hvala, ker ste zgodbo tako lepo sprejeli! in hvala za nasvete in komentarje, res mi pomagajo! objavljam nov del, ki bo sicer malo bolj dolgočasen, vendar zato kmalu pridejo razburljivejši :)

---------------☆

Moja vrat je naredil čudno kretnjo, zaradi katere je moja glava švignila navzgor. Zaslišala sem glas napovedovalca, ki je zmagoslavno vzkliknil: "Drugo mesto - Fabio Quartararo!"

"Sranje," sem pomislila in vrnila drobiž moškemu v navijaški majici pred mano. Zahvalila sem se mu za naročilo in mu natočila kozarec piva ter mu ga podala, pri tem pa vanj skoraj natočila brusnični sok.

Do konca sem oddelala izmeno, ki ni trajala dolgo, saj so se navijači premaknili k odru, na katerega so po tekmi odšli dirkači, da bi pozdravili svoje oboževalce. Ker nisem vedela, kaj naj storim, niti kako naj reagiram, sem si želela najti kotiček zase, da pokličem Claire. "Ona mi bo znala svetovati," sem pomislila.

Zmenila sva se, naj ga pokličem, če zmaga, vendar se mi ni niti približno sanjalo, če ponudba velja tudi, če je osvojil drugo mesto. Ne razumite me narobe, seveda Fabio ni izgledal napačno, vendar se zaljubila na prvi pogled tudi nisem. Del mojih zbeganih misli me je želel prepričati, da je bila vse skupaj le nesramna potegavščina, vendar tudi to ni imelo smisla. Če bi bila, me namreč ne bi poiskal že tretji dan zapored. Nato sem se spomnila, da se v resnici nisva nič zmenila, saj nikoli nisem ničesar obljubila, ali sploh imela čas reči.

Jaz in fantje smo namreč posebna zgodba. S svojim prvim sem bila skoraj dve leti. Vedela sem, da ni tisti pravi, vendar sem ostala v zvezi, ker sem se krivila za svoja občutja. Začelo me je motiti vse na njem, vendar sem se počutila nehvaležno, ker sem vedela, da me resnično ljubi. Ko sva šla narazen, sem se zavedla, da sem zapravila dve leti življenja za tipa, ki me ni znal ceniti.

Zdaj nočem ponoviti iste napake. Do zdaj sem bila še na kakšnih petih zmenkih, vendar sem čisto vsakeklga zavrnila, tudi če me je zmotila le malenkost. Na tej točki me je takšno igračkanje začelo veseliti; imela sem zgodbe za prijateljice, izvedela sem nove stvari, spoznala nove ljudi.

Po čisto predolgih tridesetih sekundah zvonjenja v mojem ušesi in hoje okrog dixi stranišc se mi je končno oglasila moja najboljša prijateljica Claire. Poskušala sem se umakniti čim dlje od zvočnikov, ki so predvajali neke nadležne house komade, ti pa so se ponavljali v nedogled.
"Lili!" je vzkliknila v slušalko, jaz pa sem se nasmehnila in odzdravila: "Zdravo, Claire. Te motim?"
"Niti ne," je zavzdihnila in predstavljam si, da tudi skomignila z rameni. "Pri sestrični sem. Čuvam njenega psa, ker so odšli na Malto."
"Jaz bi tudi bila zdajle na Malti."
"Jaz bi bila kjerkoli drugje," je zavzdihnila, jaz pa sem se začudila: "Zakaj? Rada imaš pse!"
Nesrečno je odgovorila: "Res je, obožujem jih, ampak samo takrat, ko nimajo driske!"
Zasmejala sem se njeni nesreči in zavzdihnila: "No, tudi jaz bom dobila drisko, če mi ne poveš svojega mnenja in mi svetuješ."
"Kaj pa je?" je hitro in radovedno vprašala.
"Koda testosteron," sem hitro bleknila in slišala njeno vzhičenje, zato sem malo počakala, preden sem nadaljevala.
"Kaj si zdaj tiho? Govori!" je zasikala, jaz pa sem se zasmejala: "Okej, okej."

Nato sem ji na hitro povedala, kaj in kako se je zgodilo. Nekaj trenutkov po tem je bila tiho, zato sem ji naročila: "Reci kaj!"
"Počakaj," je revsknila in lahko sem slišala, kako se je prestavila s postelje k pisalni mizi in začela agresivno tipkati po svojem prenosniku.

"Lili," je začela, medtem ko sem si jaz v čakanju praskala staro plast vijoličastega laka s svojih nohtov. Namenila sem ji polno pozornost in prenehala s to svojo navado in se namesto tega naslonila na zid v bližini stranišč.
"Claire," sem odvrnila v pričakovanju.

Claire je urno začela: "Pokliči to številko takoj zdaj, če ne jo bom jaz namesto tebe. Poguglala sem ga in tip je slaven, bogat, športnik ... da ne izgleda slabo sploh ne bom omenjala! Kaj še čakaš?"
"Veš, da meni ni mar za te stvari!" sem hitro zašepetala, ona pa je razočarano zavzdihnila: "Lili ... "
"Ampak res ne izgleda slabo."
"Ne, ne izgleda slabo."

"Prav, bom poklicala," sem sklenila in dodala: "Ampak pozneje, zdaj se mi gotovo ne bo javil."
"Obljubi!" je zahtevala.
Zapečatila sem svojo usodo: "Obljubim."