Naslednji del posvečam Slywein Sky, nadobudni bralki in škorpjonki, ki se za tole zgodbo včasih bolj navdušuje, kot jaz sama.
Hvala ti za vsak komentar in ti želim res vse, vse, vse najlepše božične želje.

»Proti bolečinam,« je pojasnil in ji naročil naj popije dva požirka. Čeprav je tekočina čudno dišala, je le popila in v nekaj minutah se je počutila mnogo bolje.

Pogasili so ogenj in se odpravili.

PRIHOD #1

V verigah je stala pred kraljem, ob njej pa so s pripravljenimi meči stali njeni spremljevalci. S kraljem sta si celo minuto nepremično zrla v oči, nakar je le spregovoril.

»Poglej, poglej, koga imamo to noč čast gostiti v našem prelepem gradu.«

Z roko je počasi zamahnil po prostoru, katerega so osvetljevali umetelno izdelani zlati lestenci, ki so se bohotili nad njihovimi glavami in se rahlo pozibavali. Dvorana je bila presenetljivo velika, glede na to čemu je služila, ali kaj se je dogajalo med temi stenami. Čeprav je bila njena pozornost usmerjena k prestolu na koncu sobe, je s kotičkom očesa ujela obledele tapiserije obešene po sobi in drobna okenca skozi katere je pronicala šibka svetloba mesečevega sija.

Končno je počasi vstal s svojega prestola in se ji približal na nekaj korakov.

»Smo pa že mislili, da se ne boš vrnila med nas,« jo je zaničljivo ogovoril in med prsti vrtel dragocen prstan v katerega se je vsake toliko časa ujel preblisk svetlobe z lestencev.

Komaj se je zadržala, da ni pljunila na tla.
»Ničesar nisem dolžna storiti in ničesar ne bom,« je izjavila skozi stisnjene zobe.
Ne bo plačala za grehe, ki jih je upravičeno storila sovražnikovi vojski; pravzaprav je bila izključno ona kriva za večino razdejanja v letih krvave vojne.

»A tako,« je rekel z narejenim zanimanjem, »pa res za vsako ceno ne boš?«

Odkimala je. »Ne. Prisilite me, mučite me, ubijte me, ne bom vam pomagala pri čemerkoli.«

»Ubili bi te lahko že na licu mesta, a potem nam ne bi koristila,« se je posmehnil.

»Tebi ne bi koristila v nobenem primeru, Vuron,« si je drznila reči in ošinila gladka tla v katerih so se svetlikali odsevi luči.

»Sicer pa,« se je sladko nasmehnila, »ni nič kaj častno poslati osem svojih najboljših vojakov na ubogo eno samcato dekle v temni noči, kajne?« Glavo je nagnila vstran in ga pogledala z narejenim pomilovanjem v očeh. »Trije se ne bodo vrnili.«

Kralj se je komaj opazno zdrznil in z očmi poiskal svojega sina, ki pa je očitek potrdil.

»Res je. Lude, Ross in Aros.«
V Legolasovem umirjenem glasu je začutila zaskrbljenost, ampak nobenega strahu. Vuronu se je obraz iz zmedenega spremenil v zmerno zmedenega in nato v skrajno mračnega. Prav takšne so bile besede, ki jih je naposled izrekel.

»Za umor Arosa, si si pravkar prislužila petnajst udarcev z bičem.«
Stražarji ob njej so ji že razvezali krila in jo s hrbtom obrnili proti prestolu. Če bi bila pri močeh, kot po navadi bi se jim iztrgala iz prijema in zbežala, tako pa je bila utrujena in oslabljena zaradi predorov.

Eden od vilinov pri kralju je dvignil bič in zaslišala je švist skozi zrak. Val bolečine jo je zajel trenutek kasneje. Peklensko jo je bolelo, da so se ji oči skoraj solzile, ampak iz sebe ni spravila niti glasu.

»Zato, ker se mojih nečakov ne pobija za zabavo,« je slišala reči sovražnega vladarja, nato pa spet slišala rez skozi zrak.

Po še štirih udarcih, je nekaj zaznala v zraku. Zavohala je dim, kot da bi se nekaj žgalo. Stresla se je, čeprav ni vedela čemu. Ob naslednjem udarcu se je zasmejala in pokazala zobe. Vedela je, da jo boli, a bolečine ni dojemala – celo sprejela jo je. Hrbta ni več čutila, zato pa je videla mlako krvi pod svojimi nogami.

Skozi misli ji je šinil stavek, ki pa ga ni sama oblikovala. »A zakaj so tla gladka? Da iz njih lažje pobrišemo kri.«

Ob tej priožnosti bi še vam zaželela najlepši božič; čeprav letos mnogo drugačen, pa vseeno čaroben in prazničen - odvisno kakšnega si naredimo.
Vesele božične praznike!