## Poglavje: Otrok v stroju

Otroški smeh je potihnil.

V sobi je ostal samo zvok stroja, ki je utripal vse hitreje.

Leon je pogledal starejšega moškega.

»Kaj je subjekt 04?«

Starejši Leon ni odgovoril.

»Povej mi!«

»Tvoj sin.«

Leon je začutil, kako se mu je svet podrl pod nogami.

»Nimam sina.«

»Ne več.«

Mara je stopila iz kapsule. Njene noge so se tresle, vendar je ostala pokonci.

»Leon, poslušaj me. Vse, kar si videl, je bilo ustvarjeno, da bi se spomnil.«

»Česa?«

»Najinega sina.«

Leon je pogledal Niko.

»Si vedela?«

Nika je zmajala z glavo.

»Ne.«

Mara jo je pogledala.

»Seveda nisi. Tebe so ustvarili, da bi ga pozabila.«

Nika je obstala.

»Koga?«

Mara je pogledala stroj.

»Tistega, ki ga je Leon poskušal rešiti.«

Na zaslonu se je pojavila nova slika.

Majhna soba.

Okno, prekrito z dežnimi kapljami.

Postelja.

V njej je ležal deček, star približno šest let.

Leon je stopil bližje zaslonu.

Deček je imel temne lase in na levi strani obraza majhno brazgotino.

Enako kot starejši Leon.

»Kdo je to?«

»Adam,« je rekla Mara.

Leon se je obrnil.

»Adam?«

Mara je prikimala.

»Najin sin.«

Leon je pogledal zaslon.

Deček je odprl oči.

»Oče?«

Leon je stopil nazaj.

»Ne.«

»Oče, kje si?«

Leon je zaprl oči.

Toda glas ni izginil.

»Rekel si, da boš prišel nazaj.«

Leon je začutil, kako mu po obrazu tečejo solze.

»Ne morem.«

Starejši Leon je stopil k njemu.

»Zato sem te ustvaril.«

Leon ga je pogledal.

»Kaj?«

»Da bi se spomnil. Da bi lahko dokončal tisto, česar jaz nisem mogel.«

»Kaj se je zgodilo?«

Starejši Leon je pogledal Maro.

»Adam je bil bolan. Zdravniki niso vedeli, kaj mu je. Poskusili smo vse.«

Mara je zaprla oči.

»In potem je umrl.«

Leon je pogledal zaslon.

Deček je še vedno gledal vanj.

»Oče?«

Starejši Leon je nadaljeval.

»Toda jaz tega nisem mogel sprejeti. Zato sem ustvaril stroj, ki bi lahko ohranil njegov spomin.«

»In ustvaril si mene?«

»Da.«

Leon je zmajal z glavo.

»Zakaj?«

»Ker si bil edini, ki si ga lahko spomnil.«

Nika je stopila bližje.

»Kaj pa jaz?«

Mara jo je pogledala.

»Ti si bila ustvarjena iz mojih spominov. Iz tistega, kar sem čutila, ko sem ga izgubila.«

Nika je počasi spustila glavo.

»Torej nisem resnična.«

»Ne,« je rekla Mara. »Toda to ne pomeni, da nisi pomembna.«

Stroj je nenadoma zaropotal.

Na zaslonu se je pojavila nova vrstica.

SUBJEKT 04: POVEZAVA VZPOSTAVLJENA

Adam je odprl oči.

»Oče?«

Leon je stopil bližje.

»Tukaj sem.«

»Zakaj si me pustil samega?«

Leon ni mogel odgovoriti.

»Rekel si, da se boš vrnil.«

»Vem.«

»Potem pa si me pozabil.«

Leon je pogledal starejšega sebe.

»Kaj si naredil?«

Starejši Leon je počasi prikimal.

»Da bi ga ohranil, sem moral izbrisati vse spomine, ki so ga boleli.«

»Katere spomine?«

»Tiste, v katerih je umrl.«

Leon je pogledal zaslon.

»Zato se ne spomni.«

»Da.«

Mara je stopila bližje.

»Toda zdaj se spominja.«

Deček je na zaslonu pogledal naravnost v Leona.

»Oče,« je rekel. »Zakaj si me ustvaril, če me boš znova pustil umreti?«

Leon je obstal.

Nato je počasi stopil k stroju.

»Ne bom te pustil umreti.«

Starejši Leon je zmajal z glavo.

»Leon, ne.«

»Tokrat bo drugače.«

»Če ga prebudiš, se bo stroj sesul. Vse, kar si ustvaril, bo izginilo.«

Leon je pogledal Niko.

Nato Ano.

Nato Maro.

»Potem bomo šli skupaj.«

Starejši Leon je stopil pred njega.

»Ne razumeš. Če ga prebudiš, boš moral izbrati.«

»Kaj?«

»Ali boš ohranil svet, v katerem živiš, ali pa boš rešil sina.«

Leon je pogledal zaslon.

Adam je čakal.

»Kaj se zgodi, če izberem svet?«

Starejši Leon je odgovoril:

»Adam bo ostal ujet v stroju.«

»In če izberem njega?«

»Vse ostalo bo izginilo.«

Leon je zaprl oči.

V temi je znova zaslišal otroški glas.

»Oče?«

Nato je zaslišal še en glas.

Nikin.

»Leon, ne.«

In še enega.

Aninega.

»Prosim.«

Leon je odprl oči.

Na zaslonu se je pojavila nova možnost.

IZBRIŠI VSE SPOMINE

PODARI ADAMU RESNIČNOST

Leon je pogledal Maro.

»Kaj pomeni resničnost?«

Mara je stopila k njemu.

»Pomeni, da bo lahko živel.«

»Kako?«

Mara je pogledala starejšega Leona.

»Tako, da boš ti prevzel njegovo mesto.«

Leon je razumel.

Če bi Adamu podaril resničnost, bi moral sam postati spomin.

Njegov svet bi izginil.

Njegova zavest bi bila izbrisana.

Toda Adam bi lahko živel.

Leon je stopil k zaslonu.

In pritisnil.

Stroj je ugasnil.

Za trenutek je bilo vse tiho.

Nato se je zaslišal otroški glas.

»Oče?«

Leon je odprl oči.

Pred njim je stal deček.

Ne na zaslonu.

Ne v kapsuli.

V sobi.

Živ.

Adam je pogledal okoli sebe.

»Kje sva?«

Leon se je nasmehnil.

»Doma.«

Deček ga je objel.

Leon ga je stisnil k sebi.

In prvič po triindvajsetih poskusih ni bilo nobenega stroja, nobenega zaslona, nobenega spomina.

Samo on.

In njegov sin.

Toda za njima je Mara počasi odprla oči.

Pogledala je prazno kapsulo.

Nato je pogledala starejšega Leona.

»Ne,« je zašepetala.

Starejši Leon je pogledal proti njima.

»Kaj je?«

Mara je stopila bližje.

»To ni bil pravi Adam.«

Starejši Leon je prebledel.

»Kaj?«

Mara je pokazala na zaslon.

Na njem je bila nova vrstica.

SUBJEKT 04: AKTIVEN

SUBJEKT 03: IZBRISAN

SUBJEKT 05: ZBUJANJE

Ime se je počasi izpisalo.

NIKA.

Mara je pogledala dečka.

»Leon,« je zašepetala. »Kaj si naredil?«

Adam se je obrnil.

Njegove oči so bile prazne.

»Zdaj se boš ti spomnil,« je rekel.

In nekje globoko v stroju se je začel smejati otrok.