Malo naprej desno, so se začele stopnice. Če pogledaš na hitro, misliš, da ne vodijo nikamor. A če bolje pogledaš, vidiš, da je na stropu loputa od podstrešja. Agnes jo je pogledala, a je ni preveč vleklo tja. Raje se je obrnila na levo. Tam so na koncu hodnika stopnice, ki vodijo v pritličje, na levi steni pa vrata od kopalnice. Desno, čisto v kotu hodnika, so bila temna, rdečkasta mahagonijeva vrata.
Agnes je kakšnih pet minut vlamljala v babičino sobo. Končno ji jih je uspelo odkleniti. Preden je odprla vrata in vstopila, je globoko vdihnila. Nekako se ji je zdelo, da za tistimi vrati ne bo našla čisto navadne sobe. In imela je prav.
Nasproti vratom je bilo okno. Zastirale so ga škrlatno rdeče zavese, ki so v sobo metale srhljivo rdečo svetlobo. Agnes je odkorakala do okna in odgrnila zavese. Ko jih je, je osupnila. Soba je bila cela v škrlatni, rdeči in vijolični barvi. Desno od vrat, je bila velika omara, verjetno za oblačila. Poleg omare sta stala miza in stol. Na mizi so stale razne posodice in stekleničke, ki so vsebovale stvari podobne mazilom in zdravilom. Na sredini sobe, pri desni steni, je stala vijolična zakonska postelja. Na stropu je bilo naslikano čudovito zvezdno nebo. Zvezde so se jasno videle in izgledalo je, kot da gleda pravo zvezdnato nebo. Agnes je lahko prepoznala veliki in mali voz, ter zvezdo severnico, ostalih zvezd in ozvezdij, pa ni poznala. Ob steni z oknom sta bili dve veliki knjižni omari, nabito polni knjig z zelo nenavadnimi naslovi, na primer: »Slovar ptičjega petja« ali pa »Magične lastnosti mineralov«. Nasproti postelje je bila še ena omara polna še bolj nenavadnih predmetov. V vitrini so bile razstavljene razne sveče, teleskopi, kristali, snežne krogle in še kup drugih predmetov, ki jim Agnes ni vedela imena. Povsod po sobi so bile razporejene nenavadne lončnice. Agnes se je pomaknila na sredino sobe. Naenkrat je pod nogami občutila močno toploto. Tla so bila povsod po hiši pokrita s svetlim parketom. Le na sredini sobe je bila rdeča preproga, ki je izgledala kot nekakšna živalska koža. Oddajala je zelo močno toploto. Vendar je največ Agnesine pozornosti pritegnila nočna omarica.
To pravzaprav sploh ni bila nočna omarica. Bila je dober meter visoka in ozka omarica iz mahagonijevega lesa s steklenimi vrati. Na vrhu je bila kot na podstavku škrlatna blazina z zlatimi robovi. Nanjo je bila položena steklena krogla mlečno bele barve. V vitrini pa je bila nekakšna knjiga. Agnes je avtomatsko odprla vrata in segla po knjigi. Bila je nenavadno topla. Rjavkaste usnjene platnice so bile obrobljene z bronom. Na sredini platnice je bil za pest velik rubin okrog katerega so bili narisani bronasti žarki. Agnes je prelistala knjigo. Porumenele strani so bile čisto prazne.
V nekem trenutku je pogledala skozi okno in videla, da se njen brat vrača. Knjigo je hitro postavila nazaj v omarico in stekla iz sobe. Spet je potrebovala kar nekaj časa, preden jo je zaklenila. Nato je hitro stekla v svojo sobo, se vrgla na posteljo, odprla Harryja Potterja in dvorano skrivnosti in se začela delati, da bere. Kmalu za tem je vstopil Argos na tisti svoj zoprni način. Namesto da bi potrkal, je z roko rahlo udaril po vratih, nato pa jih sunkovito odprl.
»Oh ti si tu,« je malce nejevoljno zasikal. Agnes, ki je sicer po navadi začenjala prepire, se za spremembo ni dalo niti pogovarjati. Preveč je bila zamišljena zaradi tega, kar je videla v babičini sobi. Zato ga je poskusila ignorirati, a je bilo nemogoče. »Pa ne, da že cel dan ždiš tu! Zakaj nikoli ne greš ven?!« je kar naenkrat vzrojil Argos. Njegova srditost jo je presenetila. 'Napad je najboljša obramba', je pomislila in mu vrnila: »Kaj te briga, kaj počnem jaz!? Pojdi se raje igrati ven, na svež zrak!« Argos ji je hotel vrniti, a je ugotovil, da se z mojstrico v prepirih nima smisla kregati. Pravzaprav sploh ni točno vedel, zakaj išče prepir. To mu sploh ni bilo podobno. Prestrelil jo je z jeznim pogledom, se zasukal na petah, ter izginil iz njene sobe. Za sabo je tako močno zaloputnil z vrati, da se je vse streslo. Agnes se je nasmehnila sama pri sebi. Spet ga je premagala.
____________________________________________________
Tale del sem malce popravila in dodelala.:sweat_smile:
Agnes je kakšnih pet minut vlamljala v babičino sobo. Končno ji jih je uspelo odkleniti. Preden je odprla vrata in vstopila, je globoko vdihnila. Nekako se ji je zdelo, da za tistimi vrati ne bo našla čisto navadne sobe. In imela je prav.
Nasproti vratom je bilo okno. Zastirale so ga škrlatno rdeče zavese, ki so v sobo metale srhljivo rdečo svetlobo. Agnes je odkorakala do okna in odgrnila zavese. Ko jih je, je osupnila. Soba je bila cela v škrlatni, rdeči in vijolični barvi. Desno od vrat, je bila velika omara, verjetno za oblačila. Poleg omare sta stala miza in stol. Na mizi so stale razne posodice in stekleničke, ki so vsebovale stvari podobne mazilom in zdravilom. Na sredini sobe, pri desni steni, je stala vijolična zakonska postelja. Na stropu je bilo naslikano čudovito zvezdno nebo. Zvezde so se jasno videle in izgledalo je, kot da gleda pravo zvezdnato nebo. Agnes je lahko prepoznala veliki in mali voz, ter zvezdo severnico, ostalih zvezd in ozvezdij, pa ni poznala. Ob steni z oknom sta bili dve veliki knjižni omari, nabito polni knjig z zelo nenavadnimi naslovi, na primer: »Slovar ptičjega petja« ali pa »Magične lastnosti mineralov«. Nasproti postelje je bila še ena omara polna še bolj nenavadnih predmetov. V vitrini so bile razstavljene razne sveče, teleskopi, kristali, snežne krogle in še kup drugih predmetov, ki jim Agnes ni vedela imena. Povsod po sobi so bile razporejene nenavadne lončnice. Agnes se je pomaknila na sredino sobe. Naenkrat je pod nogami občutila močno toploto. Tla so bila povsod po hiši pokrita s svetlim parketom. Le na sredini sobe je bila rdeča preproga, ki je izgledala kot nekakšna živalska koža. Oddajala je zelo močno toploto. Vendar je največ Agnesine pozornosti pritegnila nočna omarica.
To pravzaprav sploh ni bila nočna omarica. Bila je dober meter visoka in ozka omarica iz mahagonijevega lesa s steklenimi vrati. Na vrhu je bila kot na podstavku škrlatna blazina z zlatimi robovi. Nanjo je bila položena steklena krogla mlečno bele barve. V vitrini pa je bila nekakšna knjiga. Agnes je avtomatsko odprla vrata in segla po knjigi. Bila je nenavadno topla. Rjavkaste usnjene platnice so bile obrobljene z bronom. Na sredini platnice je bil za pest velik rubin okrog katerega so bili narisani bronasti žarki. Agnes je prelistala knjigo. Porumenele strani so bile čisto prazne.
V nekem trenutku je pogledala skozi okno in videla, da se njen brat vrača. Knjigo je hitro postavila nazaj v omarico in stekla iz sobe. Spet je potrebovala kar nekaj časa, preden jo je zaklenila. Nato je hitro stekla v svojo sobo, se vrgla na posteljo, odprla Harryja Potterja in dvorano skrivnosti in se začela delati, da bere. Kmalu za tem je vstopil Argos na tisti svoj zoprni način. Namesto da bi potrkal, je z roko rahlo udaril po vratih, nato pa jih sunkovito odprl.
»Oh ti si tu,« je malce nejevoljno zasikal. Agnes, ki je sicer po navadi začenjala prepire, se za spremembo ni dalo niti pogovarjati. Preveč je bila zamišljena zaradi tega, kar je videla v babičini sobi. Zato ga je poskusila ignorirati, a je bilo nemogoče. »Pa ne, da že cel dan ždiš tu! Zakaj nikoli ne greš ven?!« je kar naenkrat vzrojil Argos. Njegova srditost jo je presenetila. 'Napad je najboljša obramba', je pomislila in mu vrnila: »Kaj te briga, kaj počnem jaz!? Pojdi se raje igrati ven, na svež zrak!« Argos ji je hotel vrniti, a je ugotovil, da se z mojstrico v prepirih nima smisla kregati. Pravzaprav sploh ni točno vedel, zakaj išče prepir. To mu sploh ni bilo podobno. Prestrelil jo je z jeznim pogledom, se zasukal na petah, ter izginil iz njene sobe. Za sabo je tako močno zaloputnil z vrati, da se je vse streslo. Agnes se je nasmehnila sama pri sebi. Spet ga je premagala.
____________________________________________________
Tale del sem malce popravila in dodelala.:sweat_smile:
Moj odgovor:
idkk
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
kaj je to??
hiii!
torej, nevem kako se temu reče ampak bom kr opisala. so, js mam velik časa take obssesive 'misli'. tbh večino časa sploh niso realne misli ampak kot neki opomniki v moji glavi da mam te 'misli'. vem da ne zveni smiselno ampak včasih sm mela npr eno obsseisive misel, ki se mi je lahko skor vsak dan več mescov vrtela v glavi, to je blo da mam crush na svojga psa in to OBVI NI RES ampak nism mogla nehat mislt na to čeprov nism hotla. no zdej se je ta misel nehala ampk kot sm že prej rekla mam sam kot neke opomniki ki sploh niso realne misli, da to obsataja v moji glavi. in pol k se spomnim na to, več minut al pa celo ur ne morm nehat razmišlat o tem čeprov je še tok nesmisleno in probala sm že vse da se teg aznebim ampak ne dela. vem da nism najbolj razložila ampak ne zznam bolš.PLIS pomagite kr je exhausting. hvalaa<3
torej, nevem kako se temu reče ampak bom kr opisala. so, js mam velik časa take obssesive 'misli'. tbh večino časa sploh niso realne misli ampak kot neki opomniki v moji glavi da mam te 'misli'. vem da ne zveni smiselno ampak včasih sm mela npr eno obsseisive misel, ki se mi je lahko skor vsak dan več mescov vrtela v glavi, to je blo da mam crush na svojga psa in to OBVI NI RES ampak nism mogla nehat mislt na to čeprov nism hotla. no zdej se je ta misel nehala ampk kot sm že prej rekla mam sam kot neke opomniki ki sploh niso realne misli, da to obsataja v moji glavi. in pol k se spomnim na to, več minut al pa celo ur ne morm nehat razmišlat o tem čeprov je še tok nesmisleno in probala sm že vse da se teg aznebim ampak ne dela. vem da nism najbolj razložila ampak ne zznam bolš.PLIS pomagite kr je exhausting. hvalaa<3
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Lovam girl to je fantastic:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye:
Bi ...






Pisalnica