Bila je obupana. Še nikoli v svojem dolgem življenju ni bila tako ponižana, kot ko je padla na kolena in prosila za milost. Pa ne za svojo, ampak prvič za življenje nekoga drugega. Za njeno Loren.

BISTROUMNA PRIPOVEDUJE #1

Legolas je odet v ogrinjalo s konjem galopiral čez mesto zavito v mrak. Zavil je v njemu dobro poznano uličico in se napotil do naslednjega odcepa, kjer se je začela meja med neskončnimi polji, gozdom in starim mračnim delom mesta. Premleval je besede, izrečene v ječi nekaj trenutkov nazaj, in jahal čez polja, dokler ni v daljavi zagledal majhne luči, ki so bile edino svetilo poleg neskončnih zvezd v tej jasni noči. Potrepljal je svojega belega žrebca in ga pognal v hiter tek, da sta iz daljave izgledala le kot premikajoča se bela lisa.

Prispela sta do razsvetljene krčme, v kateri se je kar trlo popotnikov. Da ne bi izstopal, je princ konja odpeljal v hlev v zadnjem delu hiše, sam pa se je napotil čez stranski vhod v hladno izbo. Čez nekaj trenutkov je v sobo, s pladnjem piva v rokah, prineslo natakarico Amanso, ki ga je kljub veliko dela prijazno pozdravila.

»Iščem Bistroumno,« jo je kratko vprašal Legolas in si snel kapuco.

»Zgoraj, v svojih prostorih je,« je povedala Amansa in s koščenim prstom pokazala na zaprašene stopnice proti kotu sobe. »Danes ni prav dobre volje,« ga je s kislim nasmehom opozorila in odhitela nazaj na delo.

S počasnimi koraki se je princ napotil po stopnicah in razmišljal, kaj naj jo pravzaprav vpraša.

Starko je zagledal v starem gugalniku zroč v strop. Z zgubanimi prsti si je razčesavala kot oglje črne lase in z nogo topotala v neenakomernem ritmu. Ovita je bila v umazano staro odejo in v soju sveče, ki je bila na tleh, so se ji videle čisto vse gube na obrazu. Če je Legolas ne bi poznal, bi mislil, da je zblaznela, in čeprav so jo nekateri imeli za noro, je bila prastara z bistro pametjo, in še pomembneje, dobrim spominom.

»Katero vprašanje pa Vas tokrat muči, da ste se oglasili pri meni v tej prelepi noči, princ?«

Preskočil je običajne vljudnosti in ji z rahlim priklonom voščil lep večer. »Kaj veste o Loren in Auriel?«

Starkine črne oči so začele preiskovati sobo in takoj je vedel, da če kdo pozna zgodbo, je to ona.
»To je zgodba, ki bi morala biti že zdavnaj pozabljena,« je po tiho rekla in se naslonila v gugalnik.

»Povejte mi jo.«

Zazrla se je vanj. »Rada bi vedela zakaj točno jo želiš slišati, in kje si izvedel imeni. Že stoletja se o njima ni govorilo.«

Zajel je sapo. »Auriel je na dvoru.«

Starki so se začele tresti roke in z obraza ji je izginila vsa barva.
Nadaljeval je. »Nekako je navezana na metulja, ki ga ima oče.«

Ženico je začel oblivati pot in še bolj se je pogreznila v stol. »Kralj kliče prekletstvo,« je samo raskavo zašepetala in se zaprla v svoje misli.

»Želim slišati zgodbo,« jo je še enkrat opomnil Legolas, ko se mu je zazdelo, da je starka pozabila nanj.

»To ni zgodba,« ga je podučila, »to je čista resnica.« Zaprla je oči in se prepustila spominom, ki so kar vreli iz nje.
»Pisal se je čas, ko so še vrbe žalujke pele svoje žalostinke in je bila Krajina Višav v pravem razcvetu. Po dolgem času so imeli angeli mir v deželi in so brezskrbno živeli v sožitju drug z drugim. Serafski kralj in kraljica sta povila svojo prvo hčerko.«

:speaking_head:Tako, zdaj pa se res začenja! Končno se bo razkrila preteklost, zato ne zamudite naslednjih delov poglavja!