Živjo! Tu je nov del.:grinning: Jutri pride naslednji. Uživajte!:heart:

Prebudim se iz spanca in ugotovim, da sem čisto potna. V sobo vstopi mami. »Oprosti, ker te motim, samo po...« Vidi, da sem premočena. »Ljubica, kaj se je pa zgodilo?!« Mami poskušam vsaj malo razložiti kaj sem sanjala pa preprosto ne morem. Pustim se ji odpeljati v kopalnico, kjer me preobleče v drugo pižamo, saj sem sama še vedno malo pretresena. Takrat v kopalnico pride tudi oči. »Ariana, kaj pa je?« me začudeno vpraša. »Emmm,« začnem. »Oh, daj no Julian. Najbrž je imela kakšno nočno moro in jo je še vedno strah. Jo boš jutri vprašal, zdaj mora nazaj spat,« reče mami. Očka gre iz kopalnice. Mami me pospremi v posteljo. Poljubi me na lice in odkoraka iz sobe. Spet zaspim. Tokrat sanjam lepe sanje. O samorogih, palčkih... Potem spet zagledam soj svetlobe. A potem je spet vse normalno. Sanjam naprej. V sanje se mi ne prikrade nobena mora več. Zdaj sanjam o vrtnih palčih. Kar naenkrat oživijo. Videti so prav prijazni, dokler me s svojimi majhnimi palicami ne začnejo udarjati po nogah. K meni pristopi starček in jih vse po vrsti vrže čez ograjo. Sanje se rzablinijo in sanjam naprej. Po obrazu me poliže ogromen jezik in nato se na moj trup zvali kosmata žival. Mislim, da se je to zgodilo v sanjah. Ko odprem oči pa vidim, da to ni res. Na meni je moj kužek Miško. Pobožam ga in pogledam na uro, ki kaže pol devetih. Vstanem iz postelje in se odpravim na zajtrk. V kuhinji zagledam strica Arthurja. Zdaj se malo bolje razgledam naokoli. »Kje sta pa mami in oči?« ga vprašam. »V trgovino sta šla, ker morata nakupiti vse potrebno za tvoj rojstni dan.« »A,« mu rečem v odgovor. »Kdaj se pa vrneta?« Stric nekaj časa premišljuje in mi nazadnje reče. »Daj no Ariana. Kaj tako žalostno gledaš? Izkoristiva teh nekaj ur. Lahko bi spekla pecivo!« Nasmehnem se mu. Že res, da sem hotela (sicer nevem zakaj) dan preživeti s staršema, ampak... Po drugi strani je Arthur čisto v redu. »Prav,« mu pokimam. Z Arthurjem greva v kuhinjo. »No, daj, povej mi kje imate posode, da lahko začneva!« »Tukaj,« mu pokažem na predal čisto spodaj. Stric se skloni. Želim mu pomagati a mi pogled privabi letak za njegovim pasom. Arthur že najde pravo posodo in se obrne k meni. Vidi kako ga gledam. »Em, ljubica, kaj pa je?« Me vpraša. Jaz se ne obotavljam in ga vprašam. »Kaj imaš pa tukaj za pasom?« »Em, em, no...,« se začne stric prav nerodno poigravati z lastno brado. »O, poglej, Miško!« Ozrem se za psom, medtem pa stric letak nekam skrije. »No! Kaj imaš za pasom!« ga še enkrat a tokrat bolj odločno vprašam. »Kako to misliš,« se narejeno začudi stric. »Ah, pozabi.« To rečem zgolj zato, ker se mi ne da več pregovarjati z njim. »No, a bova že začela!« »Začela kaj... O, o saj res. Aja, ja, seveda!« Ugotovila sem, da je stric pri kuhi prav obupen, mislim, kdo bi v skledo ubil kar celo jajce in ga poskušal zdrobiti s paličnim mešalnikom?! »Ariana, kje pa imate pečico!« me vpraša stric ko se butne v njen rob. »Tamle je,« mu pokažem na mesto kjer se je udaril. »A, aja, super!« in položi pecivo v pečico. Medtem, ko se peče se vsedeva na stole. Nekdo potrka na vrata.

Se nadaljuje...