Skrivnost učilnice številka 13, 24.
7
31. del
*i* Kasneje tistega večera *i*
Z Cloe in Zoey sedimo v dnevni sobi. Nekako sta izvedeli za tisti stvar z Davidom. Cel večer sta me zasliševali. Po večerji pa smo odšle v skupno sobo. In spet je bilo kot tistega večera ko me je David povabil na božični ples. David je pristopil k meni in me vprašal če me lahko nekaj vpraša. In seveda sem rekla da lahko. Tako sva odšla v nek drug temačen kot. Bil je tako ozek da sva bila res blizu. In to me je malo vznemirjalo. »No, hotel sem te nekaj vprašati.« je rekel David. »No, torej … am … verjetno je že kdo vprašal … am … ja … no … torej hotel sem vprašati če … če bi šla z mano na … saj veš … aaa … tisti ples« je končno izdavil. Presenečeno sem ga pogledala. »Ja … am … no seveda bi ampak David kaj nimaš punce?« sem ga vprašala. David je bil nekaj časa tiho. »No,« je končno rekel. »Midva z Emilyne, sva trenutno nekoliko … kako naj se izrazim … odtujena« je dokončal. »Aha. No, potem pa ja, seveda, lahko ja« sem odvrnila. Bil je videti izredno srečen. In nenadoma sva bila zelo blizu. Bila sva oddaljena še kakih pet centimetrov. Čutila sem njegovo sapo. »HEJ! SOPHIEEE!« je nekdo zaklical. Odmaknila sva se drug od drugega. Bila je Cloe. »Oprosti« sem zašepetala Davidu in z hitrim korakom odhitela k Cloe. Skupaj sva se vrnili v skupno sobo. »Videli sva vaju« je rekla Zoey. »Vse nama povej!« In tako sem morala že drugič tistega večera pripovedovati o najinem odnosu. Morala sem se spomniti vsakega tona glasu, izraza na obrazu.
*i* Naslednji dan *i*
Od mame sem dobila paket. V njem je bil kostum morske deklice in sporočilo. Pisalo je:
*i* Draga Sophie!
Izvedela sem da greš na zaključni ples. Zato sem ti poslala to prečudovito obleko. Upam da ti je všeč. Lepo se imej na plesu!
Poljubčki in objemčki,
Mama *i*
Groza! Hotela sem mami poslati pismo v kateremu bi ji razložila, da je to romantičen ples, ne pa ples v maskah. A sem si premislila. Ker sem pismo pustila na mizi, sta ga Cloe in Zoeyy seveda prebrali. Začeli sta skakati. »oprosti Sophie, ampak v tem kostumu res ne moreš na ples. Zato GREMO V MESTO KUPIT OBLEKO!« sta kričali.
*i* 6. 45 zvečer *i*
Vrnile smo se z najlepšo obleko vseh časov! Zdaj res komaj čakam na ples! Samo še dva dni!!!
***
Upam, da uživate v zgodbi!
Lp,
Ravenclawgirl
*i* Kasneje tistega večera *i*
Z Cloe in Zoey sedimo v dnevni sobi. Nekako sta izvedeli za tisti stvar z Davidom. Cel večer sta me zasliševali. Po večerji pa smo odšle v skupno sobo. In spet je bilo kot tistega večera ko me je David povabil na božični ples. David je pristopil k meni in me vprašal če me lahko nekaj vpraša. In seveda sem rekla da lahko. Tako sva odšla v nek drug temačen kot. Bil je tako ozek da sva bila res blizu. In to me je malo vznemirjalo. »No, hotel sem te nekaj vprašati.« je rekel David. »No, torej … am … verjetno je že kdo vprašal … am … ja … no … torej hotel sem vprašati če … če bi šla z mano na … saj veš … aaa … tisti ples« je končno izdavil. Presenečeno sem ga pogledala. »Ja … am … no seveda bi ampak David kaj nimaš punce?« sem ga vprašala. David je bil nekaj časa tiho. »No,« je končno rekel. »Midva z Emilyne, sva trenutno nekoliko … kako naj se izrazim … odtujena« je dokončal. »Aha. No, potem pa ja, seveda, lahko ja« sem odvrnila. Bil je videti izredno srečen. In nenadoma sva bila zelo blizu. Bila sva oddaljena še kakih pet centimetrov. Čutila sem njegovo sapo. »HEJ! SOPHIEEE!« je nekdo zaklical. Odmaknila sva se drug od drugega. Bila je Cloe. »Oprosti« sem zašepetala Davidu in z hitrim korakom odhitela k Cloe. Skupaj sva se vrnili v skupno sobo. »Videli sva vaju« je rekla Zoey. »Vse nama povej!« In tako sem morala že drugič tistega večera pripovedovati o najinem odnosu. Morala sem se spomniti vsakega tona glasu, izraza na obrazu.
*i* Naslednji dan *i*
Od mame sem dobila paket. V njem je bil kostum morske deklice in sporočilo. Pisalo je:
*i* Draga Sophie!
Izvedela sem da greš na zaključni ples. Zato sem ti poslala to prečudovito obleko. Upam da ti je všeč. Lepo se imej na plesu!
Poljubčki in objemčki,
Mama *i*
Groza! Hotela sem mami poslati pismo v kateremu bi ji razložila, da je to romantičen ples, ne pa ples v maskah. A sem si premislila. Ker sem pismo pustila na mizi, sta ga Cloe in Zoeyy seveda prebrali. Začeli sta skakati. »oprosti Sophie, ampak v tem kostumu res ne moreš na ples. Zato GREMO V MESTO KUPIT OBLEKO!« sta kričali.
*i* 6. 45 zvečer *i*
Vrnile smo se z najlepšo obleko vseh časov! Zdaj res komaj čakam na ples! Samo še dva dni!!!
***
Upam, da uživate v zgodbi!
Lp,
Ravenclawgirl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
spet ful dobr komaj cakam na ples
lp cindy
lp cindy
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je kot ponavadi!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kok, sem happy, ker se med njima spet končno neki dogaja. Seveda pa gredo vse pohvale tebi, ki pišeš najboljšo zgodbo na svetu (nočem žalit drugih, ki pišete, le resnico bi povedala). Vmes nekaj nisem komentirala, ker nisem mela ful cajta in sem samo prebrala, ampak vedno imej v mislih pohvale (no, ne vedno, da ne boš preveč samovšečna).
lp, c:cookie:
lp, c:cookie:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O moj bog!!! Prebrala sem vse dele do tega... vse sem lajkala in zfaj ti bom pod tem zadnjim pustila komentar...:wink:
TALE ZGODBA JE P.E.R.F.E.C.T!!!!!!:heart::scream:
TAKO GROZNO MI JE VŠEČ DA TI NE MOREM POVEDAT!
No ja... konec mojega izpada. Nadaljujmo:
ko sem prebrala prvi del sem bila rahlo v dvomih. Imela si kar nekaj pravopisnih napak in nasplošno me zgodba ni pritegnila (brez zamere:sob:)
Potem pa sem brala naprej in kaj...?? Vedno bolj mi je bila zgodba všeč. Naravnost fantastična! Vse se je super dopolnjevalo nič več pravopisnih napak... Skratka super!:heart: Rada bi še rekla da si res nadarjena in tvoj slog pisanja je super!
Lepo se imej!
Navdušena bralka tvoje zgodbe # RaPo!
(oprosti za dolg odgovor)
TALE ZGODBA JE P.E.R.F.E.C.T!!!!!!:heart::scream:
TAKO GROZNO MI JE VŠEČ DA TI NE MOREM POVEDAT!
No ja... konec mojega izpada. Nadaljujmo:
ko sem prebrala prvi del sem bila rahlo v dvomih. Imela si kar nekaj pravopisnih napak in nasplošno me zgodba ni pritegnila (brez zamere:sob:)
Potem pa sem brala naprej in kaj...?? Vedno bolj mi je bila zgodba všeč. Naravnost fantastična! Vse se je super dopolnjevalo nič več pravopisnih napak... Skratka super!:heart: Rada bi še rekla da si res nadarjena in tvoj slog pisanja je super!
Lepo se imej!
Navdušena bralka tvoje zgodbe # RaPo!
(oprosti za dolg odgovor)
1
awwww! Ne veš kako sem ti hvaležna!!!! Res ne morm povedat kok! Samo eno vprašanje, kako si izvedela za zgodbo???
Lp,
Ravy
Lp,
Ravy
No... nisem čisto prepričana a mislim da sem na profilu od C🍪🍪kie videla kako je priporočila tvojo zgodbo... Oprosti nisem pa sigurna ali sem prebrala na njenem ali na kakšnem drugem profilu...😅
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.