Hello!
Spet se zelo zahvaljujem SWS_lover, ki je edina komentirala prejšnji del!
Res upam, da vam je zgodba všeč, saj še ne mislim prenehat z objavljanjem:)
Torej, ta del je začetek drugega poglavja, ki bo zelo zanimivo...
~~~
*b*Drugo poglavje: Oddelek za magične poškodbe*b*

Ko sva stopili skozi vrata bolnišnice, sem postala še bolj živčna. Še nikoli se nisem srečala z odvzemom krvi, vsaj ne na takšen način.
Počasi sem stopala za mamo po dolgem hodniku in najini koraki so strahotno odmevali v tišini petega nadstropja. Malo po malo me je oblival srh, saj mi bolnišnica nikoli ni bila posebno pri srcu.
Med hojo sem si ogledovala slike, ki so v okvirjih visele na obeh stenah. Vse so bile simetrično narazen in simetrično oddaljene od tal. Vse se je zdelo tako strogo in popolno.
»Če je že izgled hodnika takšen, le kakšen je šele zdravnik?« sem se spraševala in ta misel mi ni dala miru.
Končno sva prišli na konec hodnika. Majavi in zarjaveli tabli na stropu sta nama pokazali, da je na desno oddelek za lažje posege, na levi pa naj bi bil operacijski oddelek, a je bilo njegovo ime prečrtano, pod njim pa pisalo »nadst. 2«.
Zavila sem na desno, saj se mi je zdelo precej logično, da greva na oddelek, ki je določen in ne nekam, kjer ni ničesar, a mama me je rahlo zgrabila za ramo in me potisnila v levi hodnik.
Skoraj bi se z glavo zaletela v strop, saj je bil ta neobičajno nizek, vendar sem se pravočasno oprijela nekakšnega držala na njem in se sklonila.
Čez nekaj korakov sva prišli do še enega stopnišča. Ko sem se vzpenjala po njem, sem lahko videla nekatera vrata ordinacij, katera so se zaprla za bolnikom in tako svetu zatisnila oči pred vsemi zlohotami in skrivnostmi, ki so se dogajale v tistih sobah. Strašljive zgodbe o ubogih ljudeh, ki se niso nikoli več vrnili iz njih so le delček resnice. In vsa ta prijaznost, ki kar sije iz osebja je le…
»Nehaj si domišljat!« je misel kakor elektrika švignila skozi možgane. Stresla sem z glavo, da bi pregnala neprijeten občutek, ki me je obdajal, nato pa sem se sprehodila po kratkem hodniku, da bi poiskala pravo ordinacijo. Ustavila sem se pred tistimi vrati, na katerih je pisalo:
Adrian Tribnik, mag. dr. za mag. poškodb.
Dvignila sem pest in hotela vljudno potrkati, ko so se vrata avtomatsko odprla in belina ordinacije me je za trenutek zaslepila.
Ko so se mi oči privadile na močno svetlobo, sem počasi stopila v ambulanto. Ta je bila dokaj majhna. Na nasprotni steni so bila velika okna, na desni so bila še ena vrata, na levi pa par omaric.
Na pisalni mizi pred oknom je sedel zdravnik. Imel je kodraste blond lase, namesto zdravniškega kompleta pa je nosil črne hlače in srajco ter dolg moder plašč. Izgledal je precej mlad za zdravnika in zalotila sem svoje misli, ki so že kovale čudne načrte.
Medicinska sestra, ki je stala ob vratih je zgledala malo starejša od mene. Imela je mlad obraz, prijetne oči in tako kot njen vodja je nosila plašč, le da je bil ta umazano zelene barve.
Ko je spregovorila, je bil njen glas popolnoma sproščen. Za razliko od mene.
»Pozdravljeni obe,« naju je prijazno pozdravila.
Narahlo sem pokimala z glavo, potem pa sem jo sklonila. Nisem bila ravno samozavestna pri pogovorih z neznanci.
Mama je stopila k sestri, ji segla v roko in takoj sta se zaklepetali. Pogled sem dvignila k doktorju, ki se mi je nasmehnil in z glavo pomignila na stol, ki je stal ob omaricah. Hvaležna sem sedla nanj, glavo naslonila na steno in se zastrmela v lestenec, ki je visel s stropa. Svetloba se je odbijala od kristalčkov s katerimi je bil okrašen in po ordinaciji metala mavrične vzorce.
»Torej,« je čez nekaj časa rekel zdravnik in skočil z mize. »Zanima me, kaj vam je lažje. Če si kar takoj vzamemo čas in uredimo papirje ter po tem opravimo s Sofijo, ali se po uspavanju ukvarjamo z dokumenti.«
Razprla sem oči.
»Uspavanju?« sem zašepetala.
Oči so mi begale od enega do drugega, kot da bi pričakovala pojasnilo. A oni so mi le obrnili hrbet in se s hitrimi koraki odpravili v drugo sobo. Zaslišala sem šelestenje papirja in njihove pritajene glasove.
Namrdnila sem se in si z roko segla v žep. Na dnu sem začutila gumico, jo potegnila ven in si lase spela v konjski rep. Ko sem končala, sem zaprla oči in premišljevala o skrinjici.
»Je bila povezana s kakšnim drugim ljudstvom? Do zdaj sem srečala ljudstvo zraka in zemlje. A niso to neki elementi ali nekaj podobnega?«
»Sofija?«
Nežen glas me je predramil. Ko sem znova odprla oči, je poleg mene stala medicinska sestra in me opazovala.
»Greva v bolniško sobo. Tvoja mama in zdravnik ne prideta, ker so nastale nekakšne komplikacije in jih morata urediti. Vstani pa greva.«
»Misliš da mi boš ukazovala?«
Nisem mogla zaustaviti predrznega jezika. Medicinska sestra je okamenela na mestu, nato pa se je zavrtela na peti tako da me je gledala v oči. Bila je višja od mene, a se je nisem bala.
»Ne misli si, da lahko rečeš karkoli, če si le za dve leti mlajša od mene. Jasno?«
Nejevoljno sem prikimala, potem pa sem ji sledila iz ambulante.
Ko sva hodili po hodniku s sobami sem zanalašč zavlačevala. Z odporom, ki sem ga dobila, ko sem stopila iz ordinacije, sem si ogledovala prazne sobe, ki so z odprtimi vrati dopuščale ogled.
Zaradi nepazljivosti nisem opazila da se je sestra že ustavila in sem se zaletela vanjo.
»Pazi kot hodiš,« je zagodrnjala in odprla vrata sobe a33.
Bele stene, bela omara in predalnik, bel umivalnik, prav tako bela postelja in poleg nje bela omarica so bile stvari, ki sem jih zagledala, ko sem stopila noter. V sobi ni bilo nobene posebnosti, ki bi jo lahko povezala z drugačnostjo oblačil osebja tega oddelka.
Medicinska sestra me je potrepljala po rami in mi s kretnjo nakazala, naj ležem na posteljo.
»Te lahko nekaj vprašam?« sem vprašala, ko sem sedela na ležišču.
»Si že,« mi je odvrnilo dekle, medtem ko si je oblačilo rokavice.
»Nisem mislila tega. No, zanima me, zakaj je v bolnici vse belo?«
Sestra se je nasmejala. Spet je bila dobre volje.
»Nevem. Takšna je že odkar se je spomnim. Zdaj bi te pa prosila, da ležeš, zapreš oči in se sprostiš, prav?«
Pokimala sem. Vse, česar sem se spominjala po tem je bilo, da je vzela injekcijo in me pičila v desno roko.
~~~
Hvala za branje in upam da ste uživali!

Bye, bye,
Cokie:cookie:

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!