Hitro sem odprla omaro in v kovček ki sem si ga pripravila, zmetala nekaj cunj. Nato sem skočila v kuhinjo po nekaj hrane in pijače, ker – nikoli ne veš, kajne?
Največ dela mi je vzelo pismo za mamo, ki sem ga na koncu pustila na mizi v kuhinji.

Draga mami!
Res ne vem kaj naj ti rečem. Kot prvo, nisi kriva ti in nikoli ne boš. V življenju se lahko zgodi veliko nepredvidljivih stvari. No, meni se je ena večjih in zato odhajam. Ne skrbi, nisem sama. Alex je z mano. Prosim, ne išči me, tako mi boš naredila veliko uslugo. Vrnila se bom. Obljubim. Ti samo poskrbi zase in ne kliči policije.
Rada te imam,
tvoja Katie

Ko sem s torbo na rami zapirala vhodna vrata, sem mislila na mamo in očeta in vse lepe trenutke ki smo jih preživeli skupaj kot družina. Vendar sem morala pohiteti, saj me je Alex čakal zamujala sem že deset minut. Stekla sem čez Dawleyeve ulice do parka, ter tam zagledala Alexa, ki se je živčno prestopal. Ko me je zagledal, se je sprostil.
»Oprosti. Zamudila sem se s pismom.« Sem mu razložila zamudo, on pa je le pokimal in mi pomignil, da odideva globlje v gozd. Tam mi je razložil.
»Potovala bova peš. No, skoraj. Spremenil se bom v volkodlaka in ti boš sedela na mojem hrbtu.
»Se lahko spremeniš v volkodlaka tudi ko ni polne lune?« Sem ga presenečeno vprašala.
»Le če imaš amulet Mesečnega volka.« Mi je razložil Alex. »Je najbolj dragocena stvar v svetu volkodlakov.« Ob tem je izza srajce potegnil prečudovit amulet z volkodlakom ki sedi na luni.
»Vidim, da ti je všeč.« Je rekel Alex. Pokimala sem. »Mimogrede,« je dodal, »Črno-vijolična ti bolj pristaja.« Pokazal je na moje lase.
»Se strinjam.« Sem mu odgovorila. »Torej, kakšen je načrt?«
»Načrt je v glavnem priti do tropa in se dogovoriti za sprejem naju obeh. Se strinjaš?« Je razložil.
»Kakšen pa je trop?« Sem ga vprašala.
»No, sestavlja ga do deset volkodlakov, ki skupaj živijo in lovijo in podobno. Večinoma si v tropu z vrstniki, še posebej če nisi bil rojen kot volkodlak.« Mi je razložil.
»Pa si bil ti rojen kot volkodlak?« Sem ga vprašala.
»No, … zapleteno je. Sem nekako izobčenec. Moj oče je volkodlak, mama pa ne. Mama me je zapustila očetu, ker me ni mogla imeti, oče pa me je vrgel iz tropa, takoj ko sem bil star zadosti, da preživim sam. to je recimo pri petih letih. Njegova družina ni nikoli sprejemala mešane krvi. Zato sem sam. No, ne čisto sam. Imam trop vrstnikov in odkar sem spoznal tebe, je svet veliko lepši.« Je povedal. Namenila sem mu svoj nikoli-ne-bova-skupaj-in -ti-to-veš pogled, on pa mi je vrnil njegov nikoli-ne-reci-nikoli pogled. Nato sva se odpravila.

Vzela sem vse najine torbe, Alex pa je začel svojo preobrazbo. Amulet je stisnil v roki, da so mu členki pobledeli, napenjal je vse mišice svojega telesa. Nenadoma se je začel spreminjati. Oblika glave se je – na videz boleče – spremenila. Dlani in stopala so se spremenila v velike tace. V nekem trenutku je pred mano stal Alex, v drugem trenutku pa … No, Alex, vendar kot volkodlak.
»Splezaj name. In ne pozabi vseh torb.« Je rekel v obliki pasjega laježa, vendar sem ga razumela. Pokimala sem, pograbila torbe in splezala na njegov velik hrbet. To ni bil preveč lahek podvig, saj so bile torbe težke, njegov hrbet pa visok, saj je bil sam velik. Vseeno mi je na koncu le uspelo, uspešno sem splezala na Alexov hrbet, z vsemi torbami vred.
»Trdno se drži.« Mi je še rekel, preden sva šla. »Ker bo šlo precej hitro.« Nato je stekel. Sprva me je skoraj odpihnilo, vendar sem se navadila. Moji rjavo pobarvani lasje so mi plapolali v vetru. Paziti sem morala, da mi ne odpihne torb, vendar je bil občutek kljub temu božanski. Veter mi je mršil lase in uživala sem, kot še nikoli, zato mi je bilo žal, ko se je Alex ustavil.
»Zavohal sem trop.« Je rekel. »Vendar so sledi že stare. Poskusil jim bom slediti, čeprav so že slabe. Sva pa lahko prepričana, da so šli v to smer.«
Pokimala sem. »Torej, greva za njimi?« Sem vprašala.
»Ja. Lahko poskusiva. In, mimogrede, če so ti te torbe težke, jih lahko nekako priveževa na moj hrbet.« Je še dodal. V enem od nahrbtnikov sem poiskala vrv in nekako povezala vse torbe, da so trdno stale na Alexovem volkodlačjem hrbtu. Še sama sem se povzpela na hrbet in ponovno je stekel. Sedaj sem se počutila veliko bolj svobodno, ker mi ni bilo treba skrbeti za vse te torbe. Res sem se lahko prepustila uživanju v hitrosti ki sva jo dosegala, in ni bila tako nizka. Držala sem se vrvi, da me ne bi odpihnilo s hrbta. Alex je vohal sledi tropa in tudi jaz sem jih. Očitno se mi je, odkar sem volkodlak zgodilo kar nekaj stvari: nova barva las in tatu, poleg tega bolje slišim, voham in hitreje tečem. Pa le ni s to volkodlačjo zadevo ves pekel. Počasi mi je celo postajalo vse skupaj všeč. In postajala sem utrujena. Iz svoje torbe sem izbrskala odejo ki sem jo vzela, ter se z njo zleknila na dirjajočem se hrbtu. Ni bilo strahu da bi padla, ker sem se privezala na vrvi, ki so držale torbe. Zaprla sem oči in utonila v globok spanec.

P.S.: Srečno novo letoooo!!!