In je že tu 6.del. Upam, da vam bo všeč..

Mož moje sestre, oče moje preljube male nečakinje, mi je vzel vse. Občutek sem imela, kot bi iz mene povlekel vso dušo in življenje. Bilo je grozno, ko se me je dotikal, ko mi je v usta rinil jezik, ko me je slačil in me videl popolnoma golo. Vse je bilo grozno. Želela sem si umreti.Nisem vedela kaj se bo zgodilo če bo prišel nazaj, mislim niti nisem hotela vedeti. Oči sem imela zaprte ušesa pa sem si zatiskala. Takrat, ko se je to dogajala sem ga spraševala zakaj je to naredil pa mi ni odgovoril. Ko pa je odšel iz moje sobe sem pomislila, da je to bila kazen, ker sem zbežala od doma.Nato pa se je vrnil.Približal se mi je jaz pa sem ga odrinila, da se je spotaknil in skoraj padel. Ko je bil na tleh sem iz nočne omarice iz varnosti pograbila škarje in jih usmerila proti njemu.
" Samo približaj se mi, pa si mrtev". sem zajavkala.
"Ali pa bom zakričala, da bodo vsi prišli sem. Tudi Ezre" sem se poskušala delati čim bolj napadalno.
" Saj vejo". se je našopiril.
"Vejo!?" sem ponovila za njim.
Tisti trenutek pa sem počutila čisto omertvičeno. Zadnjih par sekund svoje zavesti sem videla Ezro, ki me je omertvičila z nekakšnim čistilom. Padla sem v nezavest.

Ko sem se naposled zbudila sem bila privezana na posteljo, čez usta pa sem imela zavezano kuhinjsko krpo.Zaprla sem oči , ker sem upala, da sanjamin se bom zbudila v normalnem življenju. A ko sem odprla oči sem na obrazu samo začutila sapo Ezrininega moža. Nikjer pa normalnega življenja.Tisti trenutek sem bila že tako utrujena od vsega, da sem samo glavo obrnila stran od njega.
" Ubil me boš, kajne, da me boš? " sem ga vprašala.
V dogodkih vseh naslednijih let sem res želela, da bi me takrat ubil,da ne bi rabila prestati takega trpljenje.
" Ne še." je zasopihal.
"Kdaj pa? Ali me boš do takrat še tako namučil, da bom sama napravila samomor?" se nisem mpgla zadrževati.
"Kam pa se ti tako mudi? Saj je še čas." se je zarežal Ezrinin mož.
" Ali družina ve, za vse to?" sem ga vprašala.
" Seveda ve. Saj smo vse načrtovali, že uro, po tem, ko si pobegnila. Sploh te nismo iskali. Vedeli smo, da se boš vrnila.Vsa tista žalost, ko si se vrnila je bila zaigrana. Saj si sama kriva. Če se nisi hotela poročiti..." je rekel pa se je ustavil, ker sem ga prekinila.
" Sem pa kaj?!?! " sem se v solzah zadrla.
" To boš pa že še videla. Tvoje življenje je zdaj tu. V teji sobi. Zaprta si vanjomza večno. Pravzaprav si ugrabljena... ujetnica, zapornica, ugrabljenka in predvem nekaj posebnega za moje potrebe." je rekel.
" Norec!!!Zmešan si!!! Vsi ste zmešani!!! "sem se drla solze pa so mi kot dež tekle po licih.
On pa se je začel privoščljivo smejati. Šel je še bližje k meni in mi spet potisnil jezik v usta. Umes pa me je začel otipavati po vseh delih delesa. Bilo je ostudno.