*b*:warning:Discleamer:warning:: kletvice, panični napad (idk če je to potrebno discleamerja, ampak ok)*b*
*zelena*---------------------------------------------*zelena*
*b*3. POGLAVJE,*b* 1. del
*i*Drugo uro sem preživela v kopalnici.*i* Iz svojih ravnih rjavih las sem si poskušala s prsti sprati sok. Tiho sem jokala. Vedela sem, da videoposnetek no bo zares naredil situacije slabše, a mi je še vedno zvilo želodec, ko sem pomislila na dejstvo, da bodo drugi videli mojo neumno reakcijo.
*i*Morala bi to pričakovati,*i* sem se okarala. *i*Neumna sem.*i* Vdala sem se nad lasmi in se zazrla v svoje oči v ogledalu. Moja očala so jih rahlo povečala (skoraj neopazno), danes so bile kostanjeve barve (kot neka vrsta temno rdeče, le bolj rjava). Včeraj so bile lešnikove s pridihom rdeče. Za ostalo se ne spomnim.
Moja maskara je bila grdo razmazana. Moj obraz je bil videti kot grozna spaka, ko sem jokala. Odtrgala sem pogled od ogledala in se zastrmela v ploščice na tleh. Pogledala sem gor in nenadoma mi je pred obrazom poblisnila podoba. Bilo je temačno, steklo je bilo razbito. Na njem je pisalo *i*Ava Graves je mrtva.*i* Pomežiknila sem in vse je bilo spet videti normalno. Opotekla sem se v vrata kabine in glasno so udarila ob okvir. Odskočila sem, ko sem jih slišala in se preklela. Na srečo ni bilo nikogar. Globoko sem vdihnila, še vedno v šoku od vizije, ki sem jo ravnokar imela, in strmela v nerazbito ogledalo pred sabo.
Samo slika je. Nič ne pomeni, sem se poskušala pomiriti. S prsti sem si mrzlično začela z vodo izpirati lase in se odločila, da grem samo domov. Ni bilo vredno ostati.
_______________
Prvi se je domov prikazal moj očim Josh. Očitno se mi ni zdelo čudno, da sem doma pred njim (imel je samo štiri ure – učitelj je), saj me je le pozdravil in vprašal, kako gre šola. Seveda sem lagala. Če bi vprašal moje starše, je moje življenje popolno, zato me vedno grize vest, ko jima lažem. Ampak enostavno se ne zmorem pripraviti, da bi jima povedala.
Malo po eni sta se domov vrnila moja mlajša polbrata Max in Leon.
»Oj, Ava,« me je glasno pozdravil Max in prikorakal čez hodnik do kavča, na katerem sem sedela. Dvignil je list papirja. Na njem je bil precej lepo z voščenkami nakracan sončni zahod.
»'Lej, kaj sem narisal!« se je bahal. Leon ga je potegnil stran.
»Moja je lepša.« Tako je mahal z listom, da se sploh nisem trudila videti, kaj je na njem. Pozornost sem preusmerila na Josha, ki je nehal s kuhanjem, da se je prišel ukvarjati z njima.
»Ati, ati, 'lej, kaj sem narisal!« je kričal Max in skakal okrog svojega očeta. Josh mu je nekaj odgovoril, ampak ga nenadoma nisem več slišala.
Misli so mi prekrili glasovi stotine ljudi, kot bi stala v veliki dvorani polni ljudi. Trznila sem in odšla v svojo sobo, gor, da bi se znebila glasov. Sledili so mi, kakor roj mušic in mi odzvanjali skozi misli. Pokrila sem si ušesa z rokami in se nakremžila, ko so glasovi postali le bolj glasni. Pred očmi mi je šinila podoba razbitega ogledala in napisa iz krvi. Opotekla sem se v svojo sobo in padla na posteljo (gola sreča, da se nisem zvrnila na kljuko vrat ali kaj podobnega). Zastrmela sem se v strop in spustila roke z ušes, saj ni pomagalo. Poskušala sem pomiriti dihanje, ustaviti glasova, a zdaj so se mi pred očmi na stropu začele delati pike in nenadoma sem videla se črne in bele pike, kot zasloni tistih starih televizij, ko so izgubile povezavo. Zaprla sem oči in se obrnila v blazino. Zakričala sem vanjo, ko se me je začela lotiti panika. Bila sem kakor velika stara televizija, ki je izgubila povezavo, prav zares.
Srce mi je bilo kot miši in poskušala sem umiriti dihanje. Odprla sem oči, a so bile še vedno le pike. Zajokala sem. Sem oslepela?
Moje oči so skakale po sobi, ki je nisem videla. Pike so se začele premikati kot živa bitja, zato sem zaprla oči in izginile so. Sedela sem na postelji in objemala blazino. Obraz sem zakopala vanjo in čakala, da se mi bo bitje srca umirilo. Tresoče sem vdihnila.
Dvignila sem obraz in odprla oči. Svetloba je spet prodirala vanje, videla sem svojo sobo. Na začetku je bil moj pogled ozek, nato pa se je razširil, ko so pike povsem izginile. Tresoče sem izdihnila in obraz izmučeno zakopala v blazino.
________________
Ko sem popoldne brskala po šolski spletni strani, da bi našla tega Blaka, mi je končno pisala Madeline. Bila je moja prijateljica iz osnovne šole, ki je bila na konzervatoriju za glasbo, zato sva se bolj redko videli. Gotovo vas zanima, kako je videti, zato vam bom povedala. Ima dolge rdeče kodre, pege, zelene oči in po izgledu me spominja na Rachel Dare iz Junakov Olimpa – vedno je videti, ko da se je polila z barvo (hecam se).
*b*15:43*b*
*b*Madeline:*b* strgala se mi je struna na violini.
*b*15:59*b*
*b*Madeline:*b* kako je kaj Quinn?
*b*16:00*b*
*b*Ava:*b* polila me je s sokom
*b*Madeline:*b* kera prasica.
*b*Madeline*b*: dovoljenje, da jo ubijem?
*b*16:01*b*
*b*Ava:*b* ne, Mad, ne moreš ubiti ljudi.
*b*Madeline:*b* lahko jo zadavim z violino…
*b*16:02*b*
*b*Ava:*b* Mad…
No, se mi zdi, da ste dojeli, kako gre, zato bom preskočila na pomemben del.
*b*16:15*b*
*b*Ava:*b* enega tipa sem danes spoznala v šoli
*b*16:16*b*
*b*Oseba Madeline piše…*b*
*b*16:17*b*
*b*Madeline:*b* uuuu, a je luškan???
*b*16:18*b*
*b*Ava:*b* mah, ne vem
*b*Ava:*b* blond je pa rjave oči ma. pa vse je bilo čudno…
*b*16:20*b*
*b*Madeline:*b* kaj je bilo??
*b*16:22*b*
*b*Ava:*b* tako nekam sem padla, v neko temo, kakor da bi me nekaj posrkalo not in potem me je on ven potegnil. In potem je rekel, da je to nevidna luknja, da rada posrka ljudi notri. WTF?
*b*16:23*b*
*b*Madeline:*b* wow. mogoče je pa moja teorija resnična…
*b*Ava:*b* Mad, čudne stvari še ne pomenijo, da vampirji obstajajo.
*b*16:24*b*
*b*Madeline:*b* ja pa ja.
*b*16:30*b*
*b*Ava:*b* …
*b*Ava*b*: še nekaj se je zgodilo
*b*16:31*b*
*b*Madeline: *b*sorči, moram iti, zvečer mi povej
*zelena*---------------------------------------------*zelena*
*b*3. POGLAVJE,*b* 1. del
*i*Drugo uro sem preživela v kopalnici.*i* Iz svojih ravnih rjavih las sem si poskušala s prsti sprati sok. Tiho sem jokala. Vedela sem, da videoposnetek no bo zares naredil situacije slabše, a mi je še vedno zvilo želodec, ko sem pomislila na dejstvo, da bodo drugi videli mojo neumno reakcijo.
*i*Morala bi to pričakovati,*i* sem se okarala. *i*Neumna sem.*i* Vdala sem se nad lasmi in se zazrla v svoje oči v ogledalu. Moja očala so jih rahlo povečala (skoraj neopazno), danes so bile kostanjeve barve (kot neka vrsta temno rdeče, le bolj rjava). Včeraj so bile lešnikove s pridihom rdeče. Za ostalo se ne spomnim.
Moja maskara je bila grdo razmazana. Moj obraz je bil videti kot grozna spaka, ko sem jokala. Odtrgala sem pogled od ogledala in se zastrmela v ploščice na tleh. Pogledala sem gor in nenadoma mi je pred obrazom poblisnila podoba. Bilo je temačno, steklo je bilo razbito. Na njem je pisalo *i*Ava Graves je mrtva.*i* Pomežiknila sem in vse je bilo spet videti normalno. Opotekla sem se v vrata kabine in glasno so udarila ob okvir. Odskočila sem, ko sem jih slišala in se preklela. Na srečo ni bilo nikogar. Globoko sem vdihnila, še vedno v šoku od vizije, ki sem jo ravnokar imela, in strmela v nerazbito ogledalo pred sabo.
Samo slika je. Nič ne pomeni, sem se poskušala pomiriti. S prsti sem si mrzlično začela z vodo izpirati lase in se odločila, da grem samo domov. Ni bilo vredno ostati.
_______________
Prvi se je domov prikazal moj očim Josh. Očitno se mi ni zdelo čudno, da sem doma pred njim (imel je samo štiri ure – učitelj je), saj me je le pozdravil in vprašal, kako gre šola. Seveda sem lagala. Če bi vprašal moje starše, je moje življenje popolno, zato me vedno grize vest, ko jima lažem. Ampak enostavno se ne zmorem pripraviti, da bi jima povedala.
Malo po eni sta se domov vrnila moja mlajša polbrata Max in Leon.
»Oj, Ava,« me je glasno pozdravil Max in prikorakal čez hodnik do kavča, na katerem sem sedela. Dvignil je list papirja. Na njem je bil precej lepo z voščenkami nakracan sončni zahod.
»'Lej, kaj sem narisal!« se je bahal. Leon ga je potegnil stran.
»Moja je lepša.« Tako je mahal z listom, da se sploh nisem trudila videti, kaj je na njem. Pozornost sem preusmerila na Josha, ki je nehal s kuhanjem, da se je prišel ukvarjati z njima.
»Ati, ati, 'lej, kaj sem narisal!« je kričal Max in skakal okrog svojega očeta. Josh mu je nekaj odgovoril, ampak ga nenadoma nisem več slišala.
Misli so mi prekrili glasovi stotine ljudi, kot bi stala v veliki dvorani polni ljudi. Trznila sem in odšla v svojo sobo, gor, da bi se znebila glasov. Sledili so mi, kakor roj mušic in mi odzvanjali skozi misli. Pokrila sem si ušesa z rokami in se nakremžila, ko so glasovi postali le bolj glasni. Pred očmi mi je šinila podoba razbitega ogledala in napisa iz krvi. Opotekla sem se v svojo sobo in padla na posteljo (gola sreča, da se nisem zvrnila na kljuko vrat ali kaj podobnega). Zastrmela sem se v strop in spustila roke z ušes, saj ni pomagalo. Poskušala sem pomiriti dihanje, ustaviti glasova, a zdaj so se mi pred očmi na stropu začele delati pike in nenadoma sem videla se črne in bele pike, kot zasloni tistih starih televizij, ko so izgubile povezavo. Zaprla sem oči in se obrnila v blazino. Zakričala sem vanjo, ko se me je začela lotiti panika. Bila sem kakor velika stara televizija, ki je izgubila povezavo, prav zares.
Srce mi je bilo kot miši in poskušala sem umiriti dihanje. Odprla sem oči, a so bile še vedno le pike. Zajokala sem. Sem oslepela?
Moje oči so skakale po sobi, ki je nisem videla. Pike so se začele premikati kot živa bitja, zato sem zaprla oči in izginile so. Sedela sem na postelji in objemala blazino. Obraz sem zakopala vanjo in čakala, da se mi bo bitje srca umirilo. Tresoče sem vdihnila.
Dvignila sem obraz in odprla oči. Svetloba je spet prodirala vanje, videla sem svojo sobo. Na začetku je bil moj pogled ozek, nato pa se je razširil, ko so pike povsem izginile. Tresoče sem izdihnila in obraz izmučeno zakopala v blazino.
________________
Ko sem popoldne brskala po šolski spletni strani, da bi našla tega Blaka, mi je končno pisala Madeline. Bila je moja prijateljica iz osnovne šole, ki je bila na konzervatoriju za glasbo, zato sva se bolj redko videli. Gotovo vas zanima, kako je videti, zato vam bom povedala. Ima dolge rdeče kodre, pege, zelene oči in po izgledu me spominja na Rachel Dare iz Junakov Olimpa – vedno je videti, ko da se je polila z barvo (hecam se).
*b*15:43*b*
*b*Madeline:*b* strgala se mi je struna na violini.
*b*15:59*b*
*b*Madeline:*b* kako je kaj Quinn?
*b*16:00*b*
*b*Ava:*b* polila me je s sokom
*b*Madeline:*b* kera prasica.
*b*Madeline*b*: dovoljenje, da jo ubijem?
*b*16:01*b*
*b*Ava:*b* ne, Mad, ne moreš ubiti ljudi.
*b*Madeline:*b* lahko jo zadavim z violino…
*b*16:02*b*
*b*Ava:*b* Mad…
No, se mi zdi, da ste dojeli, kako gre, zato bom preskočila na pomemben del.
*b*16:15*b*
*b*Ava:*b* enega tipa sem danes spoznala v šoli
*b*16:16*b*
*b*Oseba Madeline piše…*b*
*b*16:17*b*
*b*Madeline:*b* uuuu, a je luškan???
*b*16:18*b*
*b*Ava:*b* mah, ne vem
*b*Ava:*b* blond je pa rjave oči ma. pa vse je bilo čudno…
*b*16:20*b*
*b*Madeline:*b* kaj je bilo??
*b*16:22*b*
*b*Ava:*b* tako nekam sem padla, v neko temo, kakor da bi me nekaj posrkalo not in potem me je on ven potegnil. In potem je rekel, da je to nevidna luknja, da rada posrka ljudi notri. WTF?
*b*16:23*b*
*b*Madeline:*b* wow. mogoče je pa moja teorija resnična…
*b*Ava:*b* Mad, čudne stvari še ne pomenijo, da vampirji obstajajo.
*b*16:24*b*
*b*Madeline:*b* ja pa ja.
*b*16:30*b*
*b*Ava:*b* …
*b*Ava*b*: še nekaj se je zgodilo
*b*16:31*b*
*b*Madeline: *b*sorči, moram iti, zvečer mi povej
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zeli dobro!!!!!!! Omg,Omg,Omg,Omg...
1
Coca Col
Wow res
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res je super. Pozabila si me obvestiti
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
to je tok dobro:sob:
a me plis obvescas:kissing_heart:
a me plis obvescas:kissing_heart:
0
Moj odgovor:
en mesec
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
ZOBNI APARAT - RUMENI ZOBJE ~ APARAT ČEZ 1 MESEC
Ojla.:smile: Za zdaj imam aparat samo spodaj, čez 1 mesec ga dobim še zgoraj. 🤭Skratka, zelo imam rumene zobe, kljub umivanju zob zelo redno in dolgo!:sob:Okoli zobov so se mi naredili oranžno - rumenkasti madeži (ne vidi se veliko, ampak ortodont bo opazil) in jih ne gre spravit več dol. :sob::sob:Imam jih skoraj na vsakem zobu.:expressionless: Mi bodo sploh namestili apaprat spodaj?:sob: Pač mislili si bodo, da si jih nisem umivala. Je možnost, da mi aprata ne dajo zgoraj? Kaj lahko naredim, da gredo obloge/madeži dol Pomagajte!!!:heart:
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Hahahahahahahahahahahahahahahhaahh






Pisalnica