Verige. Edina stvar na tem svetu, ki se je bojim. Edina stvar, iz katere se z magijo ne morem rešiti, stvar, ki mi preprečuje živeti. Kot angel smrti bi se morala že navaditi na to, da povsod hodim vklenjena, ampak se ne morem. Verige so moja šibkost, to kar me zlomi, in stražarji v Stolpu so to ugotovili takoj, ko sem prišla sem. Ko so me prvič vklenili, sem padla na kolena in jih prosila. Prosila za milost, prvič v svojem življenju. Oni pa so se le smejali in me vklenjeno vrgli v celico najbolj pri zemlji. Povezali so vse skupaj. Bojim se verig, ker imam rada veter. Rada imam prepihana lica, lase, ki mi valovijo okoli obraza, občutek svobode. Če me odmaknejo od vetra, me bodo zlomili.

Ampak me niso. Čeprav sem bila v verigah, v celici, daleč stran od vetra, me niso zlomili. Jaz sem veter, jaz sem zrak, jaz sem smrt, sem si dopovedovala sleherno sekundo ujetništva. In smrti se ne da zlomiti.
Kmalu so te besede postale lestev, po kateri sem se vzpenjala, ko sem bila na dnu. Ko so me mučili, me žalili, sem se s temi besedami pobrala.
In vsak dan sem bila močnejša.

"Smrt," me je poklical glas izza rešetk. Smrt. Tako so me klicali vsi stražarji, brez izjem. Imela sem pravo ime, nekoč, ampak sem ga pozabila. Zdaj so me vsi klicali le še Smrt. Dvignila sem glavo in odprla svoje zlato modre oči. Zlato, to je bila moja mama. Angel svetlobe, pripadnica kraljestva, k katerem vedno sije sonce. Modra je bil moj oče. Oče, ki nikoli ni uzrl svoje hčerke, ki je pobegnil kot strahopetna žival, ko se je začela vojna. Bil je angel morja, najbolj ranljiva vrsta angelov. Angel z najmanj moči v svetu.
Plod njune zveze sem jaz. Angel smrti, angel črnih kril in temnega srca. Angel, ki je nastal prvi, angel, ki bi moral vladati svetu. Ampak po mojem rojstvu so razglasili Lov. Lov na prepovedano, na tisto, ki mora umreti. Name.
"Vstani," je rekel glas in dvignila sem se na suhcene noge. Vedela sem, kaj bo sledilo. Najprej kričanje, potem pa večurno mučenje. Nato sem bom omotična zbudila spet tukaj in vsa zgodba se bo ponovila, kot se ponavlja že deset let.
"Danes te ne bomo mučili, Smrt."
Te besede so me presenetile. Danes ni mučenja. Ni bolečine, ni sramote. Danes ni mučenja. Naredila sem nekaj korakov do stražarja, ovitega v črnino. Taki so bili stražarji v Stolpu; mišičasti, visoki in vedno oblečeni v črn oklep z znamenjem kril na prsih.
Tem stražarjem se je reklo Temačniki. Niso bili angeli, niti navadni ljudje. Govorilo se je, da so bili nekoč ljudje, ampak so podlegli magiji temnih angelov. Angelov, ki so bili po magiji zelo podobi angelom smrti, ampak njihova magija je veliko šibkejša in manj smrtonosna. Temni angeli so jih ustvarili, brezdušne in brezsrčne, brez usmiljenja. Popolni za mučenje ujetnikov Stolpa.

--
Hej! To je moja prva zgodba tukaj, upam, da vam bo všeč! LYSM