Prejšnjič: zavila sem z očmi.
***
»Dajta, no. Nehajta!« sem ju modelovala. »Če je pa res!« sta mi odvrnili.
___
Na šoli sem preživela več mesecev. Z Davidom se nisva skoraj nič pogovarjala. Danes pa se je zgodilo tole.
15. 12
»Hej, Sophie! Bi šla danes z mano v knjižnico, da bi se učila geografijo?« me je vprašal David. Videti je bil izredno živčen. »O! Hm. No, seveda!« sem odgovorila. Davidu je vidno odleglo. »Super! No, se vidva danes ob 5.00 Sophie!« je rekel že nekoliko bolj sproščeno in odšel. Zdelo se mi je čudno da me prosi da se z njim učim geografijo saj pri tem predmetu ni imel težav. Sploh pa … zakaj ravno mene? Ob 10 do 5.00 sem odšla proti knjižnici. Odprla sem vrata in vstopila v knjižnico. Zagledala sem Davida ki je sedel za eno izmed z miz. A s sabo ni imel nobenih učbenikov. Zagledal me je in mi pomahal.


Pristopila sem do njega. »Hej!« me pozdravi. »Oj. Kje pa imaš učbenike?«. Pogledal me je. »No, gre za to da se dejansko nisem hotel učiti geografije.« mi je pojasnil. »Hotel sem te… hotel sem te … nekaj… vprašati«. »Kaj pa?« »Hotel sem te vprašati glede neke punce. Všeč mi je veš, in tebe se mi je zdelo najbolje vprašati za nasvet, ker vedno pomagaš. In tebi bi zaupal vse« mi je povedal. »Saj mi boš pomagala kajne?« »Seveda« sem odgovorila. Močno me je ganilo da je to rekel. Mislim to da bi mi zaupal vse. »Hvala!« se mi je zahvalil. »No, kar povej« sem se mu nasmehnila.
***
Hoj hoj! Hvala za vse srčke. Vem, da zadnje čase pišem zelo kratke dele, ampak kmalu bo nastopil zeeeeeeloooooo dolg del. Ne pozabite: če vam je zgodba všeč je ne rabite komentirati le dodajte ji srček. Še enkrat hvala!
Uh, skoraj bi pozabila! Upam Cookie da si bolj zadovoljna s slovnično pravilnostjo!
Lp,
Ravenclawgirl