malo krajši del, zato da bo lahko naslednji daljši. hvala vam za vse pozitivne odzive, res mi pomagajo, da spet najdem užitek v pisanju.

--------------☆

Moja brada je bila naslonjena na njegove rame. Čutila sem veter v laseh, ko sem škilila prek njegove čelade, da bi videla, kam naju pelje. Sproti sem mu dajala navodila, kje naj pelje in kam naj zavije, on pa jim je sledil. Ko sva zavila v temno ulico, da bi se izognila turistični gneči, me je vprašal, če sem ga sem pripeljala nalašč, ker sem del kriminalne tolpe, ki ga bo oropala. Naglas sem se zasmejala neumnostim, ki jih je govoril in dodala, da so njegovi organi vredni veliko več kot tisto, kar ima v denarnici. Ne vem, ali sem ga s tem prestrašila, ali zabavala.

Po nekaj minutah sem mu naročila, naj parkira ob železniški postaji, češ da bo tam njegov motor najvarnejši. Modro Yamaho je ustavil poleg ene izmed Vesp, ki so bile parkirane na mestih za motorje. Skočila sva dol iz nje in si snela čeladi. Ker so moji lasje ravni, navadno nimam težav s tem, kako izgledajo po nošenju čelade, toda Fabio je te težave očitno imel. Takoj ko je z naučeno kretnjo njegova levica snela čelado z glave, je njegova desnica segla v lase, da bi popravila kaos, ki so ga ustvarili peščeni prameni. Nisem si mogla pomagati, da se ne bi zahihitala.

"V redu je, saj si luštkan," sem ga zbodla, medtem ko je pospravljal čeladi v prtljažnik motorja.
"Saj vem," je pripomnil.

Peljala sem ga do centra mesta, kjer sem mu razkazala tiste točke mesta, za katere sem mislila, da je vredno, da jih vidi. Nato sem se zavedla, da pravzaprav ni nič posebnega za početi v Assnu, razen sprehoditi se ob reki. Imamo muzej, vendar se mi je Fabio zdel precej daleč od tipa človeka, ki bi užival v sprehajanju skozi arheološke razstave in zbirke umetnin. Tudi jaz sem bila bolj za akcijo. Nenadoma sem se ustavila na pri klopi ob reki in sedla nanjo, Fabio pa je v odgovor le zmedeno obstal. Ob pogledu nanj se mi je porodila ideja, saj sem opazila tudi ulično svetilko za njim. Na njem je bil letak za lunapark, ki so ga vsako poletje postavili na obrobju.

"To je pravzaprav to," sem zamrmrala in skomignila z rameni. "Nič posebnega ni, to malo mesto, veš?"
Postavil je roke v bok in dejal: "Jaz pa sem se veselil, da bom s tabo preživel cel dan, Lili." Nato je naredil tak obraz, da je bil podoben poklapanemu kužku. Čeprav sem vedela, da se zgolj šali, je bilo v njegovih očeh nekaj resnice. To mi je ugajalo.
"Saj boš," sem ga hihitaje potolažila in ga prijela za roko. Trudila sem se, da to naredim tako, da pri tem ne bo opazil, da mi želodec v trebuhu dela salte. Nežno sem ga povlekla k sebi, da je sedel poleg mene. Tudi on je izgledal rahlo presenečen in tudi on se je trudil, da svoja čustva skrije.

"Greva nekaj pojest, potem pa te bom peljala nekam drugam. Naj bo presenečenje."
"Misliš, te bom peljal, kamor boš rekla."
"Bla, bla, bla," sem odgovorila tako, da je zvenelo, kot da sem naveličana.
"Kaj bi rada jedla?" me je vprašal.

Čez nekaj minut sva se z motorjem že vozila na drugo stran mesta, kjer je Fabio motor parkiral na parkirišču pred neko napol fensi restavracijo, kjer so prodajali burgerje z goveji mesom in zrezke, ki se jedo praktično surovi. Vsi vedo, da tipi obožujejo take stvari.

Ko sva se usedla za mizo in naročila, sva prvič dobila priložnost, da se pogovoriva. Seveda sva zato najprej kakšno minuto nerodno sedela v tišini in drug drugemu izmikala pogled, nato pa je Fabio končno začel: "Povej mi kaj o sebi."
"O meni?" sem vprašala in se poskušala spomniti česa pametnega. Fabio je to opazil in mi začel postavljati vprašanja: "Ne vem, nikoli nisem vprašal koliko si stara. Koliko si stara?"
Tokrat nisem mogla, da se ne bi naglas zasmejala.
"Devetnajst, ti?"
"Dvajset," je odgovoril, čeprav sem vedela, koliko je star. Claire je opravila celo analizo, preden je danes zjutraj prišlja k meni domov. "Potem si konec s šolo? Greš študirat?"

Prikimala sem in se nasmehnila: "Ja, letos začnem študirat. V Nici."
Njegov obraz se je v hipu spremenil in v njegovih očeh je odsevalo nekaj med navdušenjem in presenečenjem: "Jaz sem iz Nice."
"Resno?" sem ga nejeverno vprašala in privzdignila obrv.
"Resno."