Njegov pogled je sledil vsakemu mojemu gibu. Kako sem vdihnila, izdihnila. Kako sem si z jezikom obliznila ustnice. Kako sem s prsti potapkala po svojem plašču. Kako sem mežikala. Vse. Kot bi si želel zapomniti vsak moj gib. Kot bi od mene vpijal še zadnje trenutke ko sva skupaj. Dokler ne bova ostala le spomina.
"Ne moreš, kar oditi ..."
Me je rotil. Jaz pa sem pogled spustila k svojim stopalom.
"Moram iti."
Sem šepnila ter stopila na konice prstov, da bi dosegla njegov obraz. Nežno sem ga poljubila a sem kmalu ločila najine ustnice. Bilo je težko vendar bi naju le bolj bolelo, če bi trajalo dlje. Namrščila sem se ter pogledala proti vratom.
"Res moram iti."
Še enkrat ponovim in Carlos le pokima.
"Kaj pa šola?"
Me vpraša in jaz skomignem.
"Že dolgo sem povabljena na konzervatorij v Londonu. Študij bom nadaljevala tam. Vkjučila se bom v splošno gimnazijo."
Mu razložim ter se kislo nasmehnim. Carlos z dlanmi objame moj obraz ter me ponovno poljubi. Tokrat traja dlje.

*****

Naslednja postaja je Ella. Voznik vstavi točno pred stanovanjskim blokom v katerem biva. Tudi, če bi se zbudila sredi noči bi na pamet vedela koliko ovinkov in koliko stopnic me loči do njenega stanovanja. Stečem do petega nadstropja in potrkam na druga vrata levo. Vrata mi odpre Ellina mami. Ko me zagleda se nasmehne.
"Ja, ljubica poglej koliko časa si potrebovala, da si nas končno obiskala!"
Veselo reče ter me objame. Ko se ločiva se še tesneje ovije v svoj pleteni, sivi plašč ter odpre vrata. Skočim v stanovanje in zavijem v Ellino sobo. Na postelji posluša glasbo. Na glavi nosi slušalke in v ritmu glasbe miga z glavo. Potrebuje, kar nekaj časa, da dojame, da stojim pri vratih sobe. Ko me zagleda veselo zacvili ter mi steče v objem. Obraz zakopljem v njene dišeče lase barve mlečne čokolade.
"Odhajam."
Pohitim in Ella me nejeverno pogleda.
"Tudi mi se bomo preselili."
Počasi pove ter si zatakne pramen las, ki ji je zlezel na obraz za uho.
"Kam?"
Jo neučakano vprašam. Ella se nekaj časa obotavlja nato pa tiho pove.
"V Madrid."
Zajamem sapo.

*****

Še zadnjič pomaham teti nato pa stopim v notranjost letala. Prvega razreda sem navajena a vedno me preseneti udobje, ki mi ga ponuja. Kako grozno, da si nekateri tega ne morejo privoščiti. Torej... To je konec. Konec Barcelone. In začetek. Začetek Londona. Nov začetek Londona.

London prihajam!

Dom prihajam...