Kot zvesti mornar sem moral pomagati moji mornarici.Z avtom,ki je rohneče drgetal sem se odpravil do svoje stare domače pisarne.Počasi sem si snel plašč in ga obesil na majhno leseno že malo zmahano obešalo in pogrel vodo ter se usedel.Pohledal sem na prelepo sivkasto morje,ki je bilo razburkano.Pregledal sem vse zapiske,ki so ležali na moji mizi.Na njih je bila rjava kuverta z napisom:"Albert".Počasi in pazljivo sem jo odprl in prebral:"Dragi mornariški prijatelj.Nevem kako ti ni uspelo varovati našega morja.Rekel si tiste hladne noči,da boš preprečil vse naftne madeže,zdaj pa se ti smejim,ko poslušam radio.Zdaj vem kdo bi mogel biti pravi mornar.Saj veš kdo sem."Pismo sem vrgel po tleh in se prijel za obraz.Nisem verjel,saj to je bil Ben.Tisti stari bradati Ben,ki je bil vodja mornarice,ki je potonila na nizozemskem morju leta 1998.Moji spomini so se vrteli okrog njega,on je bil tisti,ki me je naučil biti mornar.Skoraj sem zajokal.Nasrečo me je odvrnila ladja,ki je plula proti odprtem morju.Od strahu sem skočil iz stola prijel čepico in si jo poveznil na glavo.Moji gibi so bili hitri,saj se gre za življenje.