Hej tu je NOV del! Uživajte, lajkajte, če vam je všeč in komentirajte!
___________________________________________________________

Nekaj prizorov je bilo precej normalnih za delfina. Vendar jih je bila večina kot, da bi gledal risanko. V enem od prizorov je okrog delfina plavala ribica. Izgledala je precej nadležna, a delfinček se zanjo ni zmenil in je še naprej počel svoje delfinske stvari. Prizor se je zamenjal in prikazala sta se dva delfina, ki sta se očitno prepirala. Argosov delfinček je prišel do njiju in jima začel govoriti nekaj v delfinščini. Čeprav sta bila delfina precej jeznorita, se jim je uspelo zmeniti in na koncu so vsi zadovoljno odplavali vsak v svojo smer. Prizor se je zamenjal in pokazala se je cela jata. Naenkrat je prišel orjaški morski pes in enega od delfinov ugriznil. Ostali delfini so zbežali, mali Argosov delfinček pa je pomagal ranjencu. Ko so končno uspeli pobegniti nevarnosti, so ga imeli ostali delfini očitno za junaka. Argosovemu delfinu je bilo to všeč in odločil se je, da se bo sam postavil po robu morskemu psu in ga premagal. Ni mu uspelo in morski pes ga je že skoraj požrl, ko ga je na srečo rešil nek drug delfin.

***

Agnes je sedela in gledala v nebo. Sproti je pozorno poslušala babičino razlago. To ji ni bilo podobno, a si je res želela izvedeti kaj več o tem skrivnostnem otoku. Večinoma je uporabljala zakomplicirane in nerazumljive znanstvene izraze, ki jih Agnes ni razumela, a ji ni ušlo, ko je omenila besedo 'magija'. Babica je že tako govorila precej hitro in nerazločno, to besedo pa je še posebej zadušila, da se je slišalo kot, bi se ji med govorjenjem spahnilo. Agnes ni bila prepričana, če je prav slišala, a je hotela verjeti svojim ušesom. Pogledala je Argosa. Bilo je očitno, da ni pri stvari. Kdo ve, kaj vse mu je prikazoval Sijaj Duše?

Agnes je v meglici videla levinjo. Čeprav se je držala stran od tropa, je sama ulovila toliko, da je del plena lahko prispevala tropu. Prizor se je zamenjal. Zdaj je okrog levinje letal nekakšen ptiček. Bil je zelo nadležen in levinja je kmalu izgubila potrpljenje. Šavsnila je po njem in ga v enem kosu požrla. V naslednjem prizoru so se tri levinje sprle. Zravsale so se in Agnesina levinja je zmagala. Zmagoslavno se je držala, drugi dve pa sta poklapano odšepali vsaka po svoje. Prizor se je zamenjal in prikazal se je mali levji mladiček, ki je drezal v pitona. Piton se je v hipu ovil okrog njega in ga že skoraj zadavil, ko je nenadoma pritekla Agnesina levinja in močno šavsnila po njem. Uspela ga je pregnati, mali levček pa je ostal cel in zdrav. Ostali člani tropa so to videli in jo očitno imeli za junakinjo. Levinja se je samo priklonila in odšla svojo pot.

Takrat pa je nebo presekala senca. Agnes je sprva mislila, da je to kakšen netopir ali kaj podobnega, zato se ni menila zanjo. Senca je spet švignila čeznjo. Za trenutek je lahko videla žareče zelene oči. Obšel jo je nenavaden hlad. Ni bil zunanji mraz, pač pa nekaj drugačnega, globljega. Pogledala je Argosa. Bil je ves otrpel od strahu. Čudno. V njegovih široko odprtih črnih očeh, so se odsevale zvezde. Agnes se je nehote spomnila babičine sobe. Komaj je verjela, da je po njeni sobi stikala še tisti dan. Vse se ji je zdelo tako dolgo nazaj …

Pogledala je proti babici. Ta je segla pod plašč in na plano potegnila nekaj svetlečega. Ko je Agnes bolje pogledala, je videla, da je to dolg srebrn nož. Ročaj je imel ovit v temno rdeče usnje.

Agnes je sprva mislila, da se bori z zrakom. A, ko je bolje pogledala, je videla, da se bori z nekakšnim stvorom. Babica je nato iz žepa potegnila še nekaj – zelo svetleč kristal. Agnes ni mogla videti njegove oblike, a je lahko videla, da ni večji od kostanja. Zaradi močne svetlobe, ki jo je oddajal, so se ga stvori bali. Vendar je bila to zelo nenavadna svetloba. Samo žarela je, ni pa ničesar osvetlila.

Tako se je babica z nožem v levi in kristalom v desni roki borila proti stvorom.

Naenkrat, se je iz teme opotekla drobna postava odeta v črn plašč. Babica jo je ujela. »Kaj za … ?!« je dahnila. Postava ji je nekaj zašepetala na uho. »O – jej,« je rekla babica, »otroka, žal, bomo morali prej zaključiti in se odpraviti domov!« Nož je pospravila pod plašč in roko dvignila visoko v zrak. Zabliskalo se je v močni škrlatni svetlobi. Sledila ji je tema.