Živjo... Pa je tu že 12. del!:grinning: Upam, da vam bo všeč in uživajte!:heart::smiley:

Torto je jedel kot kakšen podhranjen človek. Ko smo jo pojedli sta mi Arthur in on dala darilo. Ko sem odprla Arthurjevega sem se zgrozila. V kletki je čepela mala zverinica, pod njo pa je na robu kletke s kovinskimi črkami pisalo rešman. »Eeem, hvala,« sem nerodno zamomljala stricu Arthurju. Sploh nisem vedela, kaj naj bi z rešmanom počela. Če bi ga videla mama in oče bi se jima verjetno srgalo, skriti ga pa tudi nisem mogla, ker je kletka tako velika, da če bi jo že kam stlačila, recimo v omaro, bi v njej zaradi vlage verjetno umrl. »Mu boš dala ime?« me vpraša Arthur. »Ja, ja seveda,« mu zmedeno odgovorim. »Ime mu bo...« se ozrem, kot bi pričakovala, da bo s stropa padlo pismo z imenom zanj. »Ime mu bo Spookie.« Zazrem se vanj in naenkrat se mi zdi prav luštkan. »Kam ga bom pa dala, da ga starša ne bosta opazila?« vprašam. »Brez skrbi. Obdelal sem ga s takim urokom, da ne magičnim ljudem zgleda kot kanarček.« »Aa, super,« se razveselim. »Kako pa si ta urok izvedel?« »Ti povem kasneje. Tudi Adrian bi ti rad dal darilo,« mi reče stric. Adrian stopi k meni. »Upam, da ti bo všeč,« mi reče in se pomakne k stricu. Darilo je zavito v lep oranžen ovojni papir, na katerem so narisani še lepši vzorci. Ko ga raztrgam v njem zagledam knjigo na kateri z velikimi pisanimi črkami piše Zgodovina magije. »O, hvala!« se zahvalim Adrianu, saj me je magija pred nekaj urami začela zanimati. No, pravzaprav me je začela zanimati takoj, ko sem izvedela zanjo. In to je bilo pred nekaj urami. Takoj, ko polistam po knjigi, zagledam slike, ki se dobesedno premikajo. Adrian vidi mojo razburjenost in mi reče naj grem brat. Stečem po stopnicah, se zaklenem v sobo in res začnem. Knjiga je zelo razburljiva. Prebrala sem že dve poglavji, ko odprem tretjega pa sem res razburjena. V njem namreč piše:

KONEC MAGIJE

Bi radi izvedeli, kaj se je zgodilo, da večine magije ni več?
Zgodba se začne veselo, konča pa žalostno...

Bila je knjiga, knjiga, ki je vedela vse skrivnosti. Čudno se sliši, a bila je živa. Pa ne tako, da bi po svetu hodila, ali pa jedla. Ne, ta knjiga je bila knjiga, ki je imela nekakšno srce. Bila je pametna in vse njene prerokbe so se izpolnile. Na vsakih 100 let je določila novega vladarja dežele. Lahko je bil to dojenček, ali star modrec, a vsak, ki ga je izbrala je preživel 100 let vladarsva. A nekomu to očitno ni bilo všeč. Tisto knjigo so sicer varovali tako zelo, da še atomska bomba ne bi prišla do nje. Ampak nekdo se je vseeno dokopal do knjige. Iz jeze ji je odtrgal eno stran. Eno samcato stran! Si lahko mislite?! Lahko bi raztrgal celo knjigo, ampak je iz nje iztrgal le eno stran. A na žalost ne vemo zakaj samo eno. Knjiga je takrat nekako ponorela, prihiteni so stražarji, a tudi tujec je nekako izginil. Takrat pa se je knjiga umirila. Stražarji so mislili, da je z njo spet vse v redu, potem pa...

Se nadaljuje...