Raven
Previdno sem stopila na dvorišče šole za (dobro) magijo. Hja, za dobro magijo. Pomislila sem, čez kaj bi šla, če mi pobeg ne bi uspel. Uh, sploh nisem hotela razmišljati o tem. Stresla sem z glavo in si poravnala črno usnjeno jakno, ki sem jo nosila, in se razgledala. Dvorišče je bilo polno otrok, večina starejših od dvanajst, nekateri so izgledali celo osemnajst. Nekateri so bili v uniformah, spet drugi so bili oblečeni v oblačila po svoji izbiri. Tlakovana potka, ki je vodila do glavnega dvorišča, je bila obdana z drevoredom majhnih japonskih češenj okrašenih z rumenimi velikimi lučkam. Bilo je lepo, lepše kot v Aquili, prestolnici vsega zla. Mesta, kjer sem se rodila in živela trinajst let. Zdaj sem bila končno svobodna in odločena, da začnem znova. Na drugačen način.

Zagledala sem dve ženski, ki sta z dvorišča po potki prihajali k meni. S prsti sem se ovila držala kovčka in umirjeno čakala. Ko sta prišli bližje, sem videla njuna obraza. Prva ženska je bila videti stara okoli petdeset let, z rahlo sivkastimi lasmi, spetimi v figo, druga pa je bila videti mlajša, imela je črne lase in vitko postavo.
»Dobrodošla!« je rekla starejša ženska. »Dobrodošla na našo Orionsko šolo za magijo. Jaz sem ravnateljica White. In to je Lauren Jackson, moja namestnica in učiteljica magije elementarnih vode.« Lauren Jackson mi je pokimala v pozdrav, a je ostala resna.
»Jaz sem čarovnica časa, in kot si že ugotovila, je Lauren elementarna vode. Nisem pa še izvedela, katero magijo imaš ti. Če že veš, seveda.« Nasmehnila se je. Pokimala sem.
»Magija sanj, gospa.« To so potrdile moje vijolične oči. V resnici sploh niso bile vijolične, temveč temno rdeče, a sem jih z lečami spremenila v oči navadnega dekleta z magijo sanj. Ravnateljica je odobravajoče pokimala.
»In ime ti je Raven Rose Brown.«
»Da.« V resnici mi je bilo ime Raven Black, v Aquili so me klicali Črna vrana. Vsak, ki je bil del Temnih, je dobil podobno ime, večinoma po svojih temnih lastnostih. Pozabila sem povedati, da Aquila ni bila mesto, bila je tempelj čestega zla v večini znan pod imenom Krvavo kraljestvo. Kraljestvo senc in zla, ljudi z zlo magijo, ki so se predali svojemu kralju. Katerega hči sem bila na žalost jaz. Seveda nisem bila prestolonaslednica. Prestolonaslednik je bil moj pokvarjen starejši brat.
Ravnateljica je znova pokimala. Polistala je po odprti mapi. Potem me je pogledala in se nasmehnila.
»Z gospo Jackson te bova pospremili do tvoje sobe in ti na poti razložile vse, kar moraš vedeti.«
Pokimala sem.

Minilo je približno pol ure, hodila sem za učiteljicama, razlagali sta šolska pravila, dali sta mi urnik in mi razložili vse o meji šole, šolskem dvorišču, plesih in drugih šolskih stavreh, končno smo prišle skozi dijaški dom do sobe, v kateri naj bi bivala.Vrata so bila okrašena z lučkami in jesenskimi listi. Morala sem se nasmehniti. Ravnateljica je potrkala, potem pa jih odprla. Vstopile smo in zagledala sem dve dekleti, ki sta sedeli na eni dveh srednjih postelj in strmeli v ekran telefona.
»Oh…!« Obe sta skočili na noge. Ena je bila temnopolta s skodranimi temnim lasmi. Nosila je prevelik svetlo moder pulover, široke kavbojke in temno modre puhaste nogavice. V ušesih je imela drobne uhane, temno modre kristalčke. Druga je imela blond valovite lase, ki so ji segali do ramen, na nekaterih pramenih so bioli pobarvani rožnato, na drugih oranžno. Po obrazu je imela posute pegice in rožnate oči so se ji svetlikale. Oblečena je bila v volnen mavričen pulover, črne pajkice in žareče rožnate nogavice.
»Se opravičujeva, da nisva ničesar pospravili!« je rekla temnopolta in poskušala poravnati odejo na svoji postelji. Druga je za svoj hrbet skrila telefon in ga spustila v škatlo, tako da tega ni videl nihče razen mene. Zadržala sem smeh, ki bi se drugače izvil iz mene in se le prijazno nasmehnila.
»Je že dobro,« je rekla ravnateljica, a sem za njenih nasmehom videla neodobravanje. »To je Raven, vaša nova cimra. In vidim, da ena izmed vas manjka…«
»Oh, ja! Nicole ima pouk!« je reklo mavrično dekle. Ravnateljica je razumevajoče pokimala.
»Zdaj bova Raven prepustili vama,« je rekla. Temnopolto dekle je pokimalo. Ravnateljica se je obrnila in z Lauren sta odšli. Ostala sem sama, stoječa pri vratih. Obe dekleti sta me nekaj časa le opazovali, potem pa je temnoplra spregovorila.
»Jaz sem Tara. Elementalna vode. To pa je Kate, za nas Katie, ona je spreminjevalka oblike,« ju je predstavila Tara. Potem se je zavedela, da sem še zmeraj stala pri vratih. »Oh, ja! Tista postelja ob oknu je lahko tvoja. Vse ostale so nekako že zasedene, ker je ob oknu zjutraj povsem presvetlo. Rade pozno spimo.«
Spet sem pokimala. Še nikoli se nism družila s prijaznimi ljudmi, zato je bilo to kar novo zame.
»Dobro bo.« Kovček sem odnesla do omare inga odprla. Katie in Tara sta radovedno gledali v moj kovček, ki je bil napolnjen z oblačili, ki sem jih kupila v eni človeških trgovin. Večinoma v mojem stilu: črno, rdeče, vijolično.
»Všeč mi je tvoj stil,« je živahno rekla Katie in se usedla na svojo posteljo, ki je bila najbližje moji.
»Imaš tudi telefon?« me je vprašala Tara. Iz žepa sem potegnila telefon, ki sem ga, tako kot oblačila, kupila v eni človeških trgovin. Nisem ga ukradla, kupila sem ga.
»Imaš Snapchat?«
Odkimala sem.
»Viber?«
Pokimala sem.
»Pokaži!« Kate je izvlekla tudi svoj telefon. Odklenila sem svojega in ji ga podala. V telefon mi je vtipkala nekaj številk, nato mi ga je vrnila. »To je moja številka, tista Tarina, tretja pa je Nicolina. In dodala sem te v našo skupino. V njej smo samo Nicole, Tara in jaz.«
Bila sem rahlo zmedena, a sem pokimala. Končala sem s pospravljanjem in koček dala v kot.
»Hočeš gledati TikTok z nama?« je prijazno vprašala Katie. Skomignila sem in se usedla zraven njiju.