nov del tu po več kot enem mesecu! se bom potrudila malo več pisati! :)
----------------------

Povedal mi je, da čeprav je po rodu iz Nice, ne živi v Franciji, temveč v Kataloniji, kjer je več infrastrukture za trening. Zime, ko tekem ni, pa z družino večinoma preživljajo v njihovi stari hiši, ki stoji v podeželski vasi nekaj kilometrov izven mesta. Prikimavala sem vsem informacijam, ki sem jih prejela in jih nekaj vrnila. Presenečen je bil, da znam tekoče francosko in razočaran, ker z njim nočem govoriti francosko.

"Norčeval se boš. Poleg tega pa se v angleščini morava truditi oba, ne samo jaz," sem pristavila in tako obrazložila svoj argument.
"Mogoče imaš prav, ampak tvoja angleščina je veliko boljša od moje. Moja je malo-"
"Francoska?" sem ga prekinila z navihanim nasmeškom na obrazu.
"Ne bodi nesramna, to je samo stereotip!" se je branil Fabio, vendar sem videla, da se tudi on skrivoma smeji.
"Resničen stereotip!"

Z moje leve me je presenetil natakar, ki nama je prinesel hrano. Meni burger, njemu pa cezarjevo solato. Pričakovala sem, da si bo naročil kakšen napol krvav zrezek, kakršnega si moj oče, kadar gremo jest za njegov rojstni dan, vendar je Fabiov obrok bolj spominjal na naročilo mame v srednjih letih, ki upa, da bo z dieto naredila več kot s telovadbo. Če bi vedela, da bo naročil to, bi ga peljala v japonsko restavracijo na suši.

"Dober tek," mi je zaželel, jaz pa sem se zahvalila. Medtem ko sva jedla, se je zazrl v moj burger in nenadoma vprašal: "Lahko poskusim?"
Skomignila sem z rameni in odložila pribor, nato pa krožnik potisnila proti Fabiu. Svojo vilico, ki je prej zdolgočaseno krožila nad njegovo solato, je zapičil v meso in si odrezal kos. Ko ga je jedel se je zdelo, da uživa v vsakem atomu pleskavice.
"Dober je," je dejal, ko mi je vse skupaj vrnil.
"Lahko še ješ, če hočeš. Tako ali tako nisem pretirano lačna," sem pojasnila.
"Ah, ne. Na dieti sem," je zavzdihnil.
"Kako to? Mislim, ne razumi me narobe, ampak ne izgledaš, kot da bi moral biti na dieti."
"Je to tvoj prvi kompliment zame, Lili? Počaščen sem."

Zasmejala sem se, ujel me je nepripravljeno. Ko je videl, da se smejim jaz, se je tudi on zadrževal, da se ne bi.
"Prvi in zadnji, če boš nehvaležen!" sem pridala, Fabio pa je samo odkimal, čeprav v resnici iz ustnic mi mogel izbrisati tistega krivega nasmeha, zaradi katerega se je v mojem želodcu nekaj premaknilo.
"Na dieti sem zaradi aerodinamike. Manj ko tehtaš, manj obremenjuješ motor," mi je pojasnil, jaz pa sem skomignila: "Potem pa že."

Do konca sem pojedla svoj burger in pustila zgornji del bombetke nedotaknjen, kar za zabavalo Fabia, ki je pojedel celo solato. Ko je končal, je poklical natakarja in plačal račun, pri tem pa pustil napitnino. Seveda sem razmišljala o tem, da bi se ponudila, da plačam najin obrok, posebej zato ker je moj krožnik stal več od njegovega, vendar sem se nato spomnila Claire, ki bi me verjetno ubila, ko bi izvedela, da sem se ponudila, da plačam kosilo milijonarju.
Ko sva se posadila nazaj na njegov motor sem roke oklenila okrog njegovega pasu in brado naslonila na njegov hrbet. Nasmehnila sem se sama pri sebi, ko sem opazila, kako mu je zardel del vrata, ki sem ga še lahko videla, preden je preostanek zakrila čelada.
»Zdaj pa presenečenje!« sem skoraj vzkliknila, Fabio pa se je ozrl nazaj. Njegova kolonjska je dišala. Verjetno je bila dražja od mojega telefona.
»Boš morala povedati, kam greva,« je dejal, jaz pa sem igrivo zavila z očmi.
»Boš videl. Samo pelji!«

Tako sva se odpeljala do ceste, ki je vodila ven iz mesta. Na uho sem mu naročala, kje naj zavije in v katero smer, on pa me je ubogal in se občasno pritoževal, da mu moram povedati že nekaj metrov pred križiščem in ne ob vstopu v križišče. Kmalu sva prišla na obrobje mesta, kjer so, tako kot vsako poletje, postavili zabaviščni park. Fabio je parkiral svoj motor, jaz pa skočila dol z njega in si snela čelado.
»To je to,« sem rekla in jo držala pred sabo, on pa je svojo obesil na motor in se nasmehnil, kot da bi ravnokar videl najlepši razgled tega leta. Stopil je bližje k meni in me pogledal: »Mislim da v zabaviščnem parku nisem bil že od osnovne šole.«
»Zdaj sva v obdobju, ko so spet kul,« sem se zarežala, on pa je glavo nagnil čisto rahlo v levo in pridal: »Zabaviščni parki so vedno kul, Lili.«

Ko me je pogledal s tistimi iskrivimi rjavimi očmi, se mi je zdelo, da se bo moj želodec postavil na glavo. Za sekundo predolgo sem se zazrla vanje, vendar svojega pogleda ni umaknil, le poševno se je nasmehnil in me prijel za roko, kot da se ni nič zgodilo.

»Kam greva najprej, princeska?«