Tukaj torej moje obljubljeno darilo od Miklavža vam. Uživajte!


Čisto zares, ničesar ni slišala. Morda je to njena edina priložnost, zato se je polna adrenalina pognala nazaj v smer od koder so prišli.
Seveda ni prišla dlje od štirih korakov.

PREDORI #2

Vanjo je udaril vonj po svežini in cvetočih borovcih. Močne roke so jo potiskale ob tla, podobno kot Wyattove ob kamnito steno, a le z eno razliko.

Zdaj se je počutila krhko kot porcelanasta lutka v rokah navihanega otroka. Ostala je mirna, čeprav se je po njej razlezel obup, čutila je nemoč. Spet ji ni uspelo. Milostni bogovi so ji dali še eno priložnost, pa jo je zapravila. Globoko v sebi je čutila, da se bo kmalu razletela na kosce, bila je sestavljanka brez enega ključnega dela, ki bi jo povezoval v celoto.

Prijem na ramenih je popustil, a se je princ z koleni uprl na njen trebuh, da jo je bolelo in se ni mogla premikati, kaj šele se postaviti pokonci.

»Toliko o tem, da ne boš zbežala,« ga je slišala zamrmrati, a je še vedno ni izpustil.

Ni vedela koliko časa je ležala na tleh. Ob vsem šelestenju listja in šumenju vode se je počutila prazno. Neizpolnjeno. Srečo v življenju je iskala na napačnih krajih, v napačnih stvareh. Celo v osebah, za katere je mislila, da jim je mar zanjo, ni našla sreče ali zadovoljstva, saj so jo izdale.

Bila je zaljubljena. Bila. Davno tega nazaj, je še slepo verjela v ljubezen. Kakšna trapa je bila. A glede ljubezni se je nekaj naučila: kar ti na začetku da, ti na koncu vedno vzame nazaj in povrne z bolečino, za katero nisi vedel da sploh obstaja.

Še pticam, ki so prepevale na drevesih, se je zdela nepomembna. Veter, ki ji je tako rad svežil peresa, se je polegel in ji obrnil hrbet. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi spremenila nekatera dejanja in videla resnico. Resnico, pred katero si je vedno zatiskala oči. Jo odrivala stran od sebe. Preslišala tihe šepete, ki so pripovedovali njeno zgodbo. Zgodbo o sovraštvu.

Naenkrat je začutila roke pri svoji glavi, in v nekaj trenutkih ji je Legolas snel prevezo. Še vedno je mižala, saj se je spominjala vseh dogodkov na katere bi najraje pozabila. A jih ne bo nikoli. In to jo je morilo.

»Saj,« je poltiho začel, a se je ustavil za trenutek, »ti jokaš,« je začudeno zaključil in odložil prevezo zraven njene glave.

S tresočo roko se je dotaknila svojega mrzlega lica. Res joka. Ena najbolj človeških stvari, ki jo je storila v zadnjem času. Morda celo letih.

Počasi je odprla oči in začutila, kako ji je po licih spolzelo še več solz. Solze, za katere je mislila, da jih ne bo nikoli več točila za nobeno stvar. Za nikogar. Ampak na koncu jih je. Zaradi sebe. Z roko si jih je želela hitro obrisati, a jo je ustavila topla dlan.

Dvignila je pogled in nad sabo pogledala Legolasa. Sončni žarki so se poigravali z njegovimi lasmi in mu bele pramene naredili še bolj lesketajoče, kot bi jih pobarvali z zvezdnim prahom, ki prekrije nebo v jasnih nočeh. Njegove rjave oči so jo mirno gledale, kot bi v njej nekaj iskale, morda v globinah skrito tujo podobo samo sebe, ki si ne upa na plano in ne more najti poti ven.

»Ne,« je po tiho zašepetal, kot bi želel da ga sliši le ona, »ne briši si jih. Pusti, da tečejo.«

Še malo je počakal, nato pa s svojo roko segel po njenem licu. Čisto počasi, ji je brisal solze z desnega in nato še z levega lica. Nežno in skrbno, kot majhnemu otroku. Otroku, ki se je skrival v njej vsa tista leta, ko so jo prisilili naj hitro odraste, naj si solze prihrani za blazine.

»Včasih,« je rekel, ko ji je pobrisal še zadnjo mokro sled, »pa pomaga, če nam jih obriše nekdo drug.«

----------

Kaj pa je vam prinesel Miklavž? Meni tudi nogavice.
Komentiraj!

P.S. Nogavice so zakon!