Zbudilo me je piskanje naprave, ki je stala ob moji bolnišnični postelji, previdno sem odprla oči in se razgledala po prostoru. Pogled mi je obstal na fantu približno mojih let, ki je strmel vame. Začel se je približevati moji postelji. »Kdo si?« sem ga kar naravnost vprašala in moj glas je bil hripav kot da že leta nisem govorila. »Jaz sem Luis, prišel sem ti povedat nekaj pomembnih stvari.« je odgovoril fant. »Kaj počneš tukaj? Kaj jaz počnem tukaj?« sem ga zasula z vprašanji. »Kot sem že rekel ti moram nekaj pomembnega povedati, kar pa se tiče tebe, si doživela nesrečo.« Počasi se mi je začel po koščkih vračati spomin, strmo sem ga pogledala: »Ni bila nesreča kajne?« »Ne ni bila, oprosti ker ti moram prikrivati resnico a zaenkrat ti ne smem ničesar izdati, drugam morava iti. Lahko ti povem samo to, da si v veliki nevarnosti.« je priznal Luis. Nemo sem strmela vanj, vedela sem, da je vse res, zaupala sem mu pa čeprav sem ga prvič videla. »Torej pojdiva.« sem končno izdavila, a ko sem stopila s postelje se mi je zavrtelo, padla bi če me Luis ne bi ujel. Ob dotiku njegovega telesa je skozme šinil val topline, lica so mi pordela in s težavo sem se postavila na noge. Se temu reče ljubezen na prvi pogled?
Naslonila sem se na posteljo, Luis se mi je nasmehnil in si položil prst na usta. Razumela sem namig in pokimala, že naslednji trenutek pa je usmeril roko v zid iz nje pa je švignila voda in izoblikovala portal, prijel me je za roko in popeljal skozi.