Živjo. Pred nekaj minutami sem objavila uvod za mojo knjigo Skrivnosti magije. Zdaj objavljam prvi del. Jutri pride drug. Upam, da vam bo ta del všeč.

Vse je bilo kot običajno. Ždela sem na verandi in poslušala pesem. Bil je avgust, natančneje 7 avgust. Ves čas sem si v brado mrmrala melodijo pesmi. Nisem si mogla kaj, da ne bi bila vesela, ker je bil moj rojstni dan že čez tri dni! Vedela sem, da bo moj 12 rojstni dan nekaj posebnega. »Saj nisi vedno star 12,« sem si ves čas govorila. Živela sem v hiši na robu jezera Akomna. Jezero je bilo ogromno. Pred tremi leti se je v njem skoraj utopil moj pes. Od takrat mi jezero ni bilo več tako pri srcu. Vsak rojstni dan sem od takrat naprej praznovala na travniku namesto ob jezeru. A to mi je bilo praktično vseeno, ker se je med rojstnimi dnevi vedno kaj zgodilo: Za 2. rojstni dan sem si na glavo po nesreči stresla torto, za 4 rojstni dan si je moj očka polomil nogo (v bolnici je bil 3 tedne), za 5. rojstni dan je med praznovanjem kar na lepem začelo snežiti in smo bili vsi do kože premočeni, za 7. rojstni dan (to je bilo najhuje) sem splezala visoko na drevo. Ker sem bila pretežka se mu je odlomila veja. Z njo sem padla na travo, kjer sem bila potem še lep čas v nezavesti, sicer pa mi ni bilo nič hujšega. Za 9. rojstni dan je k nam iz Anglije prišla tetka Susan in mi s svojim obnašanjem pokvarila cel rojstni dan. Mami in očija je sicer grozno zabavala, jaz pa sem bila tako jezna, da sem ji pred odhodom v kovček stlačila nekaj težkih kamnov in ga je komaj dvignila, kaj šele nesla! In za 11. rojstni dan (upam, da se to ne zgodi več) sem se izgubila. Iskali smo se pol dneva, nazadnje pa so me našli pri stojnici s kebabi. Samo upala sem še lahko, da se za ta rojstni dan ne bo nič zgodilo.
Iz hiše je prišla mami. »O, tukaj si ljubica! Pridi pogledat kdo te je prišel obiskat!« »Ja, no,« ji užaljeno odvrnem, ker sem bila ravno na sredi pesmi. Z mamo sem stopila v hišo. Ozrla sem se po prostoru in zagledala strica Arthurja. »Aaaa, tukaj si moja miška.« Stric steče k meni in me objame, jaz pa se le začudim in ga vprašam: »Kako to, da si že zdaj prišel iz Anglije k nam. In zakaj (malo bolje se razgledam po prostoru in si oddahnem) nisi s sabo pripeljal tetke Susan?!« Stric se namršči. »Ljubica moja, no. Pa menda ne boš rekla, da si bolj vesela Susan od mene! Prišel sem ravno zaradi tebe! Ja, ja, rojstni dan imaš šele čez tri dni... Ampak to je malenkost!«, zamahne z roko. »Za tvoj dvanajsti rojstni dan pa ti bom podaril nekaj resnično osupljivega. Ampak malo boš morala še počakati. Da boš stara 12!« To mi pove tako tiho, da ga lahko slišim le jaz. Stricu Arthurju, mami in očiju rečem, da grem spat. Mama mi da poljubček za lahko noč, potem pa se odpravim po stopnicah v svojo sobo. Ampak nisem zares utrujena. Nekaj mi ne da miru. Kaj mi bo dal stric za darilo? Ne da bi se tega dodobra zavedala zdrsnem v spanec. V sanjah vidim mamo, očija, sebe in svojega brata Adriana. Stara sem pol leta. Vsi gledamo našo najljubšo oddajo. Mami me potreplja po ramenu. »Ti je všeč ta oddaja?« Čeprav ničesar ne razumem, se ji nasmehnem, kot, da bi vedela kaj je rekla. Mami se mi nasmehne. Poljubi me na čelo. »Rada te imam,« mi reče. »In tebe tudi Ad,« se obrne še k mojemu bratu. A še preden uspe reči še kaj, se vrata odprejo. Zagledam močno svetlobo.

Se nadaljuje...