Nato za sabo zaslišim krik. V paniki izpustim malho in začnem teči.

Kmalu se zadihana in v groznih bolečinah opotečem na prometno ulico. Z eno roko se naslonim na vlažno steno. Ozrem se za sabo in preverim, če mi kdo sledi. Za mano je prazna uličica. Za hip si malo oddahnem, nato pa se sponim na malho in zavoj, ki je v njej in v hipu me stisne pri srcu. Nazaj bom šla, se odločim…ampak jutri, ko bo svetlo. Z roko si pomanem obraz, da bi izgledala vsaj malo bolj spodobno in se odrinem od stene.

Počasi pokukam na levo in stopim na glavno cesto. Par metrov naprej se vije velik rečni kanal, po njem pa curlja samo majhen potoček, ki sem ga prej videla z vrha sipine. Na gnečo ljudi, ki se drenjajo po mestu ob tej uri, me nihče ni pripravil, zato sem ob vsem tem vrišču in dretju prodajalcev presenečena. Po luni sklepam, da je ura že krepko čez polnoč, od kje torej toliko ljudi?
Skoraj otopelo se rinem skozi množico in opazujem ženske v rutah, moške z razcefranimi obrazi in majhne otroke, ki se igrajo v kotu. Moški, ki prodaja nekaj podobno suhemu sadju, me skozi brezzoba usta nagovori v jeziku, ki ga ne razumem. Zato samo zmajem z glavo in stopim naprej.

Z očmi vpijam vse okoli sebe, še nikoli nisem videla toliko ljudi na kupu. Levo in desno, kamor mi seže pogled so okoli mene postavljene hiše, nekatere lepe, druge pa samo kupi smeti, v katerih se ne da živeti.
Zato sem zelo presenečena, ko se iz enega kupa priplazi ženska z dojenčkom v naročju in nekaj mrmra. Ko me pogleda, zgroženo opazim, da nima nosu. Hitro pogledam stran in pospešim korak.

Takrat se zavem, da sploh ne vem, kam naj grem. Zarif mi tega ni povedal, dal mi je samo napotke do mesta, zdaj, ko pa sem tu… Šit kaj naj naredim? Rekel je, naj se priključim skupini. Kje je zdaj ta skupina!? Moje dihanje se pospeši, ne smem si dovoliti, da me zajame panika. Umiri se, štej. Ena, dva, tri…
»Hej ti!« zaslišim iz svoje desne. Poškilim tja in zagledam dve moški postavi, ki se naslanjata na zid zraven krčme. Eden ima v rokah kozarec s pijačo, drugi pa k sebi prižema napol slečeno črnolasko, ki ga strastno poljublja po vratu.
»Ta mala, pridi sem,« mi pomigne višji.
Pa so se začele težave, pomislim in stopim hitreje. Poškodovana noga me takoj opozori na to z ostro bolečino, ki mi za trenutek omrtviči celo telo. Opazujem, kako moški odrine žensko stran. Ta užaljeno prhne in s tal pobere svoje obleke ter odkoraka stran.
»Stoj,« reče moški.
Vem, da z nogo v tem stanju ne morem bežati, zato se ustavim. Še nekaj korakov in moški se sklanja nadme. »Si nova tukaj?« mi dahne s pijano sapo v obraz in me z eno roko objame okoli ramen. Zamaje se. Moja noga težko prenaša še dodatno težo, zato klecnem.
»Si dobro?« upraša, a mi ne pusti odgovoriti. »zdi se mi, da nisi. Lahko te odpeljem k sebi domov, da si malo odpočiješ?« Odkimam in siknem. »Pojdi stran.«
Moški me začudeno. »Zakaj, ti moja družba ni všeč?«
»Ne, gabiš se mi,« zinem skozi zobe in njegovo roko odrinem stran. Moški se opoteče par korakov nazaj in se presenečeno zazre vame. »Kaj si rekla!?« zavpije in naredi majav korak proti meni. Preveč je pijan. Kozarec, ki ga je prej držal v roki, zdaj dvigne vidoko nad glavo.

»Ti je vsaj povedala resnico Hanal,« se oglasi ženski glas izza njega. Roka z dolgimi nohti počasi seže proti njegovi in jo grobo povleče navzdol. Moški, ali kot zdaj vem, Hanal, pogleda kdo mu jo pridržuje, zdi se mi, da bo zdaj zdaj nekoga kresnil po glavi.
Ampak takrat se umiri, njegove oči poblisknejo in obotavljujoče spusti roko.
»Yara, ljubica, saj veš da nisem…«
»Kaj, da je nisi skoraj s kozarcem kresnil po glavi? Vse moje punce mislijo tako kot ona Hanal, sprijazni se, tudi če jim prinašaš darilca se jim še zmeraj gabiš.« Hanal, ki se zdi osramočen, počasi stopi korak stran od mene. Ženska mu pomigne in stegne roko. Hanal iz žepa povleče zlatnike in ji tri položi v stegnjeno dlan. Jaz nemo opazujem to izmenjavo.
»In drugič ravnaj z Raiso bolj nežno,« hladno reče ženska in mu v roko potisne rdeče spodnje perilo.
»Na, vrni ji ga in se ji opraviči.« Hanal, zdaj že čisto rdeč v obraz, pokima in jo pobriše v smer od koder je prišel. Vidim ga še, kako stopi v hišo, tam se na njega spet obesi črnolaso dekle.

»Ne hodi ven ponoči,« me naenkrat iz opazovanja zdrami ženskin glas. »Ali pa vsaj ne sama,« reče in se napoti v zgradbo v katero je maloprej izginil Hanal. Oddaljuje se in me pusti samo. Vem, da imam zdaj priložnost, da jo prosim, kam naj grem, a se ji nekako ne upam povedati, straši me.
»Čakaj!« zavpijem za njo. Ženski zastane korak. Nato se popolnoma ustavi. Počasi prišepam do nje in šepnem: »Rabim pomoč.«

------------------------------------
Pokies upam da vam je všeč, pa lep vikend vsem želim<333
Beatrice