Hai!
Odločila sem se, da še vseeno objavim kakšen del <3
Uživajte v branju in ne pozabite napisati kritike:)
~~~
Prejšnjič:
Obrnila sem se in šokirano obstala na mestu. Julija je okamenelo strmela v kuharsko knjigo brez kakršnegakoli znaka življenja. Njeni očesni zrkli se nista premikali v ritmu branja, prsni koš se ji ni dvigal in spuščal v temu njenega dihanja, a vendar je trdno, kakor skala držala knjigo v svojih rokah.
___
Prestrašeno sem stopila bližje k njej in se strahoma dotaknila njene roke. Koža na njej je bila ledeno hladna, konice njenih prstov pa so se začele barvati v sivkasto barvo. Brez pomislekov sem ji izpulila knjigo iz rok in jo vrgla na tla. Ko je s treskom pristala na parketu, so se med listi pojavili plameni ognja. Stopila sem korak nazaj, saj je bila knjiga na tem, da se vžge, ko so se nenadoma začele strani same od sebe obračati. Po kuhinji je zavel močan veter. Njegov hlad me je oplazil po koži na rokah, da so se mi vse dlake postavile pokonci. Mrazilo me je, suh zrak mi je vel v oči, a moč vetra se je samo še stopnjevala. Zvok šelestenja papirja mi je vedno bolj mašil ušesa. Oprijeta stola in z dlanjo pred obrazom sem zaklicala v prazno: »Nehaj! Nehaj!«
Nato pa sem med viharjem zaslišala ženski glas.
»Ne morem, dokler ne prideta z mano!« je ponavljal in spreminjal glasnost glede na veter.
Upirala sem se sili, ki me je vlekla proti knjigi, z drugo roko pa držala Julijo, da je ne bi potegnilo zraven. Bila sem že na robu obupa, saj si nisem želela ponovnega srečanja z vladarjem temnih vilincev, ki mi tokrat verjetno ne bi pustil zapustiti njegovega kraljestva.
»A usoda je usoda,« sem si rekla in s težkim srcem spustila naslonjalo stola.
V tistem trenutku pa se je veter usmeril v knjigo in izgubil med njenimi stranmi. Obstala sem na mestu od presenečenja, potem pa previdno stopila bližje in pobrala knjigo s tal. Bila je nepoškodovana, nikjer ni bilo sledu o ognju ali vetru, le drobni zeleni listki so bili zataknjeni za robove strani. Z roko sem jih odstranila in opazovala, kako so počasi padali proti tlom. Še preden je zadnji padel na tla, sem ga ujela v roko in si ga ogledala. Bil je prečudovite gozdno zelene barve, z ravnimi robovi in sedmimi zlatimi črtami.
»Vilinski listi,« sem zamrmrala, se nasmehnila in razprla prste, da je list spet poletel proti tlom.
A kakor hitro se je dotaknil parketa, se je okolica začela tresti. Preplašeno sem pogledala naokoli in hitro odskočila na stran, ko je na mojo levo padel glinen lonec z rožo in se razbil na koščke. Ozrla sem se na kuhinjsko omarico s katere je lonec padel in se zgrozila. Keramika na policah v njej je zaradi tresenja glasno žvenketala, a mi je pogled obstal na babičinem porcelanu. Pomikal se je vedno bolj proti robu police in morala sem ga rešiti, saj je bil ta edina njena zapuščina. Kuharsko knjigo sem odložila na tla, hitro prečkala sobo in dvignila roke nad glavo, da bi zadržala porcelan pred padcem, ko sem za seboj zaslišala Julijo.
»Sofija, knjiga – « je zadrhtel njen glas.
Presenečeno sem se obrnila in zagledala njeno postavo stati pred stolom in s prstom kazati na knjigo, ki je lebdela meter nad mestom, na katerem sem jo pustila.
»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila k knjigi.
Obdana z zelenim prahom in obkrožena z zelenimi listi, ki so tako kot ona lebdeli v zraku naju je klicala v vilinski svet. Ozrla sem se k Juliji, ki se je k sreči prebudila iz okamenelosti in prikimala. Stopila je v mojo smer in svojo dlan položila na mojo ramo, jaz pa sem iztegnila roki in prijela knjigo. Tresenje se je umirilo, iz srednjega pregiba knjige pa je zapihljal veter in nama razmršil lase. Še bolj trdno sem prijela knjigo, ko sem opazila drobno piko zelene barve na tistem mestu, iz katerega je pihljal vetrc. Pika se je povečevala in kmalu je bila že tako velika, da so na roko napisane besede začele izginjati.
»Je to – « je vprašala Julija, a ji povedi ni bilo treba dokončati.
Ovalno čudo, ki se je raztezalo od zgornjega roba knjige do spodnjega in približno do polovice lista na obeh straneh, ni moglo predstavljati nič drugega kakor portal v drug svet.
»Iznajdljivost je bila tokrat na vrhuncu,« sem si zamrmrala v brado in se nalahno dotaknila površine portala.
Po njej se je vrtinčila zelenkasta snov in zakrivala pogled na prostranost vilinske dežele.
»Si upaš iti noter?« me je vprašala Julija in se zamišljeno zastrmela v knjigo. »Kdo ve, kje v vilinskem svetu bova pristali in poleg tega je tudi vprašanje, kdo naju je poklical vanj.«
»Ne bodi tako skeptična,« sem zamahnila z roko in knjigo odložila na tla. »Vseeno je vredno poskusiti, kaj praviš?«
»Prav,« je zavzdihnila in stopila poleg mene. »Katera bo prva stopila vanj?«
»Bom jaz,« sem pogumno odvrnila in v zrak dvignila levo nogo.
»Karkoli se bo zgodilo, pojdi skozi portal prav?« sem jo opomnila, preden sem stopalo približala knjigi.
Julija je s strahom v očeh, a s pogumom na obrazu prikimala in me potrepljala po rami.
»Vse bo v redu,« mi je vzpodbudno dejala.
Nasmehnila sem se ji, potem pa odvrnila pogled in odločno stopila v portal. Noga je lahkotno zdrsela skozi vrtinčasto prevleko, a še preden bi lahko poiskala trdno oporo, me je potegnilo noter. Tako kot pri moji prvi izkušnji potovanja skozi portal, sem se tudi tokrat znašla lebdeča v temnem prostoru. A le za sekundo, kajti komaj sem izgovorila stavek: »Kaj se dogaja?«, že sem padala z neizmerljivo hitrostjo proti zemlji. Veter mi je rezal v oči, a sem jih skušala držati odprte, saj se kljub neprijetnemu občutku v želodcu in strahu, ki se je mešal z adrenalinom nisem mogla nagledati razgleda, ki se je bohotil pred mojimi očmi. Zeleni travniki, zlata žitna polja, prelepi jesenski gozdovi in majhne vasice so bili le kanček lepote vilinske dežele.
»Kdo ve, kaj je onkraj te reke,« sem si mislila in uperila pogled v modrino pod sabo.
Sončni žarki so se odbijali od njene prelepe vodne gladine in mi slepili oči. Domačini, ki so v majhnih čolničih lovili ribe, so z zamahi svojih vesel ustvarjali majhne valove, ki jih je tok odnesel naprej po kanalu. Ločje, ki je raslo ob vodi je za svojimi stebli skrivalo gnezda rac in labodov, kamor so se ti vračali po vsakodnevnem plavanju.
Bila sem očarana nad čistočo vode, saj sem lahko brez težav preštela vsak kamenček, ki je ležal na rečnem dnu. Zazdelo se mi je celo, da bi se lahko dotaknila rib, ki so z lesketajočimi se luskami plavale med algami.
Tako prevzeta od lepote vilinskega sveta se nisem pravočasno zavzela, da ta izostren pogled ni bil zaradi kristalne čistosti reke, vendar zaradi majhne razdalje med mano in gladino. In še preden sem to dojela, sem padla v ledeno hladno vodo. Kakor hitro so se stopala dotaknila ostrega kamenja na rečnih tleh, sem se močno odrinila in splavala nazaj na površje. Kašljajoč sem lovila sapo in si v mislih očitala ne osredotočenost na dejansko dogajanje.
Ko sem se izkašljala vso vodo, ki mi je ob padcu zalila pljuča, sem se premočena do kosti in s šklepetajočimi zobmi skobacala iz vode. Olajšano sem sedla na rečni breg in pustila soncu, da mi je osušil obraz in lase, medtem, ko sem se razgledovala.
Po nekaj minutah sem zaslišala oddaljeno vpitje, ki je prihajalo z neba Ozrla sem se navzgor in zagledala obris osebe, ki je s podobno hitrostjo kot prej jaz padala proti tlom.
»Julija!« sem zaklicala in vstala. »Pazi! Pod tabo je - «
Še preden sem lahko dokončala poved, se je zaslišal glasen pljusk. Trudila sem se, da se ne bi začela na ves glas smejati, ko je prijateljičina glava pokukala iz vode.
»Kako se ti je zdel tuš?« sem jo podražila in iztegnila roko.
Julija jo je sprejela in prhajoče splezala iz vode.
»Kje sva?« je z očitno nejevoljo v glasu vprašala in si ožela lase.
»V vilinskem svetu,« sem se pošalila, a se ob njenem besnem pogledu zresnila.
»Predvidevam, da naj bi naju tu čakala oseba, ki naju je poklicala sem, kajne?« je dejala Julija in prekrižala roke na prsih. »No, kje je?«
»Se opravičujem za zamudo,« sva nenadoma zaslišali sopihajoč, a prijeten glas za najinima hrbtoma.
~~~
Včeraj sem do konca napisala četrto poglavje - četrto zaradi tega, ker sem morala tretje razdeliti na dva dela, tako da je ta del v poglavju imenovanem *b*Vilinski svet*b*.
Upam, da vam je zgodba še vedno všeč, se bom potrudila in malo več objavljala zdaj, ko mi je zgodba spet ''zalaufala''.
Kakorkoli, povejte svoje mnenje v komentarjih, kako se vam zdi potek. A se vam svita, kaj se bo zgodilo ali nimate pojma? Kako se vam zdijo liki?
Hvala za vse komentarje do zdaj <3
vaša Cookies
Odločila sem se, da še vseeno objavim kakšen del <3
Uživajte v branju in ne pozabite napisati kritike:)
~~~
Prejšnjič:
Obrnila sem se in šokirano obstala na mestu. Julija je okamenelo strmela v kuharsko knjigo brez kakršnegakoli znaka življenja. Njeni očesni zrkli se nista premikali v ritmu branja, prsni koš se ji ni dvigal in spuščal v temu njenega dihanja, a vendar je trdno, kakor skala držala knjigo v svojih rokah.
___
Prestrašeno sem stopila bližje k njej in se strahoma dotaknila njene roke. Koža na njej je bila ledeno hladna, konice njenih prstov pa so se začele barvati v sivkasto barvo. Brez pomislekov sem ji izpulila knjigo iz rok in jo vrgla na tla. Ko je s treskom pristala na parketu, so se med listi pojavili plameni ognja. Stopila sem korak nazaj, saj je bila knjiga na tem, da se vžge, ko so se nenadoma začele strani same od sebe obračati. Po kuhinji je zavel močan veter. Njegov hlad me je oplazil po koži na rokah, da so se mi vse dlake postavile pokonci. Mrazilo me je, suh zrak mi je vel v oči, a moč vetra se je samo še stopnjevala. Zvok šelestenja papirja mi je vedno bolj mašil ušesa. Oprijeta stola in z dlanjo pred obrazom sem zaklicala v prazno: »Nehaj! Nehaj!«
Nato pa sem med viharjem zaslišala ženski glas.
»Ne morem, dokler ne prideta z mano!« je ponavljal in spreminjal glasnost glede na veter.
Upirala sem se sili, ki me je vlekla proti knjigi, z drugo roko pa držala Julijo, da je ne bi potegnilo zraven. Bila sem že na robu obupa, saj si nisem želela ponovnega srečanja z vladarjem temnih vilincev, ki mi tokrat verjetno ne bi pustil zapustiti njegovega kraljestva.
»A usoda je usoda,« sem si rekla in s težkim srcem spustila naslonjalo stola.
V tistem trenutku pa se je veter usmeril v knjigo in izgubil med njenimi stranmi. Obstala sem na mestu od presenečenja, potem pa previdno stopila bližje in pobrala knjigo s tal. Bila je nepoškodovana, nikjer ni bilo sledu o ognju ali vetru, le drobni zeleni listki so bili zataknjeni za robove strani. Z roko sem jih odstranila in opazovala, kako so počasi padali proti tlom. Še preden je zadnji padel na tla, sem ga ujela v roko in si ga ogledala. Bil je prečudovite gozdno zelene barve, z ravnimi robovi in sedmimi zlatimi črtami.
»Vilinski listi,« sem zamrmrala, se nasmehnila in razprla prste, da je list spet poletel proti tlom.
A kakor hitro se je dotaknil parketa, se je okolica začela tresti. Preplašeno sem pogledala naokoli in hitro odskočila na stran, ko je na mojo levo padel glinen lonec z rožo in se razbil na koščke. Ozrla sem se na kuhinjsko omarico s katere je lonec padel in se zgrozila. Keramika na policah v njej je zaradi tresenja glasno žvenketala, a mi je pogled obstal na babičinem porcelanu. Pomikal se je vedno bolj proti robu police in morala sem ga rešiti, saj je bil ta edina njena zapuščina. Kuharsko knjigo sem odložila na tla, hitro prečkala sobo in dvignila roke nad glavo, da bi zadržala porcelan pred padcem, ko sem za seboj zaslišala Julijo.
»Sofija, knjiga – « je zadrhtel njen glas.
Presenečeno sem se obrnila in zagledala njeno postavo stati pred stolom in s prstom kazati na knjigo, ki je lebdela meter nad mestom, na katerem sem jo pustila.
»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila k knjigi.
Obdana z zelenim prahom in obkrožena z zelenimi listi, ki so tako kot ona lebdeli v zraku naju je klicala v vilinski svet. Ozrla sem se k Juliji, ki se je k sreči prebudila iz okamenelosti in prikimala. Stopila je v mojo smer in svojo dlan položila na mojo ramo, jaz pa sem iztegnila roki in prijela knjigo. Tresenje se je umirilo, iz srednjega pregiba knjige pa je zapihljal veter in nama razmršil lase. Še bolj trdno sem prijela knjigo, ko sem opazila drobno piko zelene barve na tistem mestu, iz katerega je pihljal vetrc. Pika se je povečevala in kmalu je bila že tako velika, da so na roko napisane besede začele izginjati.
»Je to – « je vprašala Julija, a ji povedi ni bilo treba dokončati.
Ovalno čudo, ki se je raztezalo od zgornjega roba knjige do spodnjega in približno do polovice lista na obeh straneh, ni moglo predstavljati nič drugega kakor portal v drug svet.
»Iznajdljivost je bila tokrat na vrhuncu,« sem si zamrmrala v brado in se nalahno dotaknila površine portala.
Po njej se je vrtinčila zelenkasta snov in zakrivala pogled na prostranost vilinske dežele.
»Si upaš iti noter?« me je vprašala Julija in se zamišljeno zastrmela v knjigo. »Kdo ve, kje v vilinskem svetu bova pristali in poleg tega je tudi vprašanje, kdo naju je poklical vanj.«
»Ne bodi tako skeptična,« sem zamahnila z roko in knjigo odložila na tla. »Vseeno je vredno poskusiti, kaj praviš?«
»Prav,« je zavzdihnila in stopila poleg mene. »Katera bo prva stopila vanj?«
»Bom jaz,« sem pogumno odvrnila in v zrak dvignila levo nogo.
»Karkoli se bo zgodilo, pojdi skozi portal prav?« sem jo opomnila, preden sem stopalo približala knjigi.
Julija je s strahom v očeh, a s pogumom na obrazu prikimala in me potrepljala po rami.
»Vse bo v redu,« mi je vzpodbudno dejala.
Nasmehnila sem se ji, potem pa odvrnila pogled in odločno stopila v portal. Noga je lahkotno zdrsela skozi vrtinčasto prevleko, a še preden bi lahko poiskala trdno oporo, me je potegnilo noter. Tako kot pri moji prvi izkušnji potovanja skozi portal, sem se tudi tokrat znašla lebdeča v temnem prostoru. A le za sekundo, kajti komaj sem izgovorila stavek: »Kaj se dogaja?«, že sem padala z neizmerljivo hitrostjo proti zemlji. Veter mi je rezal v oči, a sem jih skušala držati odprte, saj se kljub neprijetnemu občutku v želodcu in strahu, ki se je mešal z adrenalinom nisem mogla nagledati razgleda, ki se je bohotil pred mojimi očmi. Zeleni travniki, zlata žitna polja, prelepi jesenski gozdovi in majhne vasice so bili le kanček lepote vilinske dežele.
»Kdo ve, kaj je onkraj te reke,« sem si mislila in uperila pogled v modrino pod sabo.
Sončni žarki so se odbijali od njene prelepe vodne gladine in mi slepili oči. Domačini, ki so v majhnih čolničih lovili ribe, so z zamahi svojih vesel ustvarjali majhne valove, ki jih je tok odnesel naprej po kanalu. Ločje, ki je raslo ob vodi je za svojimi stebli skrivalo gnezda rac in labodov, kamor so se ti vračali po vsakodnevnem plavanju.
Bila sem očarana nad čistočo vode, saj sem lahko brez težav preštela vsak kamenček, ki je ležal na rečnem dnu. Zazdelo se mi je celo, da bi se lahko dotaknila rib, ki so z lesketajočimi se luskami plavale med algami.
Tako prevzeta od lepote vilinskega sveta se nisem pravočasno zavzela, da ta izostren pogled ni bil zaradi kristalne čistosti reke, vendar zaradi majhne razdalje med mano in gladino. In še preden sem to dojela, sem padla v ledeno hladno vodo. Kakor hitro so se stopala dotaknila ostrega kamenja na rečnih tleh, sem se močno odrinila in splavala nazaj na površje. Kašljajoč sem lovila sapo in si v mislih očitala ne osredotočenost na dejansko dogajanje.
Ko sem se izkašljala vso vodo, ki mi je ob padcu zalila pljuča, sem se premočena do kosti in s šklepetajočimi zobmi skobacala iz vode. Olajšano sem sedla na rečni breg in pustila soncu, da mi je osušil obraz in lase, medtem, ko sem se razgledovala.
Po nekaj minutah sem zaslišala oddaljeno vpitje, ki je prihajalo z neba Ozrla sem se navzgor in zagledala obris osebe, ki je s podobno hitrostjo kot prej jaz padala proti tlom.
»Julija!« sem zaklicala in vstala. »Pazi! Pod tabo je - «
Še preden sem lahko dokončala poved, se je zaslišal glasen pljusk. Trudila sem se, da se ne bi začela na ves glas smejati, ko je prijateljičina glava pokukala iz vode.
»Kako se ti je zdel tuš?« sem jo podražila in iztegnila roko.
Julija jo je sprejela in prhajoče splezala iz vode.
»Kje sva?« je z očitno nejevoljo v glasu vprašala in si ožela lase.
»V vilinskem svetu,« sem se pošalila, a se ob njenem besnem pogledu zresnila.
»Predvidevam, da naj bi naju tu čakala oseba, ki naju je poklicala sem, kajne?« je dejala Julija in prekrižala roke na prsih. »No, kje je?«
»Se opravičujem za zamudo,« sva nenadoma zaslišali sopihajoč, a prijeten glas za najinima hrbtoma.
~~~
Včeraj sem do konca napisala četrto poglavje - četrto zaradi tega, ker sem morala tretje razdeliti na dva dela, tako da je ta del v poglavju imenovanem *b*Vilinski svet*b*.
Upam, da vam je zgodba še vedno všeč, se bom potrudila in malo več objavljala zdaj, ko mi je zgodba spet ''zalaufala''.
Kakorkoli, povejte svoje mnenje v komentarjih, kako se vam zdi potek. A se vam svita, kaj se bo zgodilo ali nimate pojma? Kako se vam zdijo liki?
Hvala za vse komentarje do zdaj <3
vaša Cookies
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O wow, opisovanje v tem delu je RES enkratno. Potek je res dober, dejansko me je skrbelo za tisti porcelanast krožnik :sweat_smile:.Liki so tudi dobro napisani.
1
Hvala ti! Nevem od kod mi je prišla ideja za porcelan, ampak se mi je zdelo da bi ga lahko dodala in razkrila še eno Sofijino lastnost : skrbnost oziroma da ji je mar za reči. Hvala za pohvale glede likov in poteka!
Lepo bodi!
Cookies
Lepo bodi!
Cookies
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow, kakšno pripovedovanje.
Res si božansko opisala dogajanje, pomisliš tudi na majhne podrobnosti, detajle, ki niso preveč pomembni, ampak precej obogatijo zgodbo, jo izboljšajo ter izboljšajo predstavo bralca o dogajanju.
To s portalom si se perfect spomnila, mene je kar zmrazilo ob tistem vetru, čeprav je tukaj vroče...
Samo nekaj sem opazila. Pri tem stavku (kopiram):
*i*»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila k knjigi.*i*
si napisala "k knjigi", kar pa ni pravilno, saj pred besedami, ki se začnejo na k ali g postavimo predlog h, povsod drugod pa k.
Pravilno bi torej bilo:
*i*»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila h knjigi.*i*
Upam, da ne zameriš za tole.
Ponavljam, zgodba je fantastična, ti tvoji zapleti, podrobnosti, opisi, fantazija,... vse skupaj je kot poezija.
Lepo se imej! <3
Sophie Donna
Res si božansko opisala dogajanje, pomisliš tudi na majhne podrobnosti, detajle, ki niso preveč pomembni, ampak precej obogatijo zgodbo, jo izboljšajo ter izboljšajo predstavo bralca o dogajanju.
To s portalom si se perfect spomnila, mene je kar zmrazilo ob tistem vetru, čeprav je tukaj vroče...
Samo nekaj sem opazila. Pri tem stavku (kopiram):
*i*»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila k knjigi.*i*
si napisala "k knjigi", kar pa ni pravilno, saj pred besedami, ki se začnejo na k ali g postavimo predlog h, povsod drugod pa k.
Pravilno bi torej bilo:
*i*»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila h knjigi.*i*
Upam, da ne zameriš za tole.
Ponavljam, zgodba je fantastična, ti tvoji zapleti, podrobnosti, opisi, fantazija,... vse skupaj je kot poezija.
Lepo se imej! <3
Sophie Donna
1
Hej!
Neizmerna hvala za pohvale glede opisovanja!
Res me veseli, da si lahko predstavljaš dogodke kakor da bi bili resnični:)
Seveda ne zamerim za tvojo pripombo, vem kaj kam postaviti, a včasih napišem poved na tak način:
»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila k Juliji.
In potem se mi ne zdi smiselno ali pa sem v prejšnji povedi že omenila Julijo, zato spremenim samo Julija -> knjiga, ne spremenim pa k -> h. Še enkrat, ne zamerim, hvala da si povedala in da lahko popravim.
In še enkrat ogromna hvala za vse pohvale, ki mi vedno znova polepšajo dan<3
Cookies
Neizmerna hvala za pohvale glede opisovanja!
Res me veseli, da si lahko predstavljaš dogodke kakor da bi bili resnični:)
Seveda ne zamerim za tvojo pripombo, vem kaj kam postaviti, a včasih napišem poved na tak način:
»Kaj pri vilinskem svetu je to?« sem šepnila in stopila k Juliji.
In potem se mi ne zdi smiselno ali pa sem v prejšnji povedi že omenila Julijo, zato spremenim samo Julija -> knjiga, ne spremenim pa k -> h. Še enkrat, ne zamerim, hvala da si povedala in da lahko popravim.
In še enkrat ogromna hvala za vse pohvale, ki mi vedno znova polepšajo dan<3
Cookies
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Opisovanje je res odlično. Zgodba me pritegne. Ko začnem brati, ne morem nehati. Liki so dobro nastavljeni. Tvoj stil pisanja mi je všeč.
Lepo bodi,
Vitica
Opisovanje je res odlično. Zgodba me pritegne. Ko začnem brati, ne morem nehati. Liki so dobro nastavljeni. Tvoj stil pisanja mi je všeč.
Lepo bodi,
Vitica
0
Hej!
Tudi tebi neizmerna hvala, da bereš zgodbo in da ti ni odveč komentiranje vsakega dela:)
Res mi polepšate dan z vašimi komentarji in čeprav težko rečem kaj drugega kot hva, morate vedeti, da mi res ogromno pomeni!
Cookies
Tudi tebi neizmerna hvala, da bereš zgodbo in da ti ni odveč komentiranje vsakega dela:)
Res mi polepšate dan z vašimi komentarji in čeprav težko rečem kaj drugega kot hva, morate vedeti, da mi res ogromno pomeni!
Cookies
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o waaw res waaw. tko sred branja sem pogruntala da ful spevno opisuješ. takrat, ko je padala v vilinski svet. pač waw ko nek balzam za dušo al kako naj rečem. ful dobro premišljeni detajli, ki, kokr je že rekla Sophie Donna obogatijo zgodbo. ku neke začimbe - komaj opazne ampak zlo pomembne.<3
aja pr stavku *i*Kašljajoč sem lovila sapo in si v mislih očitala ne osredotočenost...*i* se ne osredotočenost piše skupaj - neosredotočenost
wow kumi čakam na nou del in prooosm ne nehat objauljat k čene ne bom mogla spat :(
aja, zgodba mi je itak všeč, še bol kot prej! nimam blage ki se bo zgodilo zdej, liki so pa ful dobri :)
sploh nevem kako sm napisala tak komentar(dalši ko ponavad) ampak... no zej mi je pa zmankalo besed. uglaunem ta zgodba je waw.
waw.<33
aja pr stavku *i*Kašljajoč sem lovila sapo in si v mislih očitala ne osredotočenost...*i* se ne osredotočenost piše skupaj - neosredotočenost
wow kumi čakam na nou del in prooosm ne nehat objauljat k čene ne bom mogla spat :(
aja, zgodba mi je itak všeč, še bol kot prej! nimam blage ki se bo zgodilo zdej, liki so pa ful dobri :)
sploh nevem kako sm napisala tak komentar(dalši ko ponavad) ampak... no zej mi je pa zmankalo besed. uglaunem ta zgodba je waw.
waw.<33
0
Hermi.
Res ti hvala, da si si vzela čas in napisala tako dolg komentar. Prav smejalo se mi je, ko sem ga brala. Saj ne vem kaj naj rečem drugega kot ogromna hvala za vse pohvale, hvala da si povedala kje sem se zmotila, da lahko popravim in hvala ker bereš zgodbo. Res mi veliko pomeni, da ti je zgodba všeč<3
Cookies
Res ti hvala, da si si vzela čas in napisala tako dolg komentar. Prav smejalo se mi je, ko sem ga brala. Saj ne vem kaj naj rečem drugega kot ogromna hvala za vse pohvale, hvala da si povedala kje sem se zmotila, da lahko popravim in hvala ker bereš zgodbo. Res mi veliko pomeni, da ti je zgodba všeč<3
Cookies
aww hvala! tvojo zgodbo zmeraj z veseljem preberem, ker je tako zanimiva in oh in sploh in waw<3
Moj odgovor:
pomagalčica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
sabljanje
helouuuu imam opis sporta izbrala sem si sabljanje in našla sm vse podatke razen tega koliko dolgo traja igra. preizkala sem vse a ne najdem a li kdo ve---------
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)