Živjo! Sem Teja Korošec in sem zelo navihano dekle. Živim v Črni na Koroškem, kjer odraščam. Stara sem 11 let, ampak bom že julija 12.

Nekega lepega sobotnega popoldneva, sem se vrnila s sprehoda z mojo najboljšo prijateljico Tino. Ko sem vstopila, sta se oče in mama obnašala nekam čudno, že nekako skrivnostno kot bi rekla naša učiteljica za slovenščino. Ko sva se s sošolko poslovili in si izmenjali par spodbudnih besed za jutrišnji test, sem ju takoj napadla z vprašanji. Izdala sta mi le, da se bo nekaj spremenilo. Bila sem čisto šokirana in mislila sem, da dobro vem, kaj se dogaja. Planila sem v svojo sobo in objokana skočila na posteljo. Zazrla sem se skozi okno in razmišljala. Se bosta starša res ločila? Zakaj se to dogaja prav meni?
Kmalu zatem sem zvita v bubo zaspala. Zjutraj sem se presenečena znašla na tleh in se mi je čudno zdelo, da bi pri mojih letih padla s postelje. Pomela sem si oči in pogledala po sobi, da bi videla, kdo stoji...vame sta zrla oče in mama. Želela sta mi nekaj pomembnega povedati. Nisem se ju ravno razveselila in sem jima zabrusila: '' Mislita, da sem neumna? Mislita, da še nisem nič opazila?''. In potem smo bili pet minut tiho. Mama ni mogla skriti razočaranja na svojem obrazu, ko pa sem ji namenila grd pogled, je skoraj zajokala. Obrnila sem se k očetu, ki je gledal tako resno, kot bi ga šef moril z njegovimi tabelami. Potem je mama vprašala, če res že vem in kje sem to izvedela, pa sem nejevoljna zabrusila, da se je to nič ne tiče.
Ko pa sem izgovorila te besede, sem imela tak občutek, kot bi imela cmok v grlu. Prvič v življenju sem podvomila v svoje besede. “je to sploh res”? sem tiho razmišljala. Pripravljena poslušati, sem pokimala staršema, ki sta še vedno začudeno strmela vame.

Oče in mama sta se spogledala in zavvzdihnila. V en glas sta rekla: “Teja, preselili se bomo”. Z občutkom krivde ter z luknjo v srcu sem pogledala najprej očeta, potem mamo, ter ju takoj zasula z vprašanji : "Kdaj gremo? Kam gremo? Zakaj sploh gremo?'' je še dolgo odmevalo po sobi. Starša sta me poskušala umiriti, a brez uspeha. Ne, da bi počakala na odgovore, sem zdrvela po stopnicah navzdol, se na hitro oblekla in obula, šla po rolko in se odpeljala k Tini. Želela sem se posloviti, saj me razumete, kajne?

Pozvonila sem pri vratih ter nestrpno čakala, kdaj bodo odprli. Čez točno 43 sekund (štela sem) je odprla Tinina mama. Vame je butnil vonj po sveže pečenih kolačkih ter po kruhu. Mamo sem vprašala, če je Tina doma in pritrdila je. Šla sem gor v njeno sobo, ko sem zaslišala škripanje omare v sosednji sobi. Tatjani (Tinini mami) sem rekla, da grem na stranišče, a sem šla v resnici pogledat, kaj se dogaja v tisti sobi. Čim sem zaškripala z vrati (izgleda v njihovi hiši vse škripa) sem skoraj padla od prestrašenja. Iz omare so skočili vsi moji prijatelji ter me zasuli s konfetki! To je bilo nepozabno doživetje, zato jih bom tako pogrešala! Zapeli so mi pesmico za poslovilne zabave, ki jo je sestavila sošolka Ajda, uglasbil pa jo je Jan. Prav vsak sošolec je v to POSLOVILNO ZABAVO dodal košček svojega srca. Bila sem čisto vzhičena od sreče in sem nekaj minut samo strmela vanje kot prizadeta. S prijatelji smo se zabavali skoraj do noči in jaz sem razmišljala kar, da bi staršema rekla, naj gresta sama. Ampak seveda to ne gre, saj sem še vedno ubogi otrok, ki mu ne pustijo niti, da je sam doma. A vendarle bi ju pogrešala. Izgleda smo se toliko časa dobesedno basali s sladkarijami, ki jih naredi Tinina mama, da smo čisto pozabili na čas.

Ozrla sem se skozi okno in videla dve temni postavi, ki hodita proti Tininem domu. Zagotovo sta oče in mama, sem pomislila, saj mi je bilo zdaj prav malo mar zanju. Takoj sem predlagala, da se gremo skrivalnice in že naslednji hip sem se skrila v škaf za perilo. Iz žepa sem privlekla telefon, ter dala srhljivo glasbo. Splazila sem se iz skrivališča, ter se šla skrit v majhno omarico.

Tako izgleda Teja: https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcTFOpwiw1BDraT_1Cs9NicoxQSKW7FpTE_JqQ&usqp=CAU

Če dobim vsaj 15 :heartpulse:, se zgodba nadaljuje!