Naslednji del bo nov!!
_________________________________________________________
2. poglavje: Sijaj Duše

Ob šestih popoldne se je vrnila njuna babica. Na večerjo ju je poklicala tako, da je pozvonila na staromoden medeninast zvonec. Pred štirimi leti sta veselo zdirjala do mize in se pri tem močno in živahno prerivala, sedaj sta se zelo naveličano in nejevoljno vlekla po stopnicah, pri tem pa skrbno pazila, da se nista pogledala. Babici je postalo takoj jasno, da sta se spet sprla, zato ju je raje pustila pri miru. »Ko si ta dva otroka vsaj en dan nebi skakala v lase … « si je mrmrala v brado, ko je nalagala vsakemu svojo porcijo rižote z morskimi sadeži.

Večerja je potekala v tišini in ko je babica pospravila posodo iz mize, je veselo naznanila: »No otroka! Sedaj pa je čas za vajino rojstnodnevno darilo. Še enkrat vse najboljše! Sedaj se toplo oblecita in obujta pohodne čevlje, ker bomo do tja kar nekaj časa hodili.«

Argos in Agnes sta se godrnjaje odpravila vsak v svojo sobo, da bi se pripravila. Babica je med tem v nahrbtnik zložila malico, toplo, pravzaprav vročo pijačo, kovček, na katerem je z velikimi rdečimi črkami pisalo PRVA POMOČ, ter še nekaj oblačil za vsak primer. Saj veste kako je z najstniki – skoraj vedno se premalo oblečejo.

Ob osmih zvečer so krenili od doma. Hodili so v trdni temi. Pot jim je osvetljevala le stara petrolejka, ki jo je nosila babica. Agnes je opazila, da njeni lasje in plašč rahlo žarijo v vijolični svetlobi. Babica ni nikoli imela sivih las; vedno so bili črni. Sedaj pa so se rahlo svetlikali in bili temno vijolični. Na njej je bilo nekaj nenavadnega, nevsakdanjega. Pravzaprav je bilo to na celem otoku – nekaj, kar vedo samo njegovi prebivalci. Pogledala je Argosa. Očitno je razmišljal podobno kot ona.

Po približno pol ure, so se začeli vzpenjati. Ko so že kakšno uro hodili v breg, je babica rekla, da je čas za odmor. Med tem, ko sta Argos in Agnes pridno praznila njihove zaloge, jima je babica razložila, da se vzpenjajo na goro imenovano Orion. Ko jo je Agnes vprašala, zakaj tako ime, ji je babica odgovorila, da se je nek bojevnik, ki je bil zelo pomemben za ta otok, tukaj zadnjič boril. Gora je potem dobila ime po njem – Orion. Agnes je o tem želela izvedeti več, a ker ona nikoli ne pokaže zanimanja za karkoli, je bila raje tiho. Ni želela biti sumljiva. Tako ali tako je ni skrbelo, ker je bil Argos precej zvedav in je že avtomatsko bleknil: »Kdaj pa je bilo to?« »Oh, že dolgo nazaj«, mu je odgovorila babica in nato dodala: »Pa pojdimo, da bomo na vrhu še pred zoro!« Odšla je naprej in njena vnuka sta ji hitro sledila, saj je ona nosila edini vir svetlobe, ki so ga imeli. Pa še ta se jima je zdel precej nezanesljiv.

Kmalu ju je začelo zelo zebsti. Oblekla sta vse, kar so imeli, popila skoraj ves vroč čaj, a ju je še vedno zeblo. Argosa, ki je sicer skoraj vedno na vse gledal pozitivno, je mraz zelo vznejevoljil. Bil je namreč tiste vrste človek, ki je sovražil mrzle dni razen, če je padal sneg. Postal je siten in začel očitati očetu, da ju je pripeljal sem. Cel mesec najljubšega letnega časa, ki mu je bil všeč samo zaradi toplega vremena, bo zapravil na tem mrzlem otoku! Po vrh vsega, pa je bil še lačen in tako Agnes kot babica nista želeli imeti nikakršnega opravka z njim.

Hodili so še dobre pol ure, ki se je Agnes in Argosu zdela dolga kot cel dan. Na vrhu sta se izmučeno sesedla na skalo, kot nalašč izoblikovano za sedenje. Babica je od nekod povlekla teleskop in začela opazovati nebo. Njena vnuka sta premražena sedela na skali in šklepetala z zobmi. Zanohtalo se jima je in Argosu se je zazdelo, da še njegovi lasje drgetajo od mraza. »Še kakšnih deset minutk bo za počakati … « si je veselo mrmrala babica, med tem, ko je opazovala zvezde.

Argos je že mislil, da bo zmrznil, na kar se je babica sunkovito dvignila in se odkašljala. »No otroka,« je veselo začela »vse najboljše! Želim vama veliko sreče, zdravja, miru (to je govorila s takšnim tonom glasu, da se je Agnes ustrašila, da bo naštevala lepe želje še celo noč) in ljubezni. Sedaj pa poglejta v nebo« jima je velela in se še sama zazrla gor.

Nič se ni zgodilo. Nato so zvezde začele vedno bolj mežikati. Kmalu se je svetloba kar prelivala iz ene zvezde v drugo, kot meglica. Postajala je vedno močnejša, dobivala je barvo. »To kar vidita, je zelo redek pojav,« se je naposled oglasila babica. »Zgodi se le enkrat na več desetletij. Zadnjič smo ga s tega otoka videli pred triinosemdesetimi leti. Zelo težko ga je napovedati … « Argos je le delno poslušal babičino razlago. Začudeno je strmel v modrikasto meglico, ki se je vrtinčila na nebu in je počasi začela dobivati obliko. » … zato ga vsak vidi drugače. Podobe v njem mu pokažejo kakšen je po duši. Prav zaradi tega se mu reče Sijaj Duše … « je do njega priplaval delček babičinega govora.

Iz meglice se je oblikoval delfin. Veselo je skakal iz vode in se igral s preostalimi delfini iz jate. Argosa od začudenja ni več zeblo, niti lačen ni bil več. Še o tem, kaj vidita babica in sestra se ni mogel spraševati.
_______________________________________________________________________________