Hej!
Čas je za nov del moje zgodbe!
++++++++++++++++++++++++++++
'Res je mama, potrudila se bom po svojih najboljših močeh, kolikor jih še imam.' rečem tiho. Mama mi nakloni nasmeh. Zatem se loti pisanja seznama za v trgovino.

Jaz se odpravim do dnevne sobe in grem po stopnicah do moje sobe. Podobna je moji sobi v Sloveniji. Ima stene grahove barve, mizo iz smreke s stolom iz istega lesa, na sredini je postelja z ogrodjem prav tako iz smreke in na desni so prazne police. Ko vstopiš v prostor ti pogled preseka iz leve preseka lesena omara, les me spominja na češnjo. V to omaro začnem zlagati svoje obleke. Zaradi podobnosti z domačo sobo, me je ta soba malo pomirila. Kasneje razpakiram še ostale stvari. Ko sem končala, se odpravim do kuhinje.

Mama je vsa urejena stala pri pultu in brskala po svojem telefonu. Natočila sem si kozarec vode in z njim vzela svoje zdravilo, antidepresiv Deprix. To eno izmed redkih zdravil po katerem nisem še bolj depresivna.* Mama me še vedno ne opazi. To mi šlo najbolj na živce v Londonu, občutek, da sem nevidna. Najprej sem ga imela le v šoli, kasneje pa se je kot plevel razrasel mojem življenju. Upam, da je ostal v tistem prekletem mestu.
*Nekateri antidepresivi lahko povečajo depresivne misli, to sem se naučila v šoli letos.
S previdnimi in počasnimi koraki se odpravim do kavča, da bi zaspala. Zate bo najboljše, da ostaneš tu, zunaj itak nisi zaželena. Zakaj se ne boš šolala od doma? … Moj mali glasek v glavi, še vedno ne utihne. Krade mi spanec ponoči in tudi v tem trenutku. Čas je, da storim, kar sem ponavadi naredila v Londonu, šla bom in upala, da zvoki okolice preglasijo glasek. Tukaj sicer ni mestnega vrveža, ampak le mati narava, ki jo imam zelo rada.

'Gaja v lokalno trgovino grem po hrano. Bi šla z mano?' me iz mojega razmišljanja prebudi mama. 'Rada bi šla malo na sprehod, da umirim svoje misli. Če, potrebuješ pomoč mama grem lahko s tabo.' se ponudim. 'Mislim, da ne potrebujem pomoči, hvala za ponudbo. Pazi v gozdu, da se ne izgubiš, zmenjeno?' odgovori mama. 'Zmenjeno' rečem in odhitim do svoje sobe po mehko modro jopico. Slišim, kako se mama odpelje z avtomobilom. Komaj čakam, da zadiham čisti zrak.
++++++++++++++++++++++++++++++
Vitica