"Četudi tukaj je neka star, ki preseže vse meje in ni odpustljiva.......Mene lahko poškoduje vseeno mi je a Kasparja naj pusti na miru. Olivija je še mlada vampirka zato leta s svojo glavo kakor bi želela. Zavidami kaj naj in šla je predaleč seveda zato se mora naučiti sprejemati posledice ter se naučiti, da je ne bomo vedno vsi ujčkali ter jo nosili po rokah" sem odgovorila sodnikom ter vsem, ki so bili v sodni dvorani tisti čas. Vsi so začeli ploskati ter se gvigovali iz sedežev. "Ampak kaj pa tolpa ter Karel Silentium?". Le ozrla sem se proti Kasparju ter odgovorila, da o njihovi usodi ne morem odločati sama. Kasparju sem namenila pogled prepričanja nanj. Odslonil se je od stene na kateri je slonel s prekrižanimi rokami ter me pogledal s upanjem v očeh ter s dvomom, če se bo odločil pravilno. Jaz pa sem mu le v mislih odvrnila, da vrjamem vanj in njegovo odločitev kar koli se bo odločil mu bom stala ob strani. v tistem trenutku sem mu pomežiknila. Stopil je zraven mene jaz pa sem ga le prijela za dlan tako , da so se najine roke prepletale. Odgovoril jim je, da si vsi zaslužijo isto kazen razen volkodlaki. Če bi jih zaprli bi njihova dimenzija opazila,da jih ni nato bi se začeli prepiri,ki i vodili v vojno. Kaspar je predlagal, da preiščejo vse gozdove ter iz njih izženejo vse volkodlake saj tako ali tako že ne bi smeti biti tu. Nato je predlagal tudi, da ob našem ozemlju zagradimo nevidni ščit, ki bo preprečil vstop volkodlakom brez dovoljenja. Ostala bitja bi lahko mirno hodila na okoli. Sodniki so se spogledali ter sprejeli predlog. Ponosno sem se nasmejala Kasparju ter mu močno stisnila dlan, ko si je odahnil. Takoj po sojenju sva se odločila, da bova ponovila zadnji sprehod in da nama noben ne bo zdaj prekinil ali uničil. Sonce je ravno zahajalo in uživala sva v sončnem zahodu. Spet sva šla na najin posebni kraj ter se začela pogovarjati. Pogovor je tekel o poroki, Oliviji, ter še nekaj malih formalnosti. Tako je najin pogovor prišel do današnjega sojenja. Pohvalila sem ga ker se je tako briljantne rešitve. Ponosno je strmel v ocean. "Ali bi šla z mano"? šokirana sem obsedela na mestu. "Kam"? sem ga s tresočim glasom radovedno vprašala. Spet se je zamisli ter počasi obrnil zaljubljeni pogled k meni. Zapihalo je in še bolj sem se stisnila v njegov objem. "Na jadernico samo čez noč. Skupaj bi lahko gledala delfine ter odvrgla skrbi čeprav le za kakšno noč. Le midva ter ocean. " Nato se je spet obrnil k meni in me pogledal s upajočimi očmi. Čutila sem njegov pogled na mojem obrazu, jaz pa sem le še naprej strmela v jadrnice, ki so se premikale levo ter desno. Moja tišina ga je motila. Čutila sem, kako njegovo upanje upada.Ko je imel le še kanček upanja sem mu odgovorila počasi odgovorila "Kdaj? Kako bova šla? Kaj bova vzela sabo?Za koliko časa?" Njegove oči so se prelile s rumeno barvo. Čutila sem kako je vznemirjeno zavzdihnil ter kar malo poskočil od veselja. "Jutrij zvečer. S sabo bova vzela nekaj hrane ter krvi. Najprej se bova izmuznila stražarjem, ki jim bova rekla, da greva le na pohod s nahrbtniki v resnici pa bova odšla do morja vzela kraljevo jadrnico ter se odpeljala na otok insula quietis. Tam se bova spočila, opazovala zvezde,...Bilo bo popolno". Brez besed sva opazovala morje. Odgovorila sem mu da bi mogla imeti nekaj sabo za vsak slučaj če se kaj zgodi. Kot da bi imela nek občutek. On pa je le zasanjano odgovoril, da to bova tako ali tako imela zaradi splošne varnosti ter, da me naj ne skrbi. Počasi sva ustala ter se odpravila nazaj proti dvoru s upanjem, da se bo res zgodilo po načrtih. Ko sva prišla nazaj sta naju pri vratih čakali mami, ki sta se le smejali ter zmajali z glavami. Nato sta rekli le naj se greva že sedaj pripraviti ker, da naj ne traja pre dolgo. Le spogledala sva se. Vprašala sem zakaj se oni pa sta le odgovorili, da vedno pozabiva zagraditi misli. Nato sem pa sam rekla "Torej to je bil ta občutek ali se nismo zmenili, da ne udiramo v misli razen, če je res nujno". Odgovorili sta, da ju je le skrbelo saj naju ni bilo nekaj ur. Čudno sem ju pogledala ter nato še hitro na uro RES je minilo je nekaj ur.Kako hitro čas leti, ko si zaljubljen. Rekli sta, da je v red ter, da si zasluživa počitek. Hitro sva šla spakirati vse že za naslednji dan. Nahrbtnika sva pustila pred vratmi ter se zahvalila mamam saj sta tako razumni.Komaj sva čakala. Po celem dnevu novih obveznosti je končno napočil čas za odhod. Preden sva šla mi je mama rekla naj se ustaviva na tem otoku ter, da poiščeva še primerno tiaro za k obleki, ko bova že tam. Pokimala sem ji ter se s veseljem in upanjem v očeh poslovila. Prišla sva do jadrnice ter.......