Kronika Gozda Skrivnosti
1.knjiga
Varuhi Gozda

3. Poglavje
Začela je hoditi po stezi. Izvlekla je zemljevid in nekaj časa hodila po poti, ki jo je označila z debelim, rdečim flomastrom.
Upala je, da se zemljevid ne bo tako hitro končal. Kot se bo zagotovo, ker je vedela, da konec zemljevida pomeni začetek nevarnega območja kjer so ljudje izginjali. Tam zagotovo niso raziskovali samo za to, da bi narisali večji zemljevid. Bilo bi neumno.
Pozornost pa je kmalu usmerila na gozd. Kmalu pa je opazila kako so se drevesa pričenjala gostiti in postajati vse bolj temna. Kako so tla postajala vse bolj trda in mrzla. Srce ji je razbijalo. Strah v njej je zrasel še bolj. Ovil se je njenega telesa. A bila mu je kos.
Seveda Kim je zelo pogumna in vztrajna. Ne bo se vdala tako zlahka kot si je mogoče mislila Narava in vi.
Oh, Narava! Zagotovo čuti kako prihaja vsiljivec! In zagotovo čuti, da vsiljivec ne prinaša s seboj nič dobrega! Prav nasprotno! Prinaša ji krajo njene skrivnosti! Oh Narave tega že nebo sprejela.
Ko je tako hodila in premišljevala so se ji drevesa počasi zdela čudno znana. Ni vedela kako in kje jih je videla, saj nikoli še ni bila tukaj. O tem je nekaj časa premišljevala a je spet zamenjala temo. Rajši je razmišljala kako bo nadaljevala pot ko ji zemljevid nebo več koristil.
Kmalu se je začela vzpenjati. Tla so se počasi dvigovala. Prišla je skoraj do vrha ko se ji je okolica spet zazdela znana. To jo je še bolj zmedlo. Prišla je do vrha griča. Tla so se kmalu začela spuščala.
Hodila je in hodila. Okolica ji je kdaj pa kdaj spet postala znana kot, da je tukaj odraščala in videla ta kraj prav vsak dan.
Še vedno je hodila dokler ni okamenela, kajti blizu sebe je zaslišala šumenje listov. Vročina jo je preplavila. Skozi majhne odprtine med listi dreves so pronicali zelo majhni curki svetlobe, zato ni videla ničesar kar bi ji lahko naredilo kaj žalega.
Nekaj časa je stala tam vsa trda in ne mirna seveda! Nikoli se v življenju ni tako močno prestrašila kot se je sedaj. Bilo je seveda iznenada! Ni pričakovala tega! Začela si je predstavljati krvoločno bitje, ki bo vsak čas skočilo nanjo in jo raztrgalo na majhne koščke.
Na mestu je stala kar precej časa dokler se ni končno odločila nadaljevati pot. A tokrat previdneje. Pozorna je bila na vsak šum na vsak majhen komaj slišen glasek. Imela je našpičena ušesa.
Tako je hodila nekaj časa. Zelo oprezno in previdno, dokler se ni znašla kakih deset korakov pred prepadom. Zelo jo je presenetilo.
Zanimalo jo je kako prepad zgleda zato se mu je približala. Oblika prepada ji je postajala vse bolj znana, a ni in ni se mogla spomniti kje je ta čuden pojav že videla. Premišljevala je. Ker si ga je na vsak način želela spomniti, od kje ga pozna, je stopila prav do roba in si ga še natančneje ogledala.
Od presenečenja je odprla usta. Spodaj je bila peščena plaža. Zgledala je kakor, da je iz drobcev zlata. Zraven pa se je svetil velik, moder kristal. Čakaj kaj? Kim je kmalu uganila kaj je ta 'kristal'. Še bolj se je začudila ko je ugotovila, da ima prav.
»Kako je to možno??«
Kim si ni mogla na noben način razložiti zakaj je tisto kar vidi, res tisto kar pač je.
Zraven plaže je bila reka. No ta reka ni bila navadna. Bila je zamrznjena!


Ojoj!!!!
Vam je bil ta del napet????
No naslednji pa obljubim, da bo nekaj prav novega!!!
lysm!!
lp
Golmanka