Po starih mestnih tlakovcih ,ki so obkrožali pristanišče sem tekel kot blesk,tako hitro,da mi je še čepica skoraj padla z glave.V tem vetru je bilo težko teči,rako močan veter,ki te je znjegovimi močnimi sunki potiskal nazaj, a se nisem vdal,tekel sem še naprej.Moj ribiški čoln,ki se je majal ob tem vremenu in skoraj nemogoče je bilo splezati nanj,zato sem tvegal,da skočim.Pripravljen na skok vdihnem in počasi skočim,lebdim v zrak,ko se moje noge bližajo morju.Noge v zrenutku stegnem proti čolnu in se primem za stranico,ter se povlečem gor.Po zmajani lestvi se odpravim na streho in z neustavljivim pogledaom iščem ladjo, ki pluje proti odprtem morju.Moj pogled se giba na vse strani,ustavi me tonoča ladja,ki izginja v morje z vsakim trenutkom.Čoln se je ob potegu motorne vrvice oglasih hrhatajoče in brbotajoče,in vodil čoln.