*b*Melissa*b*
20. oktober. Deževalo je. Vračala sem se z nakupovanja (ja, bila sem sama). Nosila sem eno težko vrečo in razprt črn dežnik. Naša hiša je bila blizu nakupovalnega središča, zato sem se vračala peš. Ko sem končno zagledala svojo hišo, sem opazila, da so bile luči ugasnjene. A to ni bilo čudno, saj sta bila moja starša še vedno v službi, moj starejši brat Luke pa na faksu (navadno je prišel domov le ob vikendih). Končo sem se privlekla do hiše, in odklenila vrata. Zaprla sem dežnik in ga odložila na tla. Poten sem spustila še vrečo in se sezula. Slekla sem jakno. Potem sem prižgala luč v dnevni sobi. Vrnila sem se še po vrečo z nakupi in jo odnesla v zgornje nadstropje. Tam so bile sobe. Prej je Luke imel večjo sobo, a zdaj je odšel na faks, zato sem jo dobila jaz. Imela sem pogled na ulico in strešno okno. Ljubila sem to sobo.

Iz vreče sem potegnila oblačila, jih začela zlagati in se medtem gledala v velikem ogledalu, ki sem ga imela v sobi. Sploh nisem vedela zakaj, samo rada sem to počela. Oblačila sem pustila na postelji in odšla v dnevno sobo. Na poti pa sem prižgala vse luči. Rada sem imela dež, a zdaj se mi je zdelo nekam temno zunaj. Potem sem se sesedla na kavč, se zavila v toplo mehko odejo in prižgala televizor. V trenutku so se predvajale novice.
*i*»…se je v mestu zgodilo približno trideset umorov. Vse tarče so bile zabodene ponoči. Morilec ni najden. Zadnje truplo je bilo najdeno blizu parka, našla ga je Meredith Georgina Walker, situacijo je opisala takole: ''Hodila sem iz trgovine. Bilo je temno. Pred mano je ugasnila ena luč. In potem sem zagledala dekle.Bila je mrtva, skoraj polovica ceste je bila prekrita s krvjo.'' Izkazalo se je, da so vse tarče morilca dekleta stara od trinajst do sedemnajst let, med njimi ni nobene povezave. …«*i*
Pogoltnila sem slino in strmela v ekran.
*i*»…V ponedeljek je izginil še en otrok…«*i*
Nisem več poslušala. Prijela sem daljinec in ugasnila televizijo. Zagrmelo je in zdrznila sem se. In potem so luči utripnile. In ugasnile. Postalo je temno. Postalo mo je še bolj strah. Vse, kar sem slišala, je bil dež, ki je škrabljal po oknih, in občasno tudi grmenje. Še bolj sem se zavila v odejo in vstala, še vedno v odeji. Začela sem iskati telefon. Bil je na kuhinjskem pultu. Vzela sem ga in pobrskala po imeniku s telefonskimi številkami. Našla sem svojo mami. Poklicala sem jo. Nobenega odziva. Poklicala sem še očija. Spet nobenega odziva. Zavzdihnila sem. Gotovo sta bila še zaposlena. Začela me je grabiti panika. Če tistih poročil ne bi videla, bi verjetno čisto zdolgočaseno sedela tu in brskala po telefonu. Naredila sem globok vzdih.
»Vse bo v redu Lissa. Ne boj se. Vse bo v redu.« Potem pa sem zaslišala praskljanje po vratih. Zamrazilo me je. Iz predala sem potegnila jedilni nož in ga uperila v vhodna vrata. Previdno sem se jim približala. Čisto počasi sem jih odklenila. Praskljanje je postajalo glasnejše. Klujko sem potisnila navzdol in odprla vrata. In pred njimi je stal… naš maček Lucifer. Olajšano sem izdihnila in maček je ves premočen stopil v hišo. Za njim sem zaprla vrata.
»Oh, Lucifer, prestrašil si me.«
Maček se ni zmenil zame, sedel je na tla in se začel lizati.
»Pridi.« Dvignila sem ga v naročje in ga odnesla v dnevno sobo. Odložila sem ga na tla in vima v brisačo, a tam ni ostal prav dolgo. Odpravil se je v svojo posteljico in začel dremati. Nož sem odložila na mizo in po kuhinjskih predalih začela iskati hrano. Vzela sem brownije V sobo sem šla iskat baterijsko svetilko, da je bilo svetleje. Sesedla sem se na kavč in opazovala Luciferja. Moj strah je za nekaj časa poniknil, a se je vrnil, ko je baterija ugasnila. Nekajkrat sem udarila po njej, potem pa me je spet postalo strah. Spomnila sem se na Luka.

Poistkala sem njegovo številko in ga poklicala. Na video klic. Nekaj časa je trajalo, preden se je oglasil.
»O, hej Lissa!«
»Hej, Luke!« Že samo njegov širok nasmeh, mi je polepšal dan.
»Zakaj izgledaš tako žalostna?« Njegov izraz se je spremenil v zaskrbljenega.
»Zmanjkalo je elektrike… Strah me je. Si slišal poročila o umorih?« sem vprašala. Pokimal je.
»Ne skrbi, mi morilca gotovo ne zanimamo. Drugače pa samo zapri in zakleni vsa okna in vrata.«
Pokimala sem »Sem že. Ah, ja, saj res, mogoče se je samo varovalka pokvarila,« sem rekla.
»Gotovo,« je zatrdil Luke.
»Kako je kaj na faksu?« sem spremenila temo.
»Super. Moj cimer, je res kul, v parih mesecih sva postala zelo dobra prijatelja,« je veselo rekel moj brat. »Kako pa je kaj s tabo? Kakšni novi prijatelji?«
Zmajala sem z glavo. »Nič posebnega. In ne, na žalost nimam nobenih novih prijateljev.« Skomignila sem, češ da ne morem nič.
»Saj boš nekoga našla,« mi je obljubil. »In če ti kak fant zlomi srce, ga prepusti meni.«
Zasmejala sem se, a sem vedela, da misli resno. Že od zmeraj je bil zaščitniški do mene. Nekje iz ozadja je nekdo zaklical Lukovo ime in ta se je obrnil.
»No, moral bom iti, sestrica. Lepo se imej in pazi nase.« Nsmehnil se je in mi pomahal. Tudi jaz sem se poslovila in prekinil je. Zavzdihnila sem. Potem pa zaslišala pok iz zgornjega ndastropja. V trenutku se bila na nogah. S pulta sem pobrala nož in stekla gor. Prej, ko sem videla, kaj je, bolje je bilo. Odprla sem vrata svoje sobe. Nikogar ni bilo. Previdno sem vstopila. Na mizi je ležal list. Previdno sem ga dvignila. In kar je tam pisalo, me je navdalo z grozo. Bilo je napiisano s krvjo. Ena sama beseda:
MRTVA.

* * *
Hojla!!<33
končno sem se spravla napisat drug del (oz. prvi). Jeej!! Šele zej sm opazla, da že dolg cajta nč ne delam na pilu:sob::sob:, tk da če kdo hoče kkšn klepet mi lah napiše v kotiček. Pogrešam vs vse!
Aja, pa upam, da ste mel dobr prvi tedn šole. Pr ns mamo že oktobra domače branje:cry::cry:. Drgač je pa vse ok. Upam, da je tut pr vm.
Drgač pa mejte lep tedn!:kissing_heart:
Lp,
vaša loly:notes: