ALICE BEATRIX REYNOLDS
»Princesa Beatrix! Vaš oče vas potrebuje!« Pa saj nisem ničesar naredila, da bi me spet klical! Svoje zlato, bele lase spnem v visok čop in se zravnam. Roke položim na krilo in počasi, počasi hodim po grajskih stopnicah do prestolov. Sobarica mi prikima, ter odpre vrata ogromne sobane, kjer smo imeli grajske večerje in zabave. Sovražila sem jih. Vedno smo se skregali ali pa nekdo pomemben ni prišel. Oče je sedel na prestolu. Videti je bil vesel…
»Da oče? Klicali ste me.« Oče prikima. »Beatrix Reynolds… Poročili se boste s princem Tudorjem!« Začudeno ga pogledam. Pogoltnem slino, ter ponovim njegov priimek. »Tudor..?« Oče prikima. »Ne!« Po dvorani moj glas zadoni. Bila sem jasna in odločna. Komaj šestnajst let imam in oče bi me že dal ženit! Mati priteče v dvorano. »Kaj se dogaja?!« Stopi do mene, ter se prikloni očetu. »Poročila se bo s princem Tudorjem! Čez tri dni in tri noči se bosta oženila!« V očeh začutim solze. Z njim se ne bom nikoli poročila! Poznam ga le od zadnje zabave in sploh mi ni bil všeč! Nikakor mu ne bom odpustila tistega poljuba! »Nikakor!« Zakričim po dvorani, ter se odpravim stran. Oče ostane tiho in vem da mu je vseeno. To kar je rekel, to se bo zgodilo.
Obupano stečem v sobo. Zaloputnem vrata. » Ni pravično! Zakaj!?« Začela sem kričati. V roke vzamem nož, ki je ležal na polici. Dolgo si ga ogledujem. Če ga uporabim se ne bom potrebovala oženiti… Zgrabim svoje dolge lase, ki so mi segali prek hrbta. Z vso silo zarežem čez njih. Brez usmiljenja jih režem in režem. Ne ustavljam se dokler se ne zavedam, kaj sem storila. Zazrem se v ogledalo. Iz rok izpustim nož. Oče me bo ubil! Če pomislim… Bolje, da me ubija kakor oženi s tistem cepcem!
Kaj naj storim?! V paniki si lase poskušam speti v figo a so prekratki. Prekleto! Po licih mi stečejo krokodilje solze. Obrišem jih v robček, ki sem ga nosila ob pasu rdečega krila. Nekdo je potrkal na vrata. Spet me pograbi panika. Moji lasje so ležali na tleh. Hitro jih pospravim pod posteljo in na široko odprem vrata. Bila je mama Leonora. Prej si je nisem precej dobro ogledala. Nosila je temno modro krilo, ki ji je segalo do pet. Njeni svetlo rjavi lasje so ji segali čez ramena. Imela je zaskrbljen nasmešek. »Lahko vstopim?« Prestrašeno prikimam. Upam, da ne bo opazila, kaj sem si storila. Lase sem imela spete v nizek čop in se ji obračala tako, da me je videla v obraz. Vzela je krtačo. Najini pogovori so vedno potekali tako, da mi je česala lase.
V meni se prebudi strah. »Kaj je? Nimam časa za pogovor!« Si na hitro izmislim. Pobegnila bom in to še nocoj! Starši so mi vedno dopovedovali, da imajo kraljice dolge lase, da so pametnejše. V to nisem verjela… Mama prikima. »Želela sem samo povedati, da je poroka prestavljena za en dan… Z princem Tudorjem se bosta prvo sestala v živo…« Prikimam in jo spodim iz svoje sobe. Takoj se zazrem po sobi. Vzamem svoj nahrbtnik, katerega sem dobila za božič od tete… To je bil edin nahrbtnik, ki sem ga imela… Namenjen je bil temu, da bi vanj pospravila šolske stvari in jih ven vzela takrat, ko prispe učitelj, ki me doma poučuje…
Zgrabim bel nahrbtnik in ven zmečem vse zvezke, ter pisala. Vanj stlačim svoje športna oblačila. Večino oblačil kar sem jih imela so bile obleke… Pograbim odejo, ki sem jo imela na postelji.
Vse nujne stvari stlačim v nahrbtnik. Nenadoma se spomnim, da bom potrebovala denar! Kje za vraga imam denar!? V nobenem predalu ga ni… Nekdo spet potrka na vrata. Komaj sedaj začutim kako zelo mi je bilo srce. Nemudoma se poženem k zvezkom in pisalom, ki so ležali po tleh. Vse vržem v kot. Nahrbtnik zabrišem na posteljo. Že sem pri vratih. Odprem. Pred njimi stoji sobarica. »Princesa Reyndols, obleko bo treba pomeriti.« Vrne mi nasmešek. Pa ne še to! »Nimam časa! Čez pol ure bom spodaj!« Sobarica odkima. »Kralj zahteva zdaj!«
»Povejte mu, da bom čez pol ure spodaj. Naj počaka. Nekaj nujnega počnem« Sobarica pokuka v sobo. »Kaj pa, če smem vprašati?« Odprem usta, da bi nekaj rekla. Utihnem… »E-e… Poročno darilo, za očeta!« Sobarica privzdigne obrv. »Dobro…« Prijazno se ji nasmehnem, ter zaprem vrata. Oddahnem si. Hitro jih zaklenem in se poženem k predalom. Kje imam denar?! Omara!
Odprem zgornji predal omare. Tam je ležala moja denarnica. Bila je črno zlate barve. V njej sem imela pravo bogastvo. Dovolj denarja, da preživim vsaj tri, štiri mesce z velikim zapravljanjem… Denarnico pospravim v nahrbtnik. Kako pa sedaj? Odprem balkon. Previsoko je bilo… Opazili bi me če bi plezala navzdol po gradu iz mojega balkona… Nenadoma se spomnim, da v rdečem krilu ne morem pobegniti nikamor!
Iz omare pograbim svoj črn zimski pulover. Bila je pomlad in bilo še je rahlo mrzlo… Oblečem si črne pajkice in črn pulover. Preko glave nadenem kapuco. Počasi odprem vrata. Pokukam levo in desno. Nikogar ni bilo. Stopim na hodnik. Počasi zaprem vrata sobe in ključ pospravim v žep. Mogoče mi pride prav. Nož trdno stisnem v roko. Strah me je bilo, da me bodo odkrili.
Slišala sem glasove, ki so se na mojo srečo oddaljevali. Vse je šlo po načrtu. Načrt sem skovala približno v desetih minutah. Čeprav sem si svobode želela že pet let… Sovražila sem življenje na dvoru! Morala sem pobegniti! Stečem do grajskih vrat. Najtežji korak je sledil pred mano. Pred grajskimi vrati so vedno stražili stražarji in nikogar niso spustili skozi če niso imeli potrdila.
Skovati morem načrt… Še ena nora ideja mi je kapnila na pamet… A ta je bila zelo tvegana… Odločila sem se, da bom šla v kuhinjo kjer so imeli vrata, da so lahko odvrgli zavrženo hrano prašičem… Najbolj tvegano je bilo to, da bi me na poti do kuhinje slej ko prej dobili in mi prekrižali načrte… Imela sem črna oblačila, ki se niso takoj opazila če sem hodila po senci… Tiho in kar se da hitro stečem do kuhinje. Zaslišim glasove. Približevali so se… Bili so grajski stražarji. Kako sem pozabila nanje?! Skrijem se za steber na katerem je stala modro bela vaza. Stražarja sta bila v globokem pogovoru. Šel se je o meni in mojem izpadu pred kraljem.
Moje vedenje se jima je zdelo, povsem neodgovorno! Pa kaj še! Čisto prav sem povedala in ničesar ne obžalujem! Tiho se odpravim naprej… Zavoham vonj po sveže pečenem piščancu. Ravno prav sem prišla! Odpadne stvari bodo vrgli prašičem, kjer lahko pobegnem na prostost a na žalost še ne bom rešena… Stopim v kuhinjo. Glavni kuhar me takoj opazi. Nasmehnem se mu. »Samo preverjam, kaj se danes kuha…« Prikima. Čudno pogleda moja črna oblačila. Nasmehnem se mu in se odpravim do konca kuhinje. Kuharji se ne zmenijo več zame. Nenadoma pa se zavem, da če bom šla skozi vrata k prašičem bodo poklicali kralja ali pa me ustavili, ker se pač princesa ne sme mazati v prašičjem blatu…
Domislim se ene najbolj neumnih idej kar sem jih imela. Ena ideja za drugo je bolj neumna. A če ne bi bilo mojih neumnih idej, jaz nebi bila jaz. Skrijem se za peč in zlezem v voziček z odpadno hrano. Ogabno! Nikoli v življenju nisem bila v tako odvratni stvari. A tako pač je če želiš pobegniti iz dvora. Sedaj moram samo čakati in upati, da me ne opazijo… »Si videl kje princeso Beatrix?«
»Ne… Je že šla?« Tem kuharjem se prav vidi, da imajo preveč masti v glavi kakor pameti. »Mislim, da… Kaj se je že zgodilo v veliki dvorani? Mar ni spet imela en od njenih izpadov?« Zaslišala sem rahel smeh kuharja. »Ne, tokrat je samo malce pobesnela. Na srečo ni razbila krožnikov tako kot zadnjič… Zadnje čase se grozno vede… Sploh ne razumem kako jo bodo dali oženiti, takšno kot je…« Te besede so me zadele naravnost v srce. Najraje bi splezala iz vozička in vsakemu kuharju primazala eno klofuto! A morala sem počakati, da me vržejo čez vrata k prašičem. Ko sem pomislila na prašičje blato sem skoraj bruhala.
Kaj bom potem? Kam bom šla, ko bom zunaj, ter kako me ne bodo opazili, ko me bodo odvrgli čez vrata? Znašla sem se v groznem položaju. Nisem razmišljala kako se naj skrijem, ko me odvržejo. Opazili me bodo v vsakem primeru! Razen če je kuhar slep. Ampak to na žalost ni noben… Razmišljam in razmišljam. Če bi se skotalila pod kakšnim prašičem bi me opazili, če bi ostala na miru bi me opazili.
Nenadoma zaslišim glas kuharja. »Daj odnesi to smrdljivo reč ven tja kamor spada!« Konec je! Zmanjkalo mi je časa. Ne vem kaj naj storim. Začutim kako je kuhar potisnil voziček naprej. Odprl je vrata in… Voziček se je ustavil. Začudeno sem zazijala naprej. Kuhar ni zaprl vrat, Nekaj je pozabil ali pa je šel po drug voz. Imela sem odličen trenutek. Ne bom ga zamudila! Skočim iz voza, ter se poženem v svinjak. Sedaj moram počakati, da kuhar izprazni voze in zapre vrata. Prepričati se tudi moram, da nikogar ni v bližini. Počasi iztegnem glavo in pogledam okolico.
Na desni strani so bili pred grajski stražarji in konjeniki. Pobegnila bi lahko na konju… A slej kot prej bi me opazili… Na levi strani ni nikogar razen drvarjev. Tam je tudi vodnjak, ki mi ne koristi česa dobrega… Nikoli še nisem bila na levi strani onstran obzidja… Mi bo sploh uspelo? Nenadoma zagledam kuharja z drugim vozom. Zamislim se… Kakšno srečo sem imela, da nisem zlezla v prvi voz! Hrano je stresel med prašiče in odpeljal vozova.
Še enkrat se ozrem okoli sebe. Nihče me ni mogel videti. Poženem se do leve strani, kjer lahko pobegnem. Dva gozdarja me ne bosta ujela. Kaj šele opazila! Stisnem se ob steno gradu.
Tiho in hitro stečem do sivega obzidja. Nihče ni še ničesar posumil. Začelo se je večeriti. Tema je bila moja zavetnica! Na enkrat se zavem, da ne bo tako enostavno čez obzidje. Vse je bilo zaprto… Tudi južna stran. Upajoče oprezam okoli sebe. Zagledam drevo čisto zraven obzidja. Če bi splezala na drevo… Bi lahko prišla na obzidje. A… Težko bi bilo iti dol… Nenadoma se pa spomnim, da je tam napeljana reka! Na južni strani obzidja je potok, ki se zliva v reko. Tam je edina odprtina, kjer bi lahko pobegnila! Zaprejo jo samo ko dežuje in takrat ko se nekdo… Ženi… A kako bom prispela, do južne strani… Sedaj me že zagotovo iščejo. Vse strani bodo preiskali in če ostanem tukaj, bom v velikih težavah! Poženem se naprej. Tokrat mi je bilo vseeno če me kdo opazi. Zagotovo me iščejo.
Skočim na bližnjo kočijo. Peljala se je na južno stran obzidja. Hitro, hitro! Počutila sem se kot, da mi srce želi skočiti iz prs. Zaslišim nekoga, ki je pričel vreščati na vso grlo. Odkrili so, da me ni več v sobi!
Skočim iz kočije, ter se poženem proti potoku. Zaslišala sem kako se grajska straža požene ven na dvorišče. Njihovi oklepi so odmevali po grajskih hodnikih. Še par metrov… Zapornica se je pričela spuščati! Tekla sem za življenje! Zdaj ali nikoli!
Skočim v vodo in njen mrzel hlad se ovije okoli mojih oblačil. Začutim sunek. Voda me potegne stran še preden so se kovinska vrata zaprla. Oddahnem si. Pričnem plavati. Mokra oblačila so me motila med plavanjem. Pričelo me je tresti. Začutila sem hlad v svoji koži. Moje telo se je še s težavo premikalo. Strah me je bilo in zeblo me je. Stisnem zobe in nadaljujem z plavanjem. Voda je postajala vedno bolj umirjena. A nikjer nisem morala stopiti na breg. Sploh še tukaj ne. V reki me ne bodo takoj opazili.
Opazili bi dekle, ki se zvija od mraza na lesenem hlodu. Plavam in plavam. Pričelo je pihati. Odlično! Voda ponori in zaslišim blisk. Prestrašim se. Če strela zadane vodo, bom umrla! Samo še to mi manjka!? Želim se oprijeti kakšne večje trave a mi reka ne pusti. Odpelje me daleč stran. Vsa voda je podivjala in bilo je še hladneje kot na začetku. Sploh plavati ne rabim več, ker me reka sama odnašala stran od grada.
Še en blisk. Pričelo je deževati. Nikjer se nisem mogla zateči. Nikjer ni bilo vira toplote. Verjetno bom v tej reki umrla in čez par dni bodo odkrili moje truplo, ki je skušalo pobegniti… Začutim kako voda postaja vse bolj hitrejša. V tej temi nisem morala videti, kam me pelje… Lahko sem le sklepala… »Auč!« Moja noga je zadela ob oster kamen. Z hladno roko primem ob svojo nogo. Začutila sem nekaj toplega… Prst potisnem v nogo in začutim rano. Predvidevala sem, da ni bila tako majhna. Zavrtelo se mi je v glavi. Zadanem se še ob en kamen, pa še en in še en. Vse me boli in peče. Nikamor se ne morem oprijeti. Od bolečine, ki sem jo čutila po celem telesu sem zajokala. Zakaj sem se spustila v to?! Če bi ostala na gradu… Bi trpela a ne tako kot sedaj. Z glavo na enkrat zadanem ob kamen. Na držim se več pokonci ampak padem na vodo. Prišla sem med nevarne brzice in tudi tu bom ostala, ker bom tukaj umrla… Moje potovanje se tukaj konča…
Megleno še opazujem zvezde in kaplje dežja na nebu. Hlad vode me je spravil iz tira. Tudi brzice. Nasmehnem se še v nebo in zaprem oči. Bolečina ne popusti in zadanem se še ob zadnjo skalo, ki sem jo čutila… Ne zavedam se več ničesar razen goste, temne teme pred mojimi očmi…
Živijo!
Pa smo tukaj z NOVO zgodbo! Upam, da vam je bilo všeč in da vas ne moti, ker je tako dolgo… Iz te zgodbe namreč nameravam izdati knjigo. Seveda če bo knjiga bom popravila par stvari hehe.
No upam, da ste uživali! Lajkajte, komentirajte in se naročite name če želite biti obveščeni o novih delih!
LYSM!!!:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
Linki za boljšo predstavo:
ALICE BEATRIX REYNOLDS: https://www.pinterest.com/pin/600878775282064598/
LEONORA REYNOLDS: https://www.pinterest.com/pin/AXDQXrhy2e3UzFXbNEonYMStHyh82MZw6Q0YMo7pt4DTriJLi_EiuGY/
EDVARD REYNOLDS: https://www.pinterest.com/pin/130604457933981083/
Lp, Bad girl:eight_pointed_black_star:
»Princesa Beatrix! Vaš oče vas potrebuje!« Pa saj nisem ničesar naredila, da bi me spet klical! Svoje zlato, bele lase spnem v visok čop in se zravnam. Roke položim na krilo in počasi, počasi hodim po grajskih stopnicah do prestolov. Sobarica mi prikima, ter odpre vrata ogromne sobane, kjer smo imeli grajske večerje in zabave. Sovražila sem jih. Vedno smo se skregali ali pa nekdo pomemben ni prišel. Oče je sedel na prestolu. Videti je bil vesel…
»Da oče? Klicali ste me.« Oče prikima. »Beatrix Reynolds… Poročili se boste s princem Tudorjem!« Začudeno ga pogledam. Pogoltnem slino, ter ponovim njegov priimek. »Tudor..?« Oče prikima. »Ne!« Po dvorani moj glas zadoni. Bila sem jasna in odločna. Komaj šestnajst let imam in oče bi me že dal ženit! Mati priteče v dvorano. »Kaj se dogaja?!« Stopi do mene, ter se prikloni očetu. »Poročila se bo s princem Tudorjem! Čez tri dni in tri noči se bosta oženila!« V očeh začutim solze. Z njim se ne bom nikoli poročila! Poznam ga le od zadnje zabave in sploh mi ni bil všeč! Nikakor mu ne bom odpustila tistega poljuba! »Nikakor!« Zakričim po dvorani, ter se odpravim stran. Oče ostane tiho in vem da mu je vseeno. To kar je rekel, to se bo zgodilo.
Obupano stečem v sobo. Zaloputnem vrata. » Ni pravično! Zakaj!?« Začela sem kričati. V roke vzamem nož, ki je ležal na polici. Dolgo si ga ogledujem. Če ga uporabim se ne bom potrebovala oženiti… Zgrabim svoje dolge lase, ki so mi segali prek hrbta. Z vso silo zarežem čez njih. Brez usmiljenja jih režem in režem. Ne ustavljam se dokler se ne zavedam, kaj sem storila. Zazrem se v ogledalo. Iz rok izpustim nož. Oče me bo ubil! Če pomislim… Bolje, da me ubija kakor oženi s tistem cepcem!
Kaj naj storim?! V paniki si lase poskušam speti v figo a so prekratki. Prekleto! Po licih mi stečejo krokodilje solze. Obrišem jih v robček, ki sem ga nosila ob pasu rdečega krila. Nekdo je potrkal na vrata. Spet me pograbi panika. Moji lasje so ležali na tleh. Hitro jih pospravim pod posteljo in na široko odprem vrata. Bila je mama Leonora. Prej si je nisem precej dobro ogledala. Nosila je temno modro krilo, ki ji je segalo do pet. Njeni svetlo rjavi lasje so ji segali čez ramena. Imela je zaskrbljen nasmešek. »Lahko vstopim?« Prestrašeno prikimam. Upam, da ne bo opazila, kaj sem si storila. Lase sem imela spete v nizek čop in se ji obračala tako, da me je videla v obraz. Vzela je krtačo. Najini pogovori so vedno potekali tako, da mi je česala lase.
V meni se prebudi strah. »Kaj je? Nimam časa za pogovor!« Si na hitro izmislim. Pobegnila bom in to še nocoj! Starši so mi vedno dopovedovali, da imajo kraljice dolge lase, da so pametnejše. V to nisem verjela… Mama prikima. »Želela sem samo povedati, da je poroka prestavljena za en dan… Z princem Tudorjem se bosta prvo sestala v živo…« Prikimam in jo spodim iz svoje sobe. Takoj se zazrem po sobi. Vzamem svoj nahrbtnik, katerega sem dobila za božič od tete… To je bil edin nahrbtnik, ki sem ga imela… Namenjen je bil temu, da bi vanj pospravila šolske stvari in jih ven vzela takrat, ko prispe učitelj, ki me doma poučuje…
Zgrabim bel nahrbtnik in ven zmečem vse zvezke, ter pisala. Vanj stlačim svoje športna oblačila. Večino oblačil kar sem jih imela so bile obleke… Pograbim odejo, ki sem jo imela na postelji.
Vse nujne stvari stlačim v nahrbtnik. Nenadoma se spomnim, da bom potrebovala denar! Kje za vraga imam denar!? V nobenem predalu ga ni… Nekdo spet potrka na vrata. Komaj sedaj začutim kako zelo mi je bilo srce. Nemudoma se poženem k zvezkom in pisalom, ki so ležali po tleh. Vse vržem v kot. Nahrbtnik zabrišem na posteljo. Že sem pri vratih. Odprem. Pred njimi stoji sobarica. »Princesa Reyndols, obleko bo treba pomeriti.« Vrne mi nasmešek. Pa ne še to! »Nimam časa! Čez pol ure bom spodaj!« Sobarica odkima. »Kralj zahteva zdaj!«
»Povejte mu, da bom čez pol ure spodaj. Naj počaka. Nekaj nujnega počnem« Sobarica pokuka v sobo. »Kaj pa, če smem vprašati?« Odprem usta, da bi nekaj rekla. Utihnem… »E-e… Poročno darilo, za očeta!« Sobarica privzdigne obrv. »Dobro…« Prijazno se ji nasmehnem, ter zaprem vrata. Oddahnem si. Hitro jih zaklenem in se poženem k predalom. Kje imam denar?! Omara!
Odprem zgornji predal omare. Tam je ležala moja denarnica. Bila je črno zlate barve. V njej sem imela pravo bogastvo. Dovolj denarja, da preživim vsaj tri, štiri mesce z velikim zapravljanjem… Denarnico pospravim v nahrbtnik. Kako pa sedaj? Odprem balkon. Previsoko je bilo… Opazili bi me če bi plezala navzdol po gradu iz mojega balkona… Nenadoma se spomnim, da v rdečem krilu ne morem pobegniti nikamor!
Iz omare pograbim svoj črn zimski pulover. Bila je pomlad in bilo še je rahlo mrzlo… Oblečem si črne pajkice in črn pulover. Preko glave nadenem kapuco. Počasi odprem vrata. Pokukam levo in desno. Nikogar ni bilo. Stopim na hodnik. Počasi zaprem vrata sobe in ključ pospravim v žep. Mogoče mi pride prav. Nož trdno stisnem v roko. Strah me je bilo, da me bodo odkrili.
Slišala sem glasove, ki so se na mojo srečo oddaljevali. Vse je šlo po načrtu. Načrt sem skovala približno v desetih minutah. Čeprav sem si svobode želela že pet let… Sovražila sem življenje na dvoru! Morala sem pobegniti! Stečem do grajskih vrat. Najtežji korak je sledil pred mano. Pred grajskimi vrati so vedno stražili stražarji in nikogar niso spustili skozi če niso imeli potrdila.
Skovati morem načrt… Še ena nora ideja mi je kapnila na pamet… A ta je bila zelo tvegana… Odločila sem se, da bom šla v kuhinjo kjer so imeli vrata, da so lahko odvrgli zavrženo hrano prašičem… Najbolj tvegano je bilo to, da bi me na poti do kuhinje slej ko prej dobili in mi prekrižali načrte… Imela sem črna oblačila, ki se niso takoj opazila če sem hodila po senci… Tiho in kar se da hitro stečem do kuhinje. Zaslišim glasove. Približevali so se… Bili so grajski stražarji. Kako sem pozabila nanje?! Skrijem se za steber na katerem je stala modro bela vaza. Stražarja sta bila v globokem pogovoru. Šel se je o meni in mojem izpadu pred kraljem.
Moje vedenje se jima je zdelo, povsem neodgovorno! Pa kaj še! Čisto prav sem povedala in ničesar ne obžalujem! Tiho se odpravim naprej… Zavoham vonj po sveže pečenem piščancu. Ravno prav sem prišla! Odpadne stvari bodo vrgli prašičem, kjer lahko pobegnem na prostost a na žalost še ne bom rešena… Stopim v kuhinjo. Glavni kuhar me takoj opazi. Nasmehnem se mu. »Samo preverjam, kaj se danes kuha…« Prikima. Čudno pogleda moja črna oblačila. Nasmehnem se mu in se odpravim do konca kuhinje. Kuharji se ne zmenijo več zame. Nenadoma pa se zavem, da če bom šla skozi vrata k prašičem bodo poklicali kralja ali pa me ustavili, ker se pač princesa ne sme mazati v prašičjem blatu…
Domislim se ene najbolj neumnih idej kar sem jih imela. Ena ideja za drugo je bolj neumna. A če ne bi bilo mojih neumnih idej, jaz nebi bila jaz. Skrijem se za peč in zlezem v voziček z odpadno hrano. Ogabno! Nikoli v življenju nisem bila v tako odvratni stvari. A tako pač je če želiš pobegniti iz dvora. Sedaj moram samo čakati in upati, da me ne opazijo… »Si videl kje princeso Beatrix?«
»Ne… Je že šla?« Tem kuharjem se prav vidi, da imajo preveč masti v glavi kakor pameti. »Mislim, da… Kaj se je že zgodilo v veliki dvorani? Mar ni spet imela en od njenih izpadov?« Zaslišala sem rahel smeh kuharja. »Ne, tokrat je samo malce pobesnela. Na srečo ni razbila krožnikov tako kot zadnjič… Zadnje čase se grozno vede… Sploh ne razumem kako jo bodo dali oženiti, takšno kot je…« Te besede so me zadele naravnost v srce. Najraje bi splezala iz vozička in vsakemu kuharju primazala eno klofuto! A morala sem počakati, da me vržejo čez vrata k prašičem. Ko sem pomislila na prašičje blato sem skoraj bruhala.
Kaj bom potem? Kam bom šla, ko bom zunaj, ter kako me ne bodo opazili, ko me bodo odvrgli čez vrata? Znašla sem se v groznem položaju. Nisem razmišljala kako se naj skrijem, ko me odvržejo. Opazili me bodo v vsakem primeru! Razen če je kuhar slep. Ampak to na žalost ni noben… Razmišljam in razmišljam. Če bi se skotalila pod kakšnim prašičem bi me opazili, če bi ostala na miru bi me opazili.
Nenadoma zaslišim glas kuharja. »Daj odnesi to smrdljivo reč ven tja kamor spada!« Konec je! Zmanjkalo mi je časa. Ne vem kaj naj storim. Začutim kako je kuhar potisnil voziček naprej. Odprl je vrata in… Voziček se je ustavil. Začudeno sem zazijala naprej. Kuhar ni zaprl vrat, Nekaj je pozabil ali pa je šel po drug voz. Imela sem odličen trenutek. Ne bom ga zamudila! Skočim iz voza, ter se poženem v svinjak. Sedaj moram počakati, da kuhar izprazni voze in zapre vrata. Prepričati se tudi moram, da nikogar ni v bližini. Počasi iztegnem glavo in pogledam okolico.
Na desni strani so bili pred grajski stražarji in konjeniki. Pobegnila bi lahko na konju… A slej kot prej bi me opazili… Na levi strani ni nikogar razen drvarjev. Tam je tudi vodnjak, ki mi ne koristi česa dobrega… Nikoli še nisem bila na levi strani onstran obzidja… Mi bo sploh uspelo? Nenadoma zagledam kuharja z drugim vozom. Zamislim se… Kakšno srečo sem imela, da nisem zlezla v prvi voz! Hrano je stresel med prašiče in odpeljal vozova.
Še enkrat se ozrem okoli sebe. Nihče me ni mogel videti. Poženem se do leve strani, kjer lahko pobegnem. Dva gozdarja me ne bosta ujela. Kaj šele opazila! Stisnem se ob steno gradu.
Tiho in hitro stečem do sivega obzidja. Nihče ni še ničesar posumil. Začelo se je večeriti. Tema je bila moja zavetnica! Na enkrat se zavem, da ne bo tako enostavno čez obzidje. Vse je bilo zaprto… Tudi južna stran. Upajoče oprezam okoli sebe. Zagledam drevo čisto zraven obzidja. Če bi splezala na drevo… Bi lahko prišla na obzidje. A… Težko bi bilo iti dol… Nenadoma se pa spomnim, da je tam napeljana reka! Na južni strani obzidja je potok, ki se zliva v reko. Tam je edina odprtina, kjer bi lahko pobegnila! Zaprejo jo samo ko dežuje in takrat ko se nekdo… Ženi… A kako bom prispela, do južne strani… Sedaj me že zagotovo iščejo. Vse strani bodo preiskali in če ostanem tukaj, bom v velikih težavah! Poženem se naprej. Tokrat mi je bilo vseeno če me kdo opazi. Zagotovo me iščejo.
Skočim na bližnjo kočijo. Peljala se je na južno stran obzidja. Hitro, hitro! Počutila sem se kot, da mi srce želi skočiti iz prs. Zaslišim nekoga, ki je pričel vreščati na vso grlo. Odkrili so, da me ni več v sobi!
Skočim iz kočije, ter se poženem proti potoku. Zaslišala sem kako se grajska straža požene ven na dvorišče. Njihovi oklepi so odmevali po grajskih hodnikih. Še par metrov… Zapornica se je pričela spuščati! Tekla sem za življenje! Zdaj ali nikoli!
Skočim v vodo in njen mrzel hlad se ovije okoli mojih oblačil. Začutim sunek. Voda me potegne stran še preden so se kovinska vrata zaprla. Oddahnem si. Pričnem plavati. Mokra oblačila so me motila med plavanjem. Pričelo me je tresti. Začutila sem hlad v svoji koži. Moje telo se je še s težavo premikalo. Strah me je bilo in zeblo me je. Stisnem zobe in nadaljujem z plavanjem. Voda je postajala vedno bolj umirjena. A nikjer nisem morala stopiti na breg. Sploh še tukaj ne. V reki me ne bodo takoj opazili.
Opazili bi dekle, ki se zvija od mraza na lesenem hlodu. Plavam in plavam. Pričelo je pihati. Odlično! Voda ponori in zaslišim blisk. Prestrašim se. Če strela zadane vodo, bom umrla! Samo še to mi manjka!? Želim se oprijeti kakšne večje trave a mi reka ne pusti. Odpelje me daleč stran. Vsa voda je podivjala in bilo je še hladneje kot na začetku. Sploh plavati ne rabim več, ker me reka sama odnašala stran od grada.
Še en blisk. Pričelo je deževati. Nikjer se nisem mogla zateči. Nikjer ni bilo vira toplote. Verjetno bom v tej reki umrla in čez par dni bodo odkrili moje truplo, ki je skušalo pobegniti… Začutim kako voda postaja vse bolj hitrejša. V tej temi nisem morala videti, kam me pelje… Lahko sem le sklepala… »Auč!« Moja noga je zadela ob oster kamen. Z hladno roko primem ob svojo nogo. Začutila sem nekaj toplega… Prst potisnem v nogo in začutim rano. Predvidevala sem, da ni bila tako majhna. Zavrtelo se mi je v glavi. Zadanem se še ob en kamen, pa še en in še en. Vse me boli in peče. Nikamor se ne morem oprijeti. Od bolečine, ki sem jo čutila po celem telesu sem zajokala. Zakaj sem se spustila v to?! Če bi ostala na gradu… Bi trpela a ne tako kot sedaj. Z glavo na enkrat zadanem ob kamen. Na držim se več pokonci ampak padem na vodo. Prišla sem med nevarne brzice in tudi tu bom ostala, ker bom tukaj umrla… Moje potovanje se tukaj konča…
Megleno še opazujem zvezde in kaplje dežja na nebu. Hlad vode me je spravil iz tira. Tudi brzice. Nasmehnem se še v nebo in zaprem oči. Bolečina ne popusti in zadanem se še ob zadnjo skalo, ki sem jo čutila… Ne zavedam se več ničesar razen goste, temne teme pred mojimi očmi…
Živijo!
Pa smo tukaj z NOVO zgodbo! Upam, da vam je bilo všeč in da vas ne moti, ker je tako dolgo… Iz te zgodbe namreč nameravam izdati knjigo. Seveda če bo knjiga bom popravila par stvari hehe.
No upam, da ste uživali! Lajkajte, komentirajte in se naročite name če želite biti obveščeni o novih delih!
LYSM!!!:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
Linki za boljšo predstavo:
ALICE BEATRIX REYNOLDS: https://www.pinterest.com/pin/600878775282064598/
LEONORA REYNOLDS: https://www.pinterest.com/pin/AXDQXrhy2e3UzFXbNEonYMStHyh82MZw6Q0YMo7pt4DTriJLi_EiuGY/
EDVARD REYNOLDS: https://www.pinterest.com/pin/130604457933981083/
Lp, Bad girl:eight_pointed_black_star:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OM-G! Kok dobr! P debesedno no! Zažigaš! Sm rekla da o ta zgodba suer! Komi čakam nov del:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
5
UlaTixka
Ko sem vidla ta text sem si misla whatttttttt--- bom to kdaj lahko prebrala??? Pa sem se spravla in pol čez neki časa moji možgani :OOOOOOOO potem pa WHA-----
RES TO JE ENA IZ MED NAJBOLJŠIH ZGODB KI SEM JIH KDAJ PREBRALA !!!!!! <3 lysm!!!
RES TO JE ENA IZ MED NAJBOLJŠIH ZGODB KI SEM JIH KDAJ PREBRALA !!!!!! <3 lysm!!!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jej!! Nova zgodba!! Saj veš kakšna je.................MEGAFANTASTIČNOODLIČNOSUPERCIONALNAZGODBAPISATELJICEPAPOLPOZABILASEMPOVEDATIDAJEMEGAFANTASTIČNOSUPERDUPERLUPERKLJUKERNUKERPUKERSUPERDOBRA!!
:heart_eyes::heart_eyes::heart:
Zdaj pa.....................................pripravi nov del, ter ga objavi čez dve uri (jah, nalogo imam (nisem je še naredila (:innocent::joy: (ne mislim resno (ali pač (nsn, hecam se (kaj pa če se ne? (hecam se (čakaj...kaj pa če se ne? (okej dovolj, hecam se ali pa ne, to bo večna skrivnost (:innocent::joy:)))))))))))
Super je!! Komaj čakam nov del!
:heart_eyes::heart_eyes::heart:
Zdaj pa.....................................pripravi nov del, ter ga objavi čez dve uri (jah, nalogo imam (nisem je še naredila (:innocent::joy: (ne mislim resno (ali pač (nsn, hecam se (kaj pa če se ne? (hecam se (čakaj...kaj pa če se ne? (okej dovolj, hecam se ali pa ne, to bo večna skrivnost (:innocent::joy:)))))))))))
Super je!! Komaj čakam nov del!
4
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o wow! ful mi je všeč, da je tak dolg! kot knjiga bo dbest! kupila bom najmanj milijon izvodov! in nobenemu podarila, muahahahahaha. Super! obožujem zgodbo!
3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omg:heart_exclamation:
Kak dobro:cherry_blossom:
Superrrr je:two_hearts:
Ubožica Beatrix:pensive: Tudi jaz ne bi bila ravno vesela če bi se morala poročiti pri 16-ih! Super je:gift_heart:
Odlično pišeš:two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts:
Lp, tvoja V:violin:
Kak dobro:cherry_blossom:
Superrrr je:two_hearts:
Ubožica Beatrix:pensive: Tudi jaz ne bi bila ravno vesela če bi se morala poročiti pri 16-ih! Super je:gift_heart:
Odlično pišeš:two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts:
Lp, tvoja V:violin:
3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
TO JE TOK DOBRRRR
ZAHTEVAM NOV DEL!
:heart::heart::heart:
ZAHTEVAM NOV DEL!
:heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odličen začetek. Imaš moj lajk:wink:. Superca. Iz tega bo nastala fantastična zgodba.
Naročila sem se!
Megaaaa:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
Naročila sem se!
Megaaaa:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super! Upam, da bo iz tega nastala dobra knjiga!:wink::ok_hand::heart_eyes::kissing_closed_eyes::heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Spremljam! Super zgodba!:hugging::clap::wink:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup::sparkling_heart::thumbsup:
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:FUL DOBRO. KOMAJ ČAKAM NOV DEL. ROJENA PISATELJICA.:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:ČE BOŠ NAREDILA KNJIGO MI POVEJ KER JO MORM NUJNO IT TAKOJ PREBRAT:grinning::grinning::grinning:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
NEVREJETNO!!!!!
BESEDE SEM POŽIRALA DRUGO ZA DRUGO!!! Pišeš kot pisateljica!!! TA ZGODBA MORE POSTATI KNJIGA!!!!! Ti deli so mi RES všeč, ker so tako dolgi! Koliko strani ti je to vzelo na wordu? (Zadnjič si napisala, da pišeš na wordu in gledaš strani)
KOMAJ ČAKAM NA NOV DEL!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
YF:heart:
BESEDE SEM POŽIRALA DRUGO ZA DRUGO!!! Pišeš kot pisateljica!!! TA ZGODBA MORE POSTATI KNJIGA!!!!! Ti deli so mi RES všeč, ker so tako dolgi! Koliko strani ti je to vzelo na wordu? (Zadnjič si napisala, da pišeš na wordu in gledaš strani)
KOMAJ ČAKAM NA NOV DEL!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
YF:heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
D BEST! Kako dobro ti pišeš!
Komaj čakamo na nov del!!
Ti si prava pisateljica!! LYSM!!:two_hearts::two_hearts::two_hearts:
Komaj čakamo na nov del!!
Ti si prava pisateljica!! LYSM!!:two_hearts::two_hearts::two_hearts:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
iiiii super!!!! full dobr!
LYSM:black_heart:
LYSM:black_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pa to je dolgo za ene 3 dele on me and my perfect brother! xD Drugače pa SUPERDUPERMEGAFANTASTIČNO! Kdaj pride nov del???????????
Lp
Lp
2
HVALAAAAA!!!!!!
Ja, ker bo ta zgodba postala mogoče knjiga, deli MORAJO biti daljši... Za to mi je vzelo kakšne 4 strani na wordu in moram tudi predvidevati, kaj bom napisala, da bo zgodba logična in da bo bolj zanimiva in bolj napeta, Pišem nov del prvo v eno beležko, za zgodbe in nato malo spremenim in prepišem v word. Nekaj se tudi dost spremeni v besedilu, da postane še daljše hehe.
Mogoče pride nov del jutri. HVALA TI!!!!💕💕💕💕💕💕
Ja, ker bo ta zgodba postala mogoče knjiga, deli MORAJO biti daljši... Za to mi je vzelo kakšne 4 strani na wordu in moram tudi predvidevati, kaj bom napisala, da bo zgodba logična in da bo bolj zanimiva in bolj napeta, Pišem nov del prvo v eno beležko, za zgodbe in nato malo spremenim in prepišem v word. Nekaj se tudi dost spremeni v besedilu, da postane še daljše hehe.
Mogoče pride nov del jutri. HVALA TI!!!!💕💕💕💕💕💕
Jessss!!!!! Ma sej ne nič ne moti če je dolg!!! Moji deli so vsak po prbl. Eno stran na wordu
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super!!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
S-U-P-E-R! Odlična zgodba! Splača se ti jo izdati!! :heart::heart:
2
Cvet
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
oh waaaw odlično... kako je dolga. tako je napeto. super pisateljica si
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hi!
Genialno, res.
Zanima me ali si brala knjigo stekleni prestol.
Reees dobra zgodba.
Lysm, Izzy
Genialno, res.
Zanima me ali si brala knjigo stekleni prestol.
Reees dobra zgodba.
Lysm, Izzy
1
stekleni prestol...? ne.. tega še pa nisem slišala haha, si jo bom izposodila v knjižnici :)
Moj odgovor:
Eva🛼🛼
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nevem kaj naj
da si povečam samozavest. V razredu imam sošolko,ki jo imajo vsi radi. Na volitvah za predcednika razreda je zmagala ona. Zakaj? Zato ker je najbolj priljubljena in še same petke ima.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof