Kazalec samodejno klikne tipko za predvajanje glasbe. Moj najljubši izvajalec. Zaprem oči in pomislim na prijatelje v Londonu. In potem nehote na prijatelje v Barceloni. Obraz se mi pomrači zato hitro kliknem na tipko za glasnost. Stopnje glasnosti se nevarno hitro dvigujejo in slušalke ne morejo več zadržati take glasnosti zato predvidevam, da se glasbo sliši tudi navzven. Vsaj vibracije.
*b* 70 *b*
*b* 80 *b*
*b* *roza* 90 *roza* *b*
*b* *roza* *i* 100 *i* *roza* *b*
Srce mi začne biti hitreje in čeprav je le glasba jo dejansko čutim. Občutek imam, da bi se je lahko dotaknila. Tako živa in polna je. Polna mojega življenja. Živi moje življenje. V besedah raperja slišim sebe. Čutim sebe. Jasno vidim note. A nato se note zameglijo in se prepojijo z nežnimi spomini na prijatelje, ki so bili prej le raperjevi a zdaj so tudi moji. To. To je zame glasba. In to, kar čutim jaz poskušam čim jasneje usmeriti v gibe. In ne. Gibe ne izvajam jaz, moje mišice in možgani temveč glasba, ki me prepriča, da premaknem vsak kotiček svojega telesa - noge, roke, trup, telo. Čeprav sem dejansko med oblaki se srečam z resnico, ki me vrže na tla. Tja globoko pod zemljo. Globje in globje...
*****
Primem kovček ter zapustim letalo. Na letališču me čakajo oči, Angelina in Ruby ter Chris. Ko jih zagledam so videti kot popolna družina. Prikupna mati, postaven oči in dva lepa otroka. Ko gledam njihove nasmehe se moje srce stopi a ga neverjetno hitro spet zamrzne spoznanje, da Angelina ni moja mami in,da sta Ruby in Chris njena otroka. Ne očijeva. In nikoli ne bosta moja sorojenca. Pogoltnem cmok, ki se mi je nabral v grlu ter dvignem glavo. Prisiljeno jim vrnem nasmešek in kmalu zatem sem zakopana v očijevem objemu. Njegov poseben moški parfum me pomiri. Angelina me poboža po hrbtenici in, ko jo pogledam se mi nežno smehlja. V njenih očeh ni videti gnusa kot v maminih. Sploh pa ne ljubosumja. Počasi se mi začenja dozdevati, da moja mami ni ravno običajna. Kar je na žalost več kot le resnica. Je realnost. Realnost, ki si je ne želim.
Angelina mi pomežikne.
"Pridi, gremo domov."
Reče in to je vse, kar sem potrebovala. Dom.
___________
uuuu nasa carol je pa overthinker ha?:heart:
no dans je biu pa mal drugacn delcek mau bol je biu "njen" ubistvu mau bol so njeni obcutki pa misli and ig da to rabte ce jo hocte razumet<3
🩷🩷🩷🩷🩷
stay positive
*i* rox *i*
*b* 70 *b*
*b* 80 *b*
*b* *roza* 90 *roza* *b*
*b* *roza* *i* 100 *i* *roza* *b*
Srce mi začne biti hitreje in čeprav je le glasba jo dejansko čutim. Občutek imam, da bi se je lahko dotaknila. Tako živa in polna je. Polna mojega življenja. Živi moje življenje. V besedah raperja slišim sebe. Čutim sebe. Jasno vidim note. A nato se note zameglijo in se prepojijo z nežnimi spomini na prijatelje, ki so bili prej le raperjevi a zdaj so tudi moji. To. To je zame glasba. In to, kar čutim jaz poskušam čim jasneje usmeriti v gibe. In ne. Gibe ne izvajam jaz, moje mišice in možgani temveč glasba, ki me prepriča, da premaknem vsak kotiček svojega telesa - noge, roke, trup, telo. Čeprav sem dejansko med oblaki se srečam z resnico, ki me vrže na tla. Tja globoko pod zemljo. Globje in globje...
*****
Primem kovček ter zapustim letalo. Na letališču me čakajo oči, Angelina in Ruby ter Chris. Ko jih zagledam so videti kot popolna družina. Prikupna mati, postaven oči in dva lepa otroka. Ko gledam njihove nasmehe se moje srce stopi a ga neverjetno hitro spet zamrzne spoznanje, da Angelina ni moja mami in,da sta Ruby in Chris njena otroka. Ne očijeva. In nikoli ne bosta moja sorojenca. Pogoltnem cmok, ki se mi je nabral v grlu ter dvignem glavo. Prisiljeno jim vrnem nasmešek in kmalu zatem sem zakopana v očijevem objemu. Njegov poseben moški parfum me pomiri. Angelina me poboža po hrbtenici in, ko jo pogledam se mi nežno smehlja. V njenih očeh ni videti gnusa kot v maminih. Sploh pa ne ljubosumja. Počasi se mi začenja dozdevati, da moja mami ni ravno običajna. Kar je na žalost več kot le resnica. Je realnost. Realnost, ki si je ne želim.
Angelina mi pomežikne.
"Pridi, gremo domov."
Reče in to je vse, kar sem potrebovala. Dom.
___________
uuuu nasa carol je pa overthinker ha?:heart:
no dans je biu pa mal drugacn delcek mau bol je biu "njen" ubistvu mau bol so njeni obcutki pa misli and ig da to rabte ce jo hocte razumet<3
🩷🩷🩷🩷🩷
stay positive
*i* rox *i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
I agree da je carol overthinker. Pa tut popolnoma jo razumem o tistem z glasbo. I mean muzika čist na glas :on::top: pa to ko pove o svoji mami. I can't.... Drgac pa supr dupr kt vedn
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omgggg ful je Ⓓ︎Ⓞ︎Ⓑ︎Ⓡ︎......ne 🅟︎🅔︎🅡︎🅕︎🅔︎🅚︎🅣︎🅝︎🅞︎ je :hearts:︎:hearts:︎:hearts:︎:hearts:︎
komi cakam nasledn del♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎
komi cakam nasledn del♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎
1
Zradiran račun
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ma roxy naša. ti maš talent!:heart_eyes: pač pa tole opisovanje občutkov mi je res všeč. lovammmmm:gift_heart: sam me pa ful zanima kak bo pol s hip hopom pa to. :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
roxyyy, obožujem, perfektno je:ok_hand::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::sparkling_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je tako super. Ti moraš izdati knjigo.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kok dobrrr un opis muzke še posebi:heart_eyes::heart_eyes:in muzka je terapija fr fr
jah njena mama res ni nek navadnega :')
drugač ko daš 'in' praviloma ne nucas vejice ;)
jah njena mama res ni nek navadnega :')
drugač ko daš 'in' praviloma ne nucas vejice ;)
0
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!






Pisalnica