Tema je, luna se skriva za oblaki in rahla sapica boža drevesne veje. Listje zašušti, na jaso stopi postava
ne vidi se njenega obraza. Počasi in previdno stopa proti veliki skali na sredini jase, podrobno jo
opazuje kot, da nekaj išče na to pa se grozeče obrne, zagledam njegov obraz poln ran in brazgotin,
izmaličen. Ustnice se komaj vidno premaknejo ob eni sami besedi: » Layla …«
S krikom se zbudim, tresem se po vsem telesu in globoko diham. Poskusim se pomiriti in zaspati
nazaj, ne uspe mi, grozljiv obraz se mi je utrnil v spomin. Nimam prvič takih sanj a vedno znova me
prestrašijo, občutek imam, da mi želijo nekaj povedati, ampak kaj?
Obupala sem nad spanjem, zlezem s postelje in sedem na široko okensko polico. Zunaj se začne delati
dan, zarja počasi vstaja nad hribi in zemlja je vedno bolj svetla. Kmalu bo čas, da grem v šolo, na hitro
pojem zajtrk in se preoblečem, vem, da bo danes zopet eden tistih napornih dni.