dannnnnnnnnnnnnnnnnnnnnn<3
noov del po sto letihhh sej vem sej vemmmm nooo.
okei torej predn gremo na branje bi rada sam povedala nekej.
tale del je posvečen naši dragi dragon girl ki je mela včeraj rojstni dan. vse naj naj se enkrat in rada te mammmm medo moj.
upam da vam bo všeč.
~~~
Nekdo potrka na vrata sobe. Šele zdaj sem jih opazila. Vrata mislim. Zakaj sploh trka, če ve, da sem zaklenjena? Ah, ti ugrabitelji so čudni. »Naprej,« rečem. Ni me strah. Najbrž bi me moralo biti… ampak me ni. Vrata se odprejo, ravno toliko, da lahko tisti človek skozi odprtino potisne krožnik na katerem sta dva kosa kruha in tri rezine ananasa. Ko je krožnik malo dlje od vrat, se ta s sunkom zaprejo. V ključavnici se spet zasliši ključ in vse je po starem. Vstanem iz postelje in pojem zajtrk.
»Mogoče bi lahko malo raziskala tisto omaro,« si rečem. Mogoče je notri kakšna knjiga ali pa kaj podobnega. In res, vstanem in se odpravim proti omari. Odprem vrata omare in zagledam kup krame. Predmet, ki mi najprej pade v oči je rdeča svetilka. Previdno jo vzamem v roke. Pobližje si jo ogledam in ugotovim, da me spominja na okrasno svetilko iz naše dnevne sobe. Naša je bila malo lepše ohranjena ampak vseeno. Identična je. Odložim jo na mojo nočno omarico. Nekaj časa jo še opazujem nato pa se zopet lotim raziskovanja omare. Tako si želim, da bi našla knjigo. V kotu omare leži nekakšna škatla. Poskušam jo povleči iz omare ampak je pretežka. Poskusim še enkrat in tokrat mi uspe. Malo se opotečem zaradi njene teže ampak gre. Odložim jo na tla in vidim, da je čisto prašna. Nič hudega. Ob robovih je malo natrgana drugače pa izgleda čisto v redu. Z nje odpihnem prah in jo odprem. V njej je polno kozarcev čudnih oblik. Prasnem v smeh. Sanja se mi ne zakaj, ampak kar naenkrat se mi zdijo te kozarci smešni. Ko se čez nekaj trenutkov pomirim iz omare zložim še druge predmete. Notri je bilo vse mogoče. Robčki, vilice, plastične cevi, prazne plastenke notri sem našla še celo obleke za dojenčka. Če tako pogledam se zdi, kot da je bila to nekakšna shramba. Notri mora biti kakšno čtivo. Preprosto mora biti. Bom kasneje nadaljevala. Zdajle rabim malce počitka. Usedem se na posteljo in se zagledam v steno. Kot sem rekla, moje vsakdanje opravilo.
Popoldan (vsaj zdi se mi, da je popoldan) spet nekdo potrka. Zgodi se isto kot se je zjutraj. Vrata se odprejo, roka skoznje potisne krožnik s hrano, nato pa se vrata s sunkom zaprejo. Čeprav se to, da sem dobila nekaj podobnega »kosilu« prej ni dogajalo. Kaj pa vem. Že tako je vse čudno. Zdajle nimam apetita zato si bom karkoli sem že dobila prihranila za kasneje. Ta urnik »obrokov« me spominja na urnik v bolnici. Ne vem zakaj ampak, ko sem bila stara približno devet let sem imela vnetje slepiča in sem morala ostati v bolnici kakšne štiri dni. In vedno, ko mi moj ugrabitelj oziroma ugrabiteljica oziroma karkoli že je, prinese hrano dobim asociacijo na bolnico. Nenavadno ja, saj vem.
Šele zdajle sem ugotovila, da ne najdem svojih copatkov. Najbrž sem jih samo nekam založila. Jih bom že našla. Tako ali tako mi pa zadnje dni ni do plesa. Malce lena sem postala. Pa še zdaj imam kar precej razmetano zaradi stvari iz omare. Plesu se bom posvetila, ko bom vse pospravila in našla copatke. To pa bo najbrž čez sto let če bom takole lenarila.
Verjetno ste do zdaj že ugotovili, da sem zelo »delovna« glede na to, da sem zaprta v tej luknji. Ah ja, saj se bom lotila pospravljanja. Ampak… najprej bom poiskala copatke. Upam samo, da niso pod vso to nesnago, ki je nastala zaradi raziskovanja omare. Bomo videli. Sklonim se, da bi pogledala, če so pod posteljo. »Nak, ni jih tukaj,« ugotovim. »Mogoče sem jih dala nazaj v škatlico v kateri sem jih našla,« rečem sama pri sebi in grem na lov za škatlico. Ampak ni je nikjer. Pogledala sem povsod, škatlice pa ni. Morajo biti nekje. Niso mogli kar izpuhteti. Zagotovo so nekje kjer sem pogledala bolj površno. Še enkrat preiščem sobo ampak copatkov še vedno ni od nikoder. Izgubiti jih nisem mogla. Razen če… »O ne ne ne to ni mogoče. To se zagotovo ni zgodilo,« postajam malce nejeverna. To je nemogoče. Samo, kaj če je res? Kaj, če je copatke res vzel tisti moški?
~~~
ekoooo to je toooo :). Uapam, da vam je blo ušečččč<3. ce hpocete lah lajkate pa napisete kak komentarcekhvala ce boste.
rada vs mam
vasa bralkica