Hello!
Nov del je tukaj!
Iskrena hvala Hermi in SWS_lover, ki me spodbujata pri pisanju in komentirata dele! Hvala tudi vsem ostalim, ki vam je zgodba všeč!
Kaj naj rečem, uživajte, pa pokritizirajte!
~~~
Nisem vedela, zakaj točno sem se prebudila in tudi občutek sem imela, da še ni bil čas za to. A vendar sem se in počutila sem se tako kot Trnuljčica, ki je po mnogih letih spanca odprla svoje oči. Bila sem vsa mehka in omotična in komaj sem se zavedala sama sebe.
Da sem to stanje zamenjala v prisebnega, sem še nekaj časa mirno ležala na postelji. Oči sem imela trdno zaprte, kot bi se bala, da mi bo pogled na dolgočasno sobo izničil vso veselje, ki sem ga čutila. Dlani sem sklenila na trebuhu, da sem lahko začutila vsak vdih in izdih, in v tistem trenutku sem se zavedala tega, kar mi je mama vsa leta govorila. Zavedala sem se, da zdaj živimo, a lahko naslednji trenutek tudi umremo.
»Sem postala filozofinja ali kaj?« sem se nasmehnila sama sebi.
Nato sem se počasi dvignila in sedla. Na obraz mi je padel sončni žarek. Zamežikala sem vanj, potem pa si z dlanjo zastrla pogled in se ozrla po sobi. Medtem ko sem spala, se ni nič spremenilo.
A kljub temu se mi je zazdelo, da je bilo nekaj drugače. Nekaj je manjkalo.
Še enkrat sem z očmi zaokrožila po sobi, da bi našla vsiljivca, a ga nisem. Stresla sem z glavo, da bi se znebila zoprnega občutka, da je nekaj narobe. Ni in ni hotel stran. Iz obupa sem se ozrla k zmaju na roki in ostrmela. Koža je bila siva. Skočila sem iz postelje in stekla k umivalniku. Ko sem se pogledala v ogledalo, mi je postalo slabo. Od glave do pet sem bila pokrita s sivo prevleko in izgledala sem naravnost grozno.
Ko sem se tega zavedla, sem zavreščala. Pognala sem se proti postelji, skočila nanjo, zgrabila rob odeje in se z njo pokrila. Ko sem bila v varnem zavetju, sem začela jokati. Solze so kar tekle, tekle in tekle… Rahli tresljaji so mi stresali telo in začelo se mi je kolcati.
Poskusila sem se umiriti, a se nisem mogla. Dokler nisem med hlipanjem zaslišala tihega trkanja na vrata.
V trenutku sem prenehala jokati. Odejo sem si potegnila z glave, sedla pokonci in se ozrla proti vratom. Ta so se odprla in v sobo je stopila medicinska sestra, ki sem jo spoznala že včeraj. V roki je držala veliko sinje modro mapo. Bila je na široko odprta in sestra je z zanimanjem prebirala njeno vsebino. Medtem ko je počasi hodila do mojega ležišča, si je v brado pomrmravala nekaj, kar je bilo podobno temu:
»Uboga punca. Saj ne morem verjeti.«
Pred posteljo se je ustavila in dvignila pogled. Od presenečenja je mapo spustila iz rok, da je s treskom padla na tla. Zastrmela se je najprej vame, potem pa še v uro, pa spet vame… Na koncu ji je pogled obstal na mojih rdečih in objokanih očeh.
»Si jokala?« me je prijazno vprašala.
Narahlo sem pokimala. Sramovala sem se, kakšen dojenček sem bila.
»Kot prvo naj te ne skrbi tvoja barva kože,« je kakor da bi mi prebrala misli začela, ko je pobrala mapo. »Mislim da se obe zavedava, da izgledaš obupno. Vendar je to posledica magičnega uspavala, ki sem ti ga bila primorana dati. Kot si najbrž ugotovila nič v tem oddelku ni normalno.«
Ko sem prikimala, je nadaljevala.
»A kar me skrbi je to, da to uspavalo deluje po vseh zakonih in predpisih in kaj jaz vem vse čem, 24 ur ali več. Ne manj! Tebi sem ga dala ob pol treh. Ura pa je deset.«
»Torej ni pravilno delovalo?«
Medicinska sestra je preplašeno pokimala, nato pa zašepetala:
»To se še v zgodovini našega oddelka ni zgodilo.«
Potem je zamahnila s svojim zelenim plaščem in izginila iz sobe.
V šoku sem se naslonila na naslonjalo. Preveč podatkov je prišlo v kratkem času v moje možgane, zato sem le s težavo dojemala stvari.
Čez nekaj časa je ponovno potrkalo na vrata.
»Ja?« sem zaklicala, vesela, da bom dobila vsaj malo družbe.
Vrata so se odprla in zadišalo je po rogljičkih in kakavu. Nezavedno sem si obliznila ustnice, ko sem zagledala dobrote v maminem naročju.
»Jutro, Sofi,« me je ta zaskrbljeno pozdravila, ko je prišla do postelje. »Kako si?«
»Vredu,« sem iztisnila iz sebe.
»Hja no. Ne zgledaš ravno dobro, vendar upam, da imaš vsaj apetit. Ko se boš najedla, ti moram nekaj dati.«
Namrdnila sem se, a sem vseeno segla po rogljičkih. Ko sem ugriznila v prvega, se mi je rahlo testo kar topilo v ustih, njegovo polnilo pa je s vsakim ugrizom bolj zadovoljevalo moje brbončice. Ob tem sem pozabila na vse, zadovoljno sem mlaskala in ko nisem mogla spraviti vase niti enega rogljička več, sem segla še po kakavu. Ko sem spila prvi požirek, sem začutila, da je kakavu primešano še nekaj drugega. Sestavina ni bila iz tega sveta, to sem vedela. Kmalu sem izvedela tudi, čemu je bila namenjena.
»Barvo imam nazaj,« sem si zašepetala, ko sem se čedila pri umivalniku.
Vsa srečna sem se vrnila nazaj k mami. Ta me je resno opazovala.
Ko sem sedla, mi je pod nos porinila nekaj papirnatega.
»No, Sofija,« je rekla. »To pismo, ki ti ga bom dala, je zelo posebno. To pismo je namenjeno samo tebi in želim, da ga takoj prebereš, prav? Izvoli.«
Prijela sem pismo v roke in si ga ogledala. Ovojnica je bila sive barve in je imela na sprednji strani rjav žig, na katerem sem prepoznala lok. Ko sem ovojnico obrnila, je tam pisalo:

*b*Za Sofijo Fairo Kirumič*b*
*b*Mestna bolnišnica, oddelek za magične poškodbe*b*
*b*Soba a33*b*

»Mama, od kdaj je meni ime Faira?«
Mama se je le nasmehnila in z glavo pomignila na ovojnico.
Odprla sem jo in iz nje vzela pergament kavne barve.

*i*Pozdravljena Sofija!*i*
*i*Predolgo si že v vašem svetu. Priti moraš v svoj rojstni svet in tam zaživeti kot bitje, v katerega si se rodila. V naslednjih dneh boš spoznala resnice, ki si jih še v najbolj divjih sanjah ne bi predstavljala. A naj te ne bo strah. V sebi imaš vilinsko moč. Le odkrij jo.*i*
*i*Se kmalu vidimo,*i*

*i*Ravnateljica Madeline MacQuoid*i*

Ko sem prebrala pismo do konca, se mi je začelo vrteti. Prijela sem se za glavo, se umirila in iz sebe spustila edino besedo, ki sem jo premogla.
»Kaj?«
Mama je zavzdihnila, potem pa rekla: »Glede na to, da ti je Madeline že vse razkrila, tudi jaz nimam več kaj skrivati pred tabo. Prav je, da izveš zgodbo tvoje družine…«
Z izbuljenimi očmi sem jo pogledala, nato pa napeto prisluhnila zelo nenavadni zgodbi.
»Vse se je začelo, ko sem tudi jaz dobila pismo s Eltecare. Vsi v…«
»Kaj je Eltecara?« sem jo prekinila.
»To je edina vilinska šola na svetu. Le 0,01% otrok iz človeškega sveta gre tja.«
Privzdignila sem levo obrv. Še manj sem razumela.
»No, vsi v moji družini so bili vilinske krvi, zato so bili zelo navdušeni, ko so zvedeli, da sem tudi jaz ta srečnica. Komaj sem čakala, da bom lahko izkusila, kako se je učiti tam.
Ko sem odšla na to šolo, sem tam spoznala tvojega očeta Jakoba. Bil je leto starejši od mene, a sva kljub temu postala dobra prijatelja. V sedmem razredu sva imela soočenje z enim izmed strahov vilinskega sveta in jaz bi se skoraj ubila.
S tvojim očetom sva se odločila živeti v vilinskem svetu in ko si se mi rodila ti, nisem pomislila, da bi lahko moja preteklost in moje napake vplivale nate.
Dokler se ni zgodilo tisto z duhovi. Po tem sem ravnateljici Madeline poslala pismo, v katerem sem ji opisala tvoje obnašanje in ji povedala vse glede tvojega znamenja. Ravnateljica mi je poslala redek pergament, na katerem so lastnoročno podpisana štiri ljudstva in tako sem vedela, da si ti tista, ki ima posebno moč. Zaradi tega, ker si tako drugačna od drugih, se je moč v tebi precej povečala in zaradi tega boš velikokrat ogrožena. Nočem te strašiti, ampak Sofija izbrana si bila…«
Nenadoma pa so se odprla vrata in v sobo sta stopila zdravnik in medicinska sestra.
»Gospa, potrjeno je. Sofija je zares vilinka,« je povedala sestra.
Mama je zavzdihnila.
»Kako dolgo bo še v bolnišnici?« je vprašala.
»Še dva dni. Takrat, torej v sredo, gre lahko domov. Zdaj pa bi vas povabil v mojo ordinacijo, kjer bi se z mrs. Madeline pogovorili o nadaljnji Sofijini varnosti,« je dejal zdravnik.
»V bistvu bi mamo samo še nekaj vprašala,« sem se oglasila.
Doktor je razumevajoče pokimal in skupaj s sestro sta odšla iz sobe.
»Kaj bi me rada vprašala?« me je vprašala mama, ko so se vrata zaprla.
»Zakaj si se preselila iz drugega sveta?«
»Ker je postalo…«
Malo je postala in izbirala besede.
»Prenevarno.«
Nisem ji verjela, zato sem ostala tiho. A mojo tišino si je mama razlagala kot konec moje radovednosti, zato je vstala in se odpravila proti vratom.
Jaz sem legla nazaj na posteljo in se obrnila na levi bok, tako da sem gledala golo steno.
»Vilinka sem,« sem si ponosno rekla, preden sem zatisnila oči.
~~~
Hvala za branje! Res upam, da vam je všeč!

Bye, bye,
Cokie:cookie:

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!