4. POGLAVJE

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

《Nikoli ne veste, kako močni ste, dokler moč ne postane edini izbor (
http://pozitivnemisli.com).》

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Becketova je prišla prva. Ko me je opazila, moram reči, da ni bila ravno presenečena.
Dva varnostnika sta me držla vsak z druge strani.
Počutila sem se kakor, stopljen sladoled na sadni kupi.
Upam, da je Alice v redu. Nisem imela časa, da bi ji sporočila.
Nikoli si ne bi oprostila, če bi našli tudi njo.

Stala sem tam kot nebogljen otrok ter čakala.
Na kaj sem čakala nisem imela pojma.
Sama sebi sem si lahko že dala obsodbo, ki me je čakala.
Z grenkim priokusom sem pogledala nazaj. Res sem mislila, da se mi bo izšlo- amaterka pač.

"Xena. Priznati moram, da si me razočarala."
Pa naj bo tako. Marsikdo te bo razočaral, pa zato ne boš kar obupal.

Namesto da bi ji te besede zabrisala v glavo sem jo pogledala. V njene oči.
Na daleč sem lahko videla, da je jezna zelo jezna.
A na koga? Bilo je vpletenih več oseb.
Oh ja. Saj ni važno, kmalu me ne bo več tu, tako da bom vsaj lahko se spočila od vsega tega stresa.
Namreč komaj teden dni je minil, od moje vselitve, zgodilo pa se je že vsega dovolj za celotno leto.

Medtem, ko je sama korakala po prostoru gor in dol je v sobo prišlo še nekaj ljudi. Med njimi mi je v oči padel mlajši moški z dolgimi ravnimi lasmi spetimi v čop.
Izgledal je zelo uradno.
Spraševala sem se, če ni to eden izmed gostov, ki naj bi danes prišli.

Tudi Becketova ga je opazila in si očitno vidno oddahnila. "Ah Victor. Kako lepo te je videti. Oprosti za tako čuden sprejem. Imeli smo manjšo težavico, kot lahko vidiš" in z očmi je namignila vame.
Sedaj se je še sam obrnil k meni ter me premeril od glave do nog.
Nato pa se zopet posvetil njunemu pogovoru.
"Vidim, da se je spet začelo. Se spomniš, kako je bilo v naših časih?" Je dejal s svojim globokim glasom, ki je kazal na to, da ima veliko moči.
"Seveda se. Tudi ti si bil med njimi. Spomnim se, kako sem vas morala tebe in tvoje brate vedno znova vleči za ušesa in vam gledati pod prste."
Na njegovem obrazu se je narisal nasmešek. S kakšnim veseljem se je spominjal tistih dni.
"Ja smo bili kar nadloge. Ampak čas gre naprej. In sproti se vse spreminja.
Torej kaj je bilo tokrat?"

Izgledalo je kakor da se nadvse zanima za tole zgodbo in kašo, ki sem jo pripravila.
Becketova je le nežno z roko odmahnila, kakor da ni nič takšnega.
Pred gostom se torej ni želela pokazati preveč ranljiva. Zanimivo.
"Glej, če sem moral iz New Yorka priti vse do sem si zaslužim razlago, se ti ne zdi?"
Nisem izpustila detaljla da se nista ves čas vikala, kar je bilo še bolj nenavadno, saj bi za takšni osebnosti pričakovala vljudnost. Ne glede na to, kaj je bilo včasih.
Še vedno sem se tudi spraševala, kdo je sploh ta Victor.
Znan mi je izgledal - ne zanašam se na ta detajl saj se mi zdi lažen.

"Ja, ja to že..." se je skušala izmikati, a njegovi pogledi so bili jasno začrtani. Bilo je še nekaj drugega.
Tudi ona je to vedela, saj se je vdala.
"Torej dejstvo je, da še sama ne vem točno, saj sem prišla le nekaj minut pred vami. Tako da je najbolje, - če si to zares želiš, da jo ti izprašaš. Slišala sem, da so tvoje metode zelo unčikovite."
Kakšne metode?
Postalo mi je nelagodno. Tale Victor se mi ni zdel niti najmanj plehek.
Še enkrat sem ga pogledala.
Civilna obleka,
mikrofon v ušesu,
pištola za pasom...

Naj me koklja brcne!

"FBI?"sem presenečeno izgovorila.
Vsi pogledi so se naenkrat uprli vame, kot da sem največja zločinka. No saj ne pravim, da nisem, samo saj stara komaj 19.

Bil je agent.

Victor, ki je prvi opazil mojo zadrego se je nasmehnil in stopil naprej.
"Glej no glej. Sem mislil, da boste vse obvestili o našem prihodu?"
Našem? Torej jih je več.
Saj ne vem ali je to dobro ali slabo.

"Veš, želeli smo ohraniti tajnost, pa še kot presenečenje bi bilo." Je gladko in modro rekla.
"Tajnost! O kakšni tajnosti govorimo!" Sedaj je bil on na vrsti da se razhudi.
"To je bilo nujno obvestilo, vi pa mi tukaj nakaldate o presenečenjih. Nespodobno!
Jasna navodila sem vam dal, da jih morate obvestiti o tem, drugače to ne bi prišlo do izraza. Kako naj se mladi potem pripravijo na takšne stvari?"

Becketova je čisto prebledela. Ups. Očitno jo je malo preveč podžgal in ranil njeno samozavest.
"Gospod Benedict. Takšnega obnašanja ne odobravam. Če želite zaslišati dijakinjo vas bom v miru pustla, drugače pa vas prosim da zapustite to pisarno. In to nemudoma!"
Njene besede ga niso prizadela ali pa je samo tako dobro skrival čustva, ker ko sem mu hotela pogledati v oči (nisem se več begala, tole je bil moj dar, pa pika.) sem zaznala le temo. Skoraj podobno kakor pri Liamu, le da se je tam kdaj pa kdaj utrnil kakšen občutek.
Vse skupaj pa je bolj spominjalo na nekakšen zid.

"V redu. Zaslišal jo bom na štiri oči. Da pa že zdaj veste, se vam ne mislim opravičevati. Zdaj pa bi želel, da me pustite pri miru. Hvala lepa"

Vsa razkačena je šla ven skupaj z varnostniki. Tista dva, ki sta me še nekaj trenutkov nazaj držala za roke sta mi jih zavezala z vezicami.

Tudi sama si nisem znala razložiti, kaj je bilo vse to. Zakaj se je agnet FBI kar naenkrat začel jeziti na našo razredničarko in zakaj se je ona nazaj.

"Se opravičujem za tole zmešnjavo gospodična em malo pomoči?"
"Benedict" sem z lažno mirnostjo odgovorila.
(Kakšno naključje, da sem srečala enega Benedicta).
Tudi on je malo povzdignil obrvi a le za sekundo ali dve.
"V redu lahko ta pogovor snemam?" me je vprašal. Čakaj me že hotel zasliševati, zakaj on? Saj to spet ni bilo takšno kriminalno dejanje.
"Oprostite, samo preden bi želeli karkoli snemati. Mar ne bi bilo pametno se predstaviti ter mi razložiti, zakaj me boste vi zasliševali, saj ne pravim da je z vami kaj narobe. Nikakor, samo malce čudno je"
Ooo utihni že enkrat!
Vidno pozabljen, da nisem vsega pokapirala se mi je nasmehnil ter rekel.
"Ah ja, oprosti. Moje ime je Victor Benedict in sem agent FBI.
Ker ste ob vdoru v napravo sprožili alarm, ki sem ga prejel tudi jaz, saj sem bil ravno v tem območju bi želel slišati zgodbo iz prve roke."
Nisem mu čisto verjela, preveč enostavno. Glede na to, da še nikoli nisem bila v takšnem položaju ne bi smela prehitro sklepati. Vseeno pa ga nisem mogla kar vprašati o prepiru... zato sem sprejela ponujeno ponudbo.
Zgodbo kaj sem počela sem imela že sestavljeno. Seveda lažno.

"Dobro ste Xena Benedict, stara 19 let? Če se ne motim"
"Tako je." Sem mu pritrdila.
" Bi mi prosim razložili, kaj se je zgodilo?"
Zdaj nastopim jaz s svojo prevaro.
"Iskala sem policistko Beceketovo, saj se mi je pokvaril računalnik na katerem se delala seminarsko nalogo. Ker pa imajo v tej pisarni računalnik, na katerem se vse to shranjuje sem mislila, da bi tukaj dokončala, ko sem videla da ni bilo nikogar..." po kratkem premoru sem hitro dodala še "...veste nihče ne bi opazil, vse bi pustila kot bi bilo, pozneje bi jo še enkrat obiskala ter ji razložila vse skupaj..." sumničavo je gledal vame.

Nato je nastala tišina. Gledala sem njega, kakor da bom s tem kaj dosegla. On je gledal nazaj.
Čez nekaj trenutkov se je oglasil, ne da bi besede izustil.
'Lažeš.'
Moji možgani so potrebovali kar nekaj trenutkov, da so se zavedali, da ta človek uporablja telepatijo.
Telepatija!.
Bil je savant! Kakšna sreča zame.
Sklepala sem, da se sam ni zavedal da sem tudi jaz, saj sem se spomnila kako je o njegovih metodah govorila Becketova.

'Povej mi po resnici' mi je skušal ubiti v glavo. Znal je manipulirati z mislimi.
Dobra lastnost, vendar mi zdajle bolj škodi kot koristi.

'Lažeš se' je zopet rekel tokrat sem bila pripravljena na proti udarec.
Ni imelo smisla, da bi se mu še naprej lagala, vsaj o tem ne.
'Prav pa se, ampak ne mislim govoriti takole ker se mi to ne zdi pošten način. Damo upam lahko, da tega pred drugimi osumljenci ne počneš' To ga je presenetilo.

"Ti si savantka?" Je čez nekaj časa izustil.
"Seveda da sem, kaj a ti pa nisi?" Njegovo vprašanje je bilo polno zmede.
Po eni strani ga razumem.

Sedaj se je njegov obraz omehčal - samo za trenutek.
Potem pa se mu je še čelo nagubalo.

"Takoj mi povej, kakšne podatke si iskala" je rekel jedrnato in odločno.
"Kaj pa če ti ne želim izdati tega?"
Morala sem ga preizkusiti, kajti še nekaj trenutkov nazaj me je imel za pridno dijakinjo nič takega zdaj pa kot samo zlo. Kot da me lahko presoja kar na podlagi tega.


"Poslušaj me. Povej mi ali pa bom poklical okrepitve."
"Hahah kot da me bodo zaprli zaradi tega ker nisem povedala nekaj, kar meniš da je laž"
Preveč očitno je bilo ta takšnega ugovarjanja pri njem ni bilo mogoče sprejeti.
Ojej. Mogoče sem prestopila tisto mejo, kjer je bilo zame še varno.

Čez minuto sta se v sobi pojavila še dva moška. Prvi, višji od drugega je bil blondinec, manjši pa je imel črno skodrane lase.
Takoj sem vedela, da gre za savnata, saj se je okoli njiju nabrala rahla meglica, ki sem jo pred tem opazila tudi, ko sva se pogovarjala z Victorjem- telepatija, najverjetneje.

Trije proti eni pa je bila že kar huda.

"Dobro, če nam sama ne poveš, bomo pa sami poiskali razlog..." je dejal tisti črnolasec.
Tudi on je imel za hrbtom opasano pištolo,a je nosil tudi policijsko uniformo.
Fantastično, še en savant kazenskega pregona.

Ker se nisem zavedala njihovih moči, sem bila postavljena v kot.
Vedela sem, da Victor zna manipulirati z mislimi... za druga dva nisem imela pojma.
Po mojem sklepanju pa sem prišla do najbolj možne rešitve; da morata imeti dar povezan s preteklostjo ali resnico.
Srčno upala sem, da so moja namigovanja napačna.

Na koncu pa bi bilo vendar le bolje priznati, kaj pa pravzaprav sploh lahko izgubim, razen samozavesti, ta pa je že tako bolj šibka.

Bolje bo, saj si ne želim, da mi ljudje šarijo po glavi.
Po drugi strani pa mar ne bi bil to lažji način. Ne vem če se jim bom uspela izpovedati, preveč je pač preveč.

Moj obraz so zajele solze. Seveda se s tem nisem hotela pomilovati, ampak preprosto pritekle so.

"J-jaz... ne vem kje naj začnem" sem priznala po daljšem premoru. Vsem trem se je kamen vidno odvalil od srca. Niso imeli pretirane želje storiti tistega kar sem predvidevala.

Najprej je stopil moški s svetlimi lasmi. Bil je še dokaj mlad niti ne tako starejši kot jaz.
"Začni tam kjer se ti zdi, da je začetek " je mirno predlagal. Sama pa sem opazila kako so se bele meglice ovile okoli njega. Druge dva še vseeno nista bila prepričana v to zadevo. Najmanj je bil Victor.

"Dobro torej... hm...preden sem prišla sem, sem živela v sirotišnici nekje v Phoenixu.
Pred dvema mesecema približno sem izvedela, da sem vseh osemnajst let do zdaj živela v laži."
Solze so mi stekle po vratu. Joj, bilo je težje kakor sem mislila. Vsa sem se začela tresti od šoka.
Oni pa so mi le spodbudno namignili naj nadaljujem.

"Sonja... moja varuška, mi je poslala pismo.
V njem je napisala, da sem k njej prišla ko sem bila stara eno leto.
Poleg moje košare je namreč bilo pismo v katerem je pisalo, da sem bila... ug - rabljena"
Tako pa sem izrekla.

Moja najhujša misel se je s tem izpolnila. Zdaj je svet vedel mojo podobo.

Težko bi prebrala njihove izraze na obrazih, saj me tudi ni ravno pritegnilo. Želela sem si le, da bi bilo tega čim prej konec, zato sem govorila naprej.

"Tako sem prišla sem. Ena izmed skrivnih želja je bila, da najdem svoje starše.
Sonja je namreč napisala, da morajo gotovo še živi.
To mi je vlilo upanje. Lahko bi poskusila, zakaj pa ne?
Takrat še se nisem zavedala vseh posledic.
Dobila sem idejo, da bi lahko vdrla v zaposlen računalnik. Vedela sem, da v njem hranijo vsa imena družin.
Želela sem le preveriti, če bi s tem obrodila kakšno sled.
Bila sem amaterka priznam, če pa bi bila možnost, da še enkrat poskusim, bi storila enako ampak bolj natančno."

Moja zgodba je bila končana, nisem si mislila, da bom še kdaj prestopila prag te ustanove.
Še kar sem se vsa tresla, zdajle bi mi prav prišel kakšen objem.

Brez besed je Victor vstal ter mi odpel vezice.
"Uriel, Traece mislim, da smo totalno zamočili."
"Se strinjam bratec, Xena zelo nam je žal, da smo te takole napdali Trace in Victor sta mislila, da si vpletena v savantsko mrežo. No ja na koncu pa se je pokazalo, da si bila žrtev nasilja, se pravi ravno nasprotno."

"Savantska mreža, bi mi kdo pojasnil o čem govorite?"

Spogledali so se.
"Mar ne veš nič o tem?"
Blondinec, za katerega sem sedaj vedela da je Uriel, me sočutno poterpljal po rami.

"Najbolje bi bilo, da to preložimo na kasneje. Čutim namreč, da se Becketova vrača. Ni najboljše volje"
"Si kar mislim. Sprašujem se kaj si ji tokrat natvezil Vick?"
"Ja povej nama, gotovo je nisi mogel kar tako razkuriti."
"Trace mi ne moreš zaupati, ko ti rečem, da je to resnica?"

Butnil ga je v ramo "hej, saj vem, saj vem. Ti si naš najbolj pošten... kljub temu pa ti težko verjameva"

Izgledali so kot da so stari za polovico manj. Tole me je nadvse zabavalo. Precej otročji so bili.
"Pravzaprav ni storil ničesar, jaz sem lahko njegova priča" sem dejala, ko nisem zmogla več gledati, kako ga buljata.

"Ha... točka za naju..." se jima posmehne, meni pa je pomežiknil. Dejansko ni bil tako zastrašujoč, kakor sem ga označila.

Uriel in Trace sta se namrgodila. Ni jima bilo všeč, da sem podprla njunega brata. So si moram priznati zelo podobni.

"Hej em žal mi je da prekinjam vaše zbadanje... mar ne bi bilo bolje, da bi me nazaj zvezali. Mislim, kaj pa boste rekli Becketovi. "
Še dobro, da sem jih opomnila. Najverjetneje bi vsi pozabili, potem pa bi improvizirali.
Dovolj dobro vem, da meni ne gre ravno od rok, za njih pa nisem vedela točno kako in kaj.


"Se strinjam. Samo jezen sem, da si nas ti opomonila. Hej Vick mislim, da bi bila Atossa zelo razočarana, če se boš čisto pomehkužil"
Grdo ju je povedal. "Da ne slišim niti ene besedice glede nje!"

Oba sta bila zadovoljna. Čeprav bi lahko Vicktor veljal za najstarejšega, sta ga onadva znala imeti na ta kratki.
Atossa. Lepo ime.
Po moje je bila to njegova punca oz. sorodna duša. Ne nazadnje so vsi trije savanti.

"Dobro me poslušajte. Xena. Gleda tvoje zgodbe nimam kaj za dodati. Skoraj popolnoma ti verjamem. Gre le za to, da si kljub temu prekršila pravila in..."
Razumela sem kam pes taco moli zato sem mu vskočila v besedo.
"V redu je. Vem da me bodo izključili, saj nisem na ušesih sedela."

"V bistvu nisem ciljal na to. Mi trije smo opazili, da si se načrta lotila zelo resno. Vemo, da ti je tvoja cimra pomagala, saj je bila čisto iz sebe ko je izvedela, da so te ujeli" Alice ve?
"Je v redu? Alice mislim? Saj niste nikomur drugemu povedali, da je ona vpletena v to ne?"

"Le kako bi, saj smo vendar savanti. Težko bi drugim razložili, kako smo prišli do tega sklepa...
No kakorkoli... kje sem že ostal?
Aha. Ja. Ker še ne veš te novice. No mislim, da je tudi ostali še ne vedo, tako da ti lahko mi prvi zaupamo.
Tukaj bomo bili en mesec in vas bomo poučevali o naših poklicih.
Kot si sama ugotovila sem agent FBI. Letos imam izjemno priložnost, da izberem dva častna člana, ki si bosta lahko ogledala moj dan v službi."

"Vau. To je pa kul, ampak... ne me narobe razumet, zakaj mi to praviš, če pa ni nujno, da bom obiskovala še to akademijo?"
Vsem ostalim sem močno zavidala, da bodo deležni tega.
"Še kar nisi dojela kaj?"
"Česa?"

"Glede na to kako dobro si zasnovala samo operacijo, bi te rad vsaj še malo poučeval, saj sem v tebi zaznal velik potencial. In mislim, da bi te trije Benedictovi lahko pred Becketovo branili.
Se strinjaš?"

"Saj se šalite, ne?"

"Em... rekel bi da ne."

Čakaj... kaj! OMG!

Lahko bom ostala tukaj.
Lahko bom ostala tukaj...
Ostala bom tu!!!!
Vprašanje je le še, če si to zares želim?
...
...

"Velja, pa naredimo tako"

*

Nekdo je potrkal na vrata.
"Oprostite, ker motim vendar bi bil že zadnji čas, da zaključite s tem zaslišanjem, saj to ni ne vem kakšen velik primer, ali pač?"

Sedaj je naprej stopil Trace: "Mislim, da je zelo daleč od takšnega primera. Kar vstopite.
Vsi trije se namreč strinjamo, da ji zaradi navedenih okoliščin, ki so podrobneje zapisane v zapisniku ni potrebno sprejemati posledic dolgoročnega roka"

Sama sem še vedno sedela tam. Nekako sem bila prav zadovoljna z razpletom dogodkov, kajti Becketova se še ves naslednji dan ni umirila. Bila je tako razkačena, da sem v njenih očeh videla zamero.
Pomislila sem, da to najverjetneje ne bo prineslo nič dobrega.
A vsaj za nekaj časa mi ni bilo potrebno skrbeti za to, saj bom bila ob treh Benedictih popolnoma "varna"

"Hej mi ne boste pred tem pomagali najti skrivnost mojega otroštva?" sem jih vprašala, ko smo zapuščali Becketovo pisarno.

"Menim, da bo za danes dovolj, saj še sploh nismo pozdravili vseh ostalih. Ampak naj te ne skrbi preveč zaradi tega, kmalu bomo ugotovili vse ter ti poiskali tudi starše, če ne bo šlo pa imamo še okrepitve" je dejal Victor, kateremu sem med vsemi tremi najbolj zaupala. O okrepitvah se mi še sanjalo ni, na kaj je ciljal.

Toliko je bilo še skrivnosti, ki pa jih nisem imela samo jaz.