--------
"Nikoli več ne boste hodili". Besede mi odmevajo po glavi. Komu odmevajo? Meni, Mary Smith. Stara sem 13 let in skupaj z očetom in mamo živim v hiši. Moje otroštvo je bilo zmedeno. Na vseh mojih fotografij poziram sama brez staršev. Pri šestih pa sem v maminem predalu našla našo skupno fotografijo, na kateri sem stara leto in pol. Starša sta pod narejenimi nasmehi skrivala neizmerno žalost. To se je namreč opazilo. Takrat še nisem razumela zakaj. Vem pa, da bom to nekega dne izvedela. Kako pa, še ne vem.
Imela sem tudi najboljšo prijateljico Mirando, simpatijo Davida in kup prijatelejv. Vse se pa je spremenilo, ko mi je zdravnik rekel, da ne bom nikoli več hodila. Moje življenje se je obrnilo na glavo.
----------
Zdravnik je odšel z sobe. Mama se je usedla na rob postelje in me slabotno prijela za dlan. Razdraženo sem jo spustila. "Hočem biti sama, mami in ati. Prosim," sem zašepetala. Starša sta mi prikimala in zaprla vrata sobe za mano.
Vmes se je fant ob meni že zbudil.
"Moje sožalje," je naposled reče.
"Hvala," izdavim in mu obrnem hrbet.
"Kako ti pa je ime? Meni je ime Philip." Joj, res ne bo nehal? Tako je vsiljiv.
"Mary, " priliznjeno odgovoril.
"Lepo ime," reče in se verjetno nasmehne.
"Hvala."
Kmalu se spomnim na vse cevke okoli njega in opogumnjeno rečem: "Ammm..... Zakaj pa si ti tu?"
"Imam raka," mi takoj odgovori.
"Ov.... Moj....Moje sožalje," rečem sočutno in se počasi obrnem proti njemu. Vidim, da me opazuje. Kar nekaj časa strmiva drug v drugega dokler medicinska sestra ne vstopi. Hitro se zdrsnem in obrnem stran.
"Gospodična Smith. Nekaj dni boste še ostali tukaj, če vam je prav. Moramo potrditi, da ste res invalidka." Pogoltnem cmok in ji s pogledom v strop nakažem, da mi je težko in da naj odide. Sočutno me pogleda in pokima. Odide.
Odejo si potisnem čez obraz. Želim si biti še majhna punčka, da bi mami dejala, da me je strah kaj bo z menoj, kako bom tako živela ipd. in bi se ji nato s solznimi očmi privila v objem. Ona bi mi govorila, da je vse v redu in da je z menoj v tem. A to se ne bo zgodilo. Ona je bolj potrpa kot jaz. Na hodniku sedi s vročim čajem in strmi v daljavo. Oče jo objema okoli ramen.
Počasi mi spolzi solza po licu. Moja glava je pretežka za vse te skrbi. Vedno več solz prihaja. Otožno, a tiho smrknem. Zasmilim se sama sebi. Že želim iz sebe spustiti vse skrbi, cel orkan solz, ko se spomnem, da je z mano v istem prostoru Philip. V mislih zagodrnjam. Z rokavom pižame si obrišem solze in počasi pogledam iznad odeje. Philipa ni nikjer. Brezizrazno pogledam proti prazni postelji. Verjetno so ga peljali na pregled.
Na svoji postelji opazim bel listič. S trudom sežem do njega. Zmagoslavno pokimam. Počasi ga odprem. Na široko se mi odprejo oči. Zazijam. To kar je napisano sem najmanj pričakovala.
--------------
Dragi Pilovci in Pilovki!
Upam, da vam je bil tale del všeč. Naslednji (mogoče) pride čez par dni, odvisno!
LEPO BODITE!
Vaša
Book star