V prejšnjem delu...

»Auriel,« je še enkrat poskusil, a je le odkimala z glavo.
»Prosim pojdi.«

Jezen sam nase je odšel do vrat in preden jih je čisto zaprl, ugledal njene žalostne jantarne oči.

169

Zbudila se je na mehki postelji in zamežikala v svetlobo. Nad seboj je zagledala posteljni baldahin in se takoj spomnila kje je. Čeprav je zaprla oči in poskušala nazaj zaspati, ji ni uspelo in tako je počasi vstala in se sprehodila do okna. O soncu ni bilo sledu in kar mrzlo je bilo v sobi, zato je zavzdihnila in že hotela s pomočjo bakle na steni zakuriti ogenj v kaminu, a se ji je pogled ustavil na mizi sredi sobe.

Debela knjiga je ležala poleg posode s sadjem in prijela jo je v roke. Sodeč po rumenih straneh in obrabljenih platnicah, je sodila med ene starejših.

Poleg knjige je bil na mizo položen bel list papirja, na katerem je s poševnimi črkami pisalo: Odpri na strani 169.

V usta si je vrgla nekaj grozdja in poiskala stran 169. Prebrala je naslov in knjiga bi ji skoraj padla iz rok. Umirila se je in ponovno prebrala prvo vrstico. Srebrno Jezero. Srce ji je začelo biti hitreje, ko je brala naprej. Zaklela je in iztrgala stran. Vedo. Kralj Vuron resnično ve.

V tistih nekaj vrsticah je pisalo več, kot bi kdorkoli moral vedeti, zato je res prižgala ogenj in stran upepelila. Knjigo je s treskom zaprla in iskala njen naslov. Našla ga je na robu zadnje strani in bilo je dovolj, da je celo knjigo zalučala v kamin.

Ko so jo pripeljali, so ji pokazali toaletne prostore, v katere so vodila manjša vrata znotraj sobe in takoj se je bolje počutila, ko si je obraz splaknila z mrzlo vodo in z nohtov sprala še poslednje koščke strjene krvi.

V omari je našla kup oblačil in nejevoljno ugotovila, da tu verjetno ne vedo, da ženske lahko nosijo tudi hlače, zato je nase navlekla preprosto rumeno obleko z grdima koraldama na ramenih. Ti dve si je brez pomislekov utrgala z rokavov, saj ni želela izgledati kot naivna dvorna dama in na splošno se ni štela za osebo, ki bi prav rada hodila na okoli v svetlečih se stvareh in tako privabljala pozornost.

Odprla je vrata na hodnik in vilina sta jo zmedeno pogledala.
»So vama rekli, da mi ne smeta pustiti zbežati?« ju je mirno vprašala.

Z rokama na meču sta pokimala.

»Kaj pa če rečem, da se bom vrnila nazaj?«

Dajala je vtis ponižne deklice, ki bi rada odšla na ogled po gradu, zato sta se spogledala. Vedela je, da bi ju v desetinki sekunde lahko ubila tudi z jabolkom ali trsko iz kamina, a se je le prisiljeno nasmehnila, saj bi tvegala preveč.

»Poglejta s te strani,« ju je prepričevala, »vaš kralj ima zaprto mojo sestro. Res mislita, da bi zbežala?«

Skomignila sta z rameni, vendar pa nič rekla ko je počasi šla naprej in si s pretiranim zanimanjem ogledovala slike na steni. Ko je zavila prek vogala in se prepričala da je ne vidita več, je razprla krila in po tiho lebdela nad tlemi vzdolž hodnika ter premišljevala. Komaj slišno zamahovanje kril jo je pomirjalo in nežna sapica ji je prijetno pihljala, da se je skoraj počutila svobodno. Skoraj.

Je nameravala zbežati? – Ne ve še.
Se bo vrnila v sobo? – Tudi tega ne ve.
Ampak Loren ne bo pustila na cedilu.

Tako. Upam, da ste lepo zakorakali v nov teden. Še malo pa bomo šli nazaj v šolo... Se veselite?
Če ti je zgodba všeč komentiraj in daj like, lahko pa se naročiš name, če se še nisi !
Se pišemo .