako so res, princesa. A jaz pripadam vam." Calipsso se je priklonila princesi, ki se je zasmejala, ko je videla, kako so ji beli lasje padli čez ramo in ji zakrili obraz. Nikoli se ni mogla nagledati te lepote, ki je vsak dan stala pred njo. Bila je prav zavistna. Calipsso je imela dolge in ravne bele lase, bledo in popolno kožo, njene oči pa so bile srebrne barve in brez čustev. Morala se je opomniti, da so vsi angeli tako lepi.

"Oh, vstani, lepo te prosim. Saj nisi služabnica ali kaj takega," ji je ukazala in se med tem smejala. Calipsso je počasi vstala in se postavila pred vrata ter gledala skoz okno.

Fleurdesiina soba je bila najlepša in najbolj okrašena soba v gradu. Vse ostale so bile ljubko nastaljene s starimi urami in različnim zlatim pohištvom. Njena soba pa je bila polna rož ter drugih rastlin. Komaj je bilo kaj prostora v njej, a Fleurdesia ni prenesla, da bi bila soba prazna. Čutila je povezanost z rožami in vedela, da njena magija raste v njihovi bližini.

Odložila je glavnik na majhno leseno mizico in si začela plesti kite. Rada je imela spleteni dve tanki kiti v laseh, ostale lase pa svobodno spuščene, da so ji padali na ramena in hrbet. To frizuro je nosila dnevno in njena mati jo je imenovala za nenavadno in kmečko. Fleurdesii pa je bilo všeč. Včasih si je v lase položila rože, a ko je to videla mati, jih je takoj potegnila iz njenih las in jo skregala.

Ko si je spletla kiti in si ju zavezala s črno vrvico, je segla po ličila, da bi si zakrila bele pegice na njenem obrazu. Imela jih je rada in zdelo se ji je, da jo naredijo posebno. Mati pa jih ni sprejemala in jo zaradi njih klicala za spako in napako v lastnem življenju. Zahtevala je, da si jih z ličili zakrije vsak dan, da jih ne bi videli ostali v kraljestvu.

"Princesa, smem vprašati, zakaj si zdaj nanašate ličila?" je vprašala Calipsso, saj je bilo res čudno. Bil je večer in kmalu bi odšla princesa spat.

"Čez pol ure imam večerjo z matero. Pridejo tudi bratranci in sestrične ter tete in strici," je pojasnila Fleurdesia. "Res si jih ne želim videti. Le nakladali bodo, kako sem že toliko stara, da se moram poročiti in ostale neumnosti." Zavila je z očmi in prijela čopič, da bi si nanesla rdečilo.

"Želim vam veliko sreče," je resno dejala Varuhinja.

"Oh, ne šali se. Vem, da bo grozno." Fleurdesia res ni marala lastne družine in tega pred Calipsso ni skrivala. "Ne le, da bom morala lagati o tem, kako sem ves mesec vadila magijo, tudi o ljubezenskem življenju bom morala spregovoriti. Dobro veš, kakšna je mati. S svojim morilskim pogledom me bo prisilila, da bom govorila o princu iz sosednjega kraljestva, ki sem ga videla dvakrat v življenju in se mi naravnost gabi." Obrnila se je proti ogledalu in se pogledala vanj. Ni ji bilo všeč, kako nenaravno je izgledala z ličili, a se je mora sprijazniti. Saj je le en večer.

"Ali pričakujete, da tudi jaz pridem, princesa?" je vprašala Calipsso, a to v bistvu niti ni bilo vprašanje. Varuh je moral ob gospodarju stati noč in dan in ga varovati z lastnim življenjem. Četudi je to le kratka večerja.

"Prosim te, ja. Da le ne bom sama med tistimi čudaki." Še zadnjič se je pogledala v ogledalo in si pogladila lase. Imela je oblečeno preprosto in malce čipkasto roza obleko in nosila je veliko zlatega nakita. Zaprla je okno in pogledala na veliko zlato uro, ki je visela na steni. Bil je čas, da se odpravita.

Calipsso je odprla težka lesena vrata in se umaknila princesi, da je z drobnimi srebrnimi čeveljci stopila skozi. Rahlo ji je pokimala, da je za njo zaprla vrata in jih zaklenila, ključ pa spravila v žep. Calipsso je bila oblečena v svoja običajna oblačila, ki jih je vedno nosila, saj so bila določena za Varuhe. To je bilo usnjeno oblačilo v črni in rjavi barvi, brez krila. Fleurdesia si je želela, da bi tudi ona smela nositi takšne obleke, saj so izgledale veliko bolj udobne kot njene.

Hodili sta po dolgem hodniku z modro preprogo, ko se je Calipsso nenadoma ustavila in stegnila roko, da princesa ni mogla nadaljevati. Ta jo je začudeno pogledala in Calipsso je pokazala na droben list papirja, ki je ležal na tleh. Počasi je stopila do njega in ga izročila princesi. Ta ga je prebrala.

Nisem mrtva.

Kaj naj bi to pomenilo? Kdo ni mrtev? In kako je to sporočilo prišlo v grad? Potem se je Fleurdesii posvetilo. Nekdo ga je s pomočjo magije poslal sem. A kdo?

Potem se je spomnila, da to ni mogoče. Grad je bil obdan z uroki in nihče ne bi mogel poslati nečesa vanj, če ne bi prišel notri. Kar pa je tudi nemogoče, saj je bil pošteno zastražen. To pomeni, da ga je na hodnik odložil nekdo iz gradu. Ali pa... nekdo z zelo močno magijo. Tako močno, kot jo ima njena mati. A zakaj bi kdo to naredil? In morda sporočilo sploh ni bilo namenjeno njej.

"Ste v redu, princesa?" je vprašala Calipsso in Fleurdesia je hitro pokimala. Nato je začela hoditi in to vedno hitreje. Kmalu se je hoja spremnila v tek. Seveda ni bil hiter, saj so bili čeveljci neudobni, a dovolj hiter, da je Varuhinjo zakrbelo.

"Princesa?"

Vem, kaj pomeni, je pomislila princesa. Ampak, kako je to mogoče? Tekla je in vedela, da mora sporočilo predati materi. To spremeni vse. Ne bo večerje. Ne bo mirnih dni brez dogajanja.

"Luna ni mrtva," je glasno rekla in se v teku obrnila h Calipsso, ki ji je tesno sledila. Ta se je le namrščila, saj ni vedela, kdo Luna je.