Druga preobrazba je bila precej manj boleča. Je bilo pa težje teči, saj sem imela na hrbtu vso prtljago in Alexa.
»Kaj točno iščeva?« Sem vprašala Alexa preden sva se odpravila.
»Vonjave, kolikor jih je še ostalo. Predvsem pa sledi. Človeške, seveda. Trenutno imava samo midva amulet Mesečnega volka.« Mi je razložil, jaz pa sem se pognala v tek.
Kljub temu, da sem imela otežen tek, smo potovali hitro. Drvela sem skozi gozd, ter ob tem videla samo zamazane slike dreves, mimo katerih smo drveli. Hkrati sem vohala zrak. Seveda so bile ob začetku samo vonjave zajcev in srn, ob katerih sem bila hud notranji boj, ali naj se poženem na zajca ali ne. Seveda sem drvela naprej in se nisem zmenila za gozdne živali. Nenadoma pa sem nekaj zavohala. Definitivno človeka. Ustavila sem se in ovohavala zrak. Alex je skočil iz mojega hrbta in tudi začel vohati in se ozirati naokrog (kar je zgledalo rahlo čudno, glede na to da ni bil volkodlak). Nato sem ugotovila koga voham.
»Alex!« Sem po volčje zašepetala, da me ne bi slišali. »LOVCI!« Alex je pokimal ter skočil na moj hrbet. Sama sem se v trenutku pognala v brezglavi tek, ter prepozno ugotovila, da tečem v napačno smer. Lovcem v naročje.
Sunkovito sem se ustavila, da je Alexa vrglo naprej v sneg. Obkrožilo nas je približno dvajset lovcev.
»Poglej, kaj imamo tukaj. Kdo bi si mislil?« Se je zakrohotal eden največjih, verjetno vodja lovcev. Zarenčala sem, ter se postavila pred Alexa, ki se je pobiral s tal. Nenadoma sem začutila Alexovo roko na mojem vratu, zgrabil je amulet, ki mi je dovoljeval da sem volkodlakinja, tudi če ni polne lune. Počasi je z roko drsel proti moji glavi, da mi sname amulet. Nisem se upirala. Nisem bila prepričana, če zmorem boj z dvajsetimi oboroženimi moškimi, pa čeprav kot volkodlakinja. Počasi mi je snel amulet Mesečevega volka. Ko se amulet ni več dotikal kože, sem začutila trgajočo bolečino v prsih, glavi in trebuhu in nenadoma sem bila le prestrašeno dekle. Bilo je precej hitreje in manj boleče kot prvič. Alex si je v sekundi nataknil amulet in se preobrazil. Postavil se je pred mene in zarenčal. Ozrla sem se okrog, ter hitro spoznala, da nimava najmanjše možnosti za pobeg. Lovci so bili postavljeni okoli naju v sklenjenem krogu, ki se je manjšal in manjšal, s tem, ko so se nama približevali.
»Oprosti.« Sem zašepetala Alexu, ki je še vedno renčal.
»Je že dobro.« Mi je zašepetal nazaj – v volkodlačjem jeziku. Nenadoma pa sem nekaj zaslišala. Bili so koraki. Vendar niso bili koraki lovcev.
»Si slišal to?« Sem rekla Alexu, ki me je začudeno pogledal in odkimal. Vendar se nisem motila.
Iz gozda je planila gruča najstnikov, ki so bili stari približno od štirinajst do devetnajst let. Lovci so ob presenečenju razdrli krog in z Alexom sem se pognala stran. Po približno minuti teka in veliko spotikanja, sva se z Alexom ustavila. Alex se je preobrazil v človeka, ter mi razložil.
»Našla sva moj trop!« Veselo sem zacvilila in ga objela. Nato sem otrpnila in se počasi odmaknila od njega.
»No, pravzaprav smo bolj mi našli vaju.« Sem zaslišala fantovski glas. Z Alexom vred sem se ozrla in zagledala skupino najstnikov, bilo jih je sedem. Ogovoril naju je največji in po videzu tudi najstarejši.
»Jake!!« Je veselo vzkliknil Alex ter prijatelja lopnil po hrbtu.
»In vidim, da si si končno našel punco.« Je rekel Jake, ter me pogledal. Nato je stopil k meni, ter stegnil roko v pozdrav. Sprejela sem jo in jo stisnila. »Jake, Alexov najboljši kolega. Veliko je govoril o tebi, dokler ga ni volkodlačji svet vrgel iz klape. Od takrat je na lovu za tabo, saj si večinoma ti razlog, da so ga vrgli ven.« S krivdo v očeh sem pogledala Alexa, ki pa si je z zanimanjem ogledoval njegove čevlje. »Potem so tukaj še Sky, štirinajst let, poleg tega mlajša sestra tvojega fanta, Aria, sedemnajst let, Alan, petnajst let, Jesse, šestnajst let, Kayla, petnajst let, Fynn, osemnajst let in jaz, Jake, devetnajst let. Dobrodošla v tropu!« Začudeno sem obstala. Nobenih čudnih obredov, sprejemov? Nič?
»Vem kaj misliš.« Je spregovoril Fynn. Imel je temne lase in oči, nosil je črno usnjeno majico, ter sive kavbojke. »Sprejemni obred bosta opravila ob prvi naslednji polni luni. Sedaj pa pojdimo, preden se lovci vrnejo.« Aca sem dvignila v naročje, nato pa skupaj z drugimi odšla za Jakom. Vodil nas je skozi gozd in nisem imela pojma, kam smo namenjeni.
»Hej.« K meni je pristopila ena izmed deklet. Imela je dolge skodrane lase rjave barve in prav tako rjave oči. Nosila je belo ohlapno majico, modre kavbojke in zgledala je precej luštna.
»Živijo. Aria, kajne?« Sem poskušala začeti pogovor.
»Ja, Aria sem. In ti si …Kate?« Prikimala sem. »Torej …Ti in Alex, kaj?« Rahlo sem se zasmejala in odkimala.
»Ne, midva sva že zgodovina. Sicer nisem prepričana, če on misli enako, ampak jaz sem precej prepričana. Nekako se je končalo, takrat ko sem ugotovila da je volkodlak. Potem ko me je spremenil, pa se ni kaj dosti spremenilo.« Sem pojasnila. Zamolčala sem ji, kako besna sem bila nanj potem ko me je spremenil v volkodlakinjo. Za vsak slučaj, da ne bi bila užaljena.
»Ah, daj no!« Je rekla Aria. »Sky bi bila tako vesela, če bi imela žensko, ki bi ji ga pomagala prenašati. Sky je njegova mlajša sestra.« Je razložila. »Poleg tega bi bila skupaj tako luštna! In način kako si ga objela, ko sta se rešila pred lovci … ne vem če je to kar konec.« Ugotovila sem, da je Aria precej samozavestna in ima svoje mnenje, ki se ga drži, vendar se je z njo vseeno prijetno pogovarjati. Potem sva še govorili o fantih in vseh dekliških stvareh, nato pa ji je Fynn pomignil, naj gre naprej (bili sva bolj na koncu kolone), in je odšla. Vendar nisem bila dolgo sama. Kmalu se mi je pridružila Sky.
»Živijo! Si ti punca mojega brata?« Očitno je bila precej direktna.
»Bivša punca tvojega brata.« Sem jo popravila in se nasmehnila. Vrnila mi je nasmeh.
»Veš, saj ti ne zamerim. Alex zna res biti popoln kreten, vendar vidim kako te gleda. Kot da si najpomembnejša oseba na svetu. Moraš mu biti precej pomembna, ker edina ženska ki jo je kadarkoli tako gledal, je bila mama, da petega leta njegove starosti.« Ravno sem odprla usta, da bi vprašala kako ona to ve, ko je dodala: »Brez skrbi, mama mi je povedala.« Pokimala sem, a nisem vedela, kako nadaljevati pogovora.
»Torej, kakšen je?« Me je vprašala Sky. Nisem vedela kaj misli in sem jo tudi tako pogledala. »Kakšen je Alex? Zadnja tri leta se nisva videla. Ne vem, ali se je spremenil ali ne.« Mi je razložila.
»No …« Sem pomislila. »Zna biti tečen, vendar je tudi prijazen in zna biti romantičen … In hitro se razjezi, če stvari ne potekajo kakor si zamisli.« Sem povedala.
»Potem se ni kaj dosti spremenil.« Je rekla Sky. »Razen del o romantiki. Nikoli še nisem videla, da bi bil moj tečni brat romantičen.« Zasmejali sva se.
»Bu!« Poskočili sva, ter pogledali nazaj.
»Alex!« Sem zacvilila in ga udarila v ramo. Sky je naredila približno enako.
»Torej, kako gre spoznavanje?« Je vprašal Alex. Poleg svoje sestre je bil igriv. Takšnega ga še nisem videla, vendar moram priznati da mi je ta stran njegovega karakterja všeč.
»Veš, pravzaprav sva ravnokar govorili o tebi.« Se je nasmehnila Sky. »Nisem vedela, da si se naučil biti romantičen!« Je še dodala.
»Si res rekla, da sem romantičen?« Me je z nasmeškom na obrazu vprašal Alex.
»Rekla sem, da znaš biti romantičen. Na primer takrat, ko si mi pomagal splezati na drevo in sva gledala sončni zahod. Ali pa takrat, ko sva sredi noči splezala na vrh strehe in gledala zvezde.« Sem rekla.
»Ja, spomnim se tega. Očitno res znam biti romantičen.« Se je nasmehnil sam pri sebi. Nato je cmoknil Sky na lice, ter se obrnil še k meni, a je prej rekel: »Aja, tebe pa ne smem. Da ne boš spet skakala v potok sredi zime!« Nato se je pognal do Fynna, Jaka, Alana in Jesseja, ki so razpravljali o bog ve čem.
»Dolga zgodba.« Sem pojasnila, ko me je Sky vprašujoče pogledala.
»Imava čas …« Je nato rekla.
Pozneje sem ji razložila vse, po dolgem in počez glede Alexa. Izpustila nisem niti tega, kar sem zamolčala Arii, glede besa. Zdelo se mi je, da Sky lahko res zaupam. In vedno bolj sem se med temi ljudmi počutila, kot da nekam spadam. Kot da sem pripadnica neke skupnosti.
Ravno ko sem zaključila z govorjenjem, je Jake nekaj zavpil.
»Tukaj smo!« Ozrla sem se po jasi, ki je stala pred nami. Nikjer nisem videla kakršnegakoli prebivališča, niti sledi ognja ali ležišč.
»Kate?« Je rekla Sky. Počasi sem odtrgala pogled od jase in se ozrla k njej.
»Kaj?« Sem vprašala.
»Vidim kako se ti oči iskrijo, ko govoriš o njem. In kako si ga gledala prejle. Premisli o tem.« Nato je stekla za ostalimi, ki so se že odpravili prek jase. Zamislila sem se. Ga res tako gledam? Meni se ni zdelo. Morda sem tega že tako navajena, da sploh ne opazim. Punca je bila res direktna in videla je tvoje občutke. Poleg tega ti je dala misliti …
»Prideš?« Alex je pritekel nazaj do mene in mi ponudil roko. Pokimala sem in sprejela roko ter skupaj z njim stekla prek jase.
Znašla sem se pod velikim drevesom. Od spodaj nisem ničesar videla, vendar je bilo očitno zgoraj nekaj, saj so vsi zlezli gor in niso prišli nazaj dol. Nenadoma se je iz drevesa spustila lesena lestev. Pogledala sem Alexa ki je stal za mano. Pokimal je in z roko nakazal naj grem. Previdno sem se oprijela lesene lestve ter se povzpela proti gosti drevesni krošnji, ter kmalu izginila med listi. Kar naenkrat sem se pojavila v leseni hiški. Splezala sem do konca, ter stopila na trdna tla. Tam so že čakali vsi. Bilo je čudovito! Vse je bilo iz lesa. Po tleh so bile preproge in stopnice so vodile na postelje, ki so bile skrite pri stropu. Bilo je naravnost fantastično!
»Je to čarovnija?« Sem vprašala.
»Ne, le dovolj veliko drevo z dovolj gosto krošnjo, dovolj lesa in dovolj spretnih rok.« Je pojasnila Sky. Nato je v hišico prilezel še Alex, ter me pogledal.
»Kako se ti zdi?« Me je vprašal.
Ozrla sem se po domačnem prostoru in odvrnila: »Neverjetno.«
_________
Jap, dejansko sem objavila nov del sredi tedna, neverjetno! To je sicer zato ker sem bolana in mi je zeloooo dolgčas, hkrati pa nimam energije za popolnoma nič.
V glavnem, če vam je všeč ne pozabite stisniti srčka in komentirati kako se vam zdijo
»Kaj točno iščeva?« Sem vprašala Alexa preden sva se odpravila.
»Vonjave, kolikor jih je še ostalo. Predvsem pa sledi. Človeške, seveda. Trenutno imava samo midva amulet Mesečnega volka.« Mi je razložil, jaz pa sem se pognala v tek.
Kljub temu, da sem imela otežen tek, smo potovali hitro. Drvela sem skozi gozd, ter ob tem videla samo zamazane slike dreves, mimo katerih smo drveli. Hkrati sem vohala zrak. Seveda so bile ob začetku samo vonjave zajcev in srn, ob katerih sem bila hud notranji boj, ali naj se poženem na zajca ali ne. Seveda sem drvela naprej in se nisem zmenila za gozdne živali. Nenadoma pa sem nekaj zavohala. Definitivno človeka. Ustavila sem se in ovohavala zrak. Alex je skočil iz mojega hrbta in tudi začel vohati in se ozirati naokrog (kar je zgledalo rahlo čudno, glede na to da ni bil volkodlak). Nato sem ugotovila koga voham.
»Alex!« Sem po volčje zašepetala, da me ne bi slišali. »LOVCI!« Alex je pokimal ter skočil na moj hrbet. Sama sem se v trenutku pognala v brezglavi tek, ter prepozno ugotovila, da tečem v napačno smer. Lovcem v naročje.
Sunkovito sem se ustavila, da je Alexa vrglo naprej v sneg. Obkrožilo nas je približno dvajset lovcev.
»Poglej, kaj imamo tukaj. Kdo bi si mislil?« Se je zakrohotal eden največjih, verjetno vodja lovcev. Zarenčala sem, ter se postavila pred Alexa, ki se je pobiral s tal. Nenadoma sem začutila Alexovo roko na mojem vratu, zgrabil je amulet, ki mi je dovoljeval da sem volkodlakinja, tudi če ni polne lune. Počasi je z roko drsel proti moji glavi, da mi sname amulet. Nisem se upirala. Nisem bila prepričana, če zmorem boj z dvajsetimi oboroženimi moškimi, pa čeprav kot volkodlakinja. Počasi mi je snel amulet Mesečevega volka. Ko se amulet ni več dotikal kože, sem začutila trgajočo bolečino v prsih, glavi in trebuhu in nenadoma sem bila le prestrašeno dekle. Bilo je precej hitreje in manj boleče kot prvič. Alex si je v sekundi nataknil amulet in se preobrazil. Postavil se je pred mene in zarenčal. Ozrla sem se okrog, ter hitro spoznala, da nimava najmanjše možnosti za pobeg. Lovci so bili postavljeni okoli naju v sklenjenem krogu, ki se je manjšal in manjšal, s tem, ko so se nama približevali.
»Oprosti.« Sem zašepetala Alexu, ki je še vedno renčal.
»Je že dobro.« Mi je zašepetal nazaj – v volkodlačjem jeziku. Nenadoma pa sem nekaj zaslišala. Bili so koraki. Vendar niso bili koraki lovcev.
»Si slišal to?« Sem rekla Alexu, ki me je začudeno pogledal in odkimal. Vendar se nisem motila.
Iz gozda je planila gruča najstnikov, ki so bili stari približno od štirinajst do devetnajst let. Lovci so ob presenečenju razdrli krog in z Alexom sem se pognala stran. Po približno minuti teka in veliko spotikanja, sva se z Alexom ustavila. Alex se je preobrazil v človeka, ter mi razložil.
»Našla sva moj trop!« Veselo sem zacvilila in ga objela. Nato sem otrpnila in se počasi odmaknila od njega.
»No, pravzaprav smo bolj mi našli vaju.« Sem zaslišala fantovski glas. Z Alexom vred sem se ozrla in zagledala skupino najstnikov, bilo jih je sedem. Ogovoril naju je največji in po videzu tudi najstarejši.
»Jake!!« Je veselo vzkliknil Alex ter prijatelja lopnil po hrbtu.
»In vidim, da si si končno našel punco.« Je rekel Jake, ter me pogledal. Nato je stopil k meni, ter stegnil roko v pozdrav. Sprejela sem jo in jo stisnila. »Jake, Alexov najboljši kolega. Veliko je govoril o tebi, dokler ga ni volkodlačji svet vrgel iz klape. Od takrat je na lovu za tabo, saj si večinoma ti razlog, da so ga vrgli ven.« S krivdo v očeh sem pogledala Alexa, ki pa si je z zanimanjem ogledoval njegove čevlje. »Potem so tukaj še Sky, štirinajst let, poleg tega mlajša sestra tvojega fanta, Aria, sedemnajst let, Alan, petnajst let, Jesse, šestnajst let, Kayla, petnajst let, Fynn, osemnajst let in jaz, Jake, devetnajst let. Dobrodošla v tropu!« Začudeno sem obstala. Nobenih čudnih obredov, sprejemov? Nič?
»Vem kaj misliš.« Je spregovoril Fynn. Imel je temne lase in oči, nosil je črno usnjeno majico, ter sive kavbojke. »Sprejemni obred bosta opravila ob prvi naslednji polni luni. Sedaj pa pojdimo, preden se lovci vrnejo.« Aca sem dvignila v naročje, nato pa skupaj z drugimi odšla za Jakom. Vodil nas je skozi gozd in nisem imela pojma, kam smo namenjeni.
»Hej.« K meni je pristopila ena izmed deklet. Imela je dolge skodrane lase rjave barve in prav tako rjave oči. Nosila je belo ohlapno majico, modre kavbojke in zgledala je precej luštna.
»Živijo. Aria, kajne?« Sem poskušala začeti pogovor.
»Ja, Aria sem. In ti si …Kate?« Prikimala sem. »Torej …Ti in Alex, kaj?« Rahlo sem se zasmejala in odkimala.
»Ne, midva sva že zgodovina. Sicer nisem prepričana, če on misli enako, ampak jaz sem precej prepričana. Nekako se je končalo, takrat ko sem ugotovila da je volkodlak. Potem ko me je spremenil, pa se ni kaj dosti spremenilo.« Sem pojasnila. Zamolčala sem ji, kako besna sem bila nanj potem ko me je spremenil v volkodlakinjo. Za vsak slučaj, da ne bi bila užaljena.
»Ah, daj no!« Je rekla Aria. »Sky bi bila tako vesela, če bi imela žensko, ki bi ji ga pomagala prenašati. Sky je njegova mlajša sestra.« Je razložila. »Poleg tega bi bila skupaj tako luštna! In način kako si ga objela, ko sta se rešila pred lovci … ne vem če je to kar konec.« Ugotovila sem, da je Aria precej samozavestna in ima svoje mnenje, ki se ga drži, vendar se je z njo vseeno prijetno pogovarjati. Potem sva še govorili o fantih in vseh dekliških stvareh, nato pa ji je Fynn pomignil, naj gre naprej (bili sva bolj na koncu kolone), in je odšla. Vendar nisem bila dolgo sama. Kmalu se mi je pridružila Sky.
»Živijo! Si ti punca mojega brata?« Očitno je bila precej direktna.
»Bivša punca tvojega brata.« Sem jo popravila in se nasmehnila. Vrnila mi je nasmeh.
»Veš, saj ti ne zamerim. Alex zna res biti popoln kreten, vendar vidim kako te gleda. Kot da si najpomembnejša oseba na svetu. Moraš mu biti precej pomembna, ker edina ženska ki jo je kadarkoli tako gledal, je bila mama, da petega leta njegove starosti.« Ravno sem odprla usta, da bi vprašala kako ona to ve, ko je dodala: »Brez skrbi, mama mi je povedala.« Pokimala sem, a nisem vedela, kako nadaljevati pogovora.
»Torej, kakšen je?« Me je vprašala Sky. Nisem vedela kaj misli in sem jo tudi tako pogledala. »Kakšen je Alex? Zadnja tri leta se nisva videla. Ne vem, ali se je spremenil ali ne.« Mi je razložila.
»No …« Sem pomislila. »Zna biti tečen, vendar je tudi prijazen in zna biti romantičen … In hitro se razjezi, če stvari ne potekajo kakor si zamisli.« Sem povedala.
»Potem se ni kaj dosti spremenil.« Je rekla Sky. »Razen del o romantiki. Nikoli še nisem videla, da bi bil moj tečni brat romantičen.« Zasmejali sva se.
»Bu!« Poskočili sva, ter pogledali nazaj.
»Alex!« Sem zacvilila in ga udarila v ramo. Sky je naredila približno enako.
»Torej, kako gre spoznavanje?« Je vprašal Alex. Poleg svoje sestre je bil igriv. Takšnega ga še nisem videla, vendar moram priznati da mi je ta stran njegovega karakterja všeč.
»Veš, pravzaprav sva ravnokar govorili o tebi.« Se je nasmehnila Sky. »Nisem vedela, da si se naučil biti romantičen!« Je še dodala.
»Si res rekla, da sem romantičen?« Me je z nasmeškom na obrazu vprašal Alex.
»Rekla sem, da znaš biti romantičen. Na primer takrat, ko si mi pomagal splezati na drevo in sva gledala sončni zahod. Ali pa takrat, ko sva sredi noči splezala na vrh strehe in gledala zvezde.« Sem rekla.
»Ja, spomnim se tega. Očitno res znam biti romantičen.« Se je nasmehnil sam pri sebi. Nato je cmoknil Sky na lice, ter se obrnil še k meni, a je prej rekel: »Aja, tebe pa ne smem. Da ne boš spet skakala v potok sredi zime!« Nato se je pognal do Fynna, Jaka, Alana in Jesseja, ki so razpravljali o bog ve čem.
»Dolga zgodba.« Sem pojasnila, ko me je Sky vprašujoče pogledala.
»Imava čas …« Je nato rekla.
Pozneje sem ji razložila vse, po dolgem in počez glede Alexa. Izpustila nisem niti tega, kar sem zamolčala Arii, glede besa. Zdelo se mi je, da Sky lahko res zaupam. In vedno bolj sem se med temi ljudmi počutila, kot da nekam spadam. Kot da sem pripadnica neke skupnosti.
Ravno ko sem zaključila z govorjenjem, je Jake nekaj zavpil.
»Tukaj smo!« Ozrla sem se po jasi, ki je stala pred nami. Nikjer nisem videla kakršnegakoli prebivališča, niti sledi ognja ali ležišč.
»Kate?« Je rekla Sky. Počasi sem odtrgala pogled od jase in se ozrla k njej.
»Kaj?« Sem vprašala.
»Vidim kako se ti oči iskrijo, ko govoriš o njem. In kako si ga gledala prejle. Premisli o tem.« Nato je stekla za ostalimi, ki so se že odpravili prek jase. Zamislila sem se. Ga res tako gledam? Meni se ni zdelo. Morda sem tega že tako navajena, da sploh ne opazim. Punca je bila res direktna in videla je tvoje občutke. Poleg tega ti je dala misliti …
»Prideš?« Alex je pritekel nazaj do mene in mi ponudil roko. Pokimala sem in sprejela roko ter skupaj z njim stekla prek jase.
Znašla sem se pod velikim drevesom. Od spodaj nisem ničesar videla, vendar je bilo očitno zgoraj nekaj, saj so vsi zlezli gor in niso prišli nazaj dol. Nenadoma se je iz drevesa spustila lesena lestev. Pogledala sem Alexa ki je stal za mano. Pokimal je in z roko nakazal naj grem. Previdno sem se oprijela lesene lestve ter se povzpela proti gosti drevesni krošnji, ter kmalu izginila med listi. Kar naenkrat sem se pojavila v leseni hiški. Splezala sem do konca, ter stopila na trdna tla. Tam so že čakali vsi. Bilo je čudovito! Vse je bilo iz lesa. Po tleh so bile preproge in stopnice so vodile na postelje, ki so bile skrite pri stropu. Bilo je naravnost fantastično!
»Je to čarovnija?« Sem vprašala.
»Ne, le dovolj veliko drevo z dovolj gosto krošnjo, dovolj lesa in dovolj spretnih rok.« Je pojasnila Sky. Nato je v hišico prilezel še Alex, ter me pogledal.
»Kako se ti zdi?« Me je vprašal.
Ozrla sem se po domačnem prostoru in odvrnila: »Neverjetno.«
_________
Jap, dejansko sem objavila nov del sredi tedna, neverjetno! To je sicer zato ker sem bolana in mi je zeloooo dolgčas, hkrati pa nimam energije za popolnoma nič.
V glavnem, če vam je všeč ne pozabite stisniti srčka in komentirati kako se vam zdijo
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
fulllllllllllllllllllllllllllll dobrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg ta je ful dobr dell
ful cool zgodba uoam da je še 100000000000000000000 delovvv:smiley::smiley::smiley:
ful cool zgodba uoam da je še 100000000000000000000 delovvv:smiley::smiley::smiley:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Najboljša pisateljica in zgodba ever. ;)
0
Moj odgovor:
Fun-girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Jaz sem v enega fanta
Hojjjj!
Jaz sem v enega fanta, ki je eno leto starejši. On me ne pozna. Sicer hodi na našo šolo in se ponavadi vidiva. Danes smo imeli plesni dan in smo plesali. In potem smo morali vsi 7.r pokazat ples in jaz sem ga vedno gledala on pa je mene parkrat pogledal. V bistvu sva izpostavila očesni stik. Nekaj dni nazaj, ko smo šli k drugemu predmetu sem se po pomoti zaletela v njega. Jaz sem se mu opravičevala on pa meni vredu je in se mi je nasmehnil. Prosim pomagajte. Kako naj vzpostavim čim boljši stik z njim. Strah me je tudi kaj bi mi na to rekli starši in sošolke.
Hvala za odgovore:innocent:
Jaz sem v enega fanta, ki je eno leto starejši. On me ne pozna. Sicer hodi na našo šolo in se ponavadi vidiva. Danes smo imeli plesni dan in smo plesali. In potem smo morali vsi 7.r pokazat ples in jaz sem ga vedno gledala on pa je mene parkrat pogledal. V bistvu sva izpostavila očesni stik. Nekaj dni nazaj, ko smo šli k drugemu predmetu sem se po pomoti zaletela v njega. Jaz sem se mu opravičevala on pa meni vredu je in se mi je nasmehnil. Prosim pomagajte. Kako naj vzpostavim čim boljši stik z njim. Strah me je tudi kaj bi mi na to rekli starši in sošolke.
Hvala za odgovore:innocent:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.