Hola, tu je 2. del zgodbe Vsa ta nesrečna prihodnost... Za tem delom je še en del potem pa je zgodbe konec, tako, da bom začela naprej pisati Skrivnosti magije. Uživajte!:green_heart:

Ne vem koliko časa je minilo, da sem to ugotovila. Spomnila sem se, da je Gaj mogoče že zdaj v nevarnosti! S časovnim strojem sem hitro odletela v sedanjost. Iz časovnega stroja sem kar skočila (sicer bi skoraj padla), ampak je bilo nujno. Kaj če je Gaj mrtev že zdaj! Te misli sem hitro pregnala stran, ker bi se drugače zjokala. Do Gajeve hiše sem tako tekla, da bi na vzdržljivostnem teku sigurno postvila rekord. »Oh, saj res!« Obupano vskliknem. »Gaj je danes v domu za ostarele pri svoji babici!« Brez pomisleka sem stekla domov, vzela toliko denarja, kot sem ga v tistem hipu sploh našla in s telefonom (ki sem ga imela že pred potovanjem v preteklost v žepu) kar med tekom poklicala taksista Tarika Vavhmana, ki ga z Gajem poznava že od tretjega razreda in naju, sicer skupaj s starši, vedno kam zapelje. Včasih celo zastonj. In zdaj smo že res dobri prijatelji, tako, da bi bilo škoda, če bi poklicala koga drugega. »Prosim, gospod Vavhman pr tele..., a ti si Nevia. Kam želiš, da te zapeljem.« »Živjo Tarik, v dom za ostarele prosim in to čim hitreje. Bom že jaz plačala kazen, če bo treba. Zdaj tečem po Janeževi ulici. Pa čim prej pridi!« zadihano rečem in prekinem. Tarik se dejansko kmalu pokaže. »Evo, tu je denar!« mu še vedno zadihano rečem, medtem ko se začneva peljati. »Pa daj, pritisni že na gas, nujno je!« »Kaj se ti pa tako mudi?« me začudeno vpraša Tarik. »Pa saj ne bi razumel,« mu žalostno rečem. Kmalu se ustaviva pred domom za ostarele. »Na, tu imaš moje prihranke, okoli 300 eurov je, če boš plačal kazen. Adijo.« Tarik me še enkrat začudeno pogleda, potem pa skomigne z rameni in odpelje. Tega skorajda ne opazim, ker še vedno tako tečem. Končno prispem do javne jedilnice. Za eno izmed miz sedi Gaj s svojo babico. Njo pa že dolgo časa poznam, ker greva z Gajom k njej skoraj vsak teden. Ime ji je Anita in je noro prijazna. Zdaj malo upočasnim tek, da ne bi pritegnila pozornosti. »Živjo!« živčno pozdravim, ko pridem do Gaja in Anite. »Malo bi si sposodila Gaja!« žalostno izjavim. »Seveda Nevia. In zelo lepo te je videti!« reče Anita. »A,a,« se začne upirati Gaj. Medtem ga že zgrabim za roko in odvlečem v kot. »Kaj je, no?!« vsklikne. »A res ne morem v miru večerjati z babi?« »Bodi mi raje hvaležen,« ga žalostno prekinem. »Kaj, kaj pa je?« me začudeno vpraša. »Te, tega ne, ne morem povedati!« zavzdihnem in izbruhnem v jok. Na srečo je v domu za ostarele večina ljudi gluhih, ker bi se drugače vsi obrnili k meni. »Daj, povej no, saj ne more biti tako hudo!« me priganja Gaj. »Pa je,« odkimam in še bolj zajokam. »Če je kaj narobe mi povej, mogoče lahko kaj storiva!« zarentači Gaj. Hripavo začnem: »V, veš, ko sva šla v pre, preteklost? S, sama sem šla potem pre, pre, preverit, če je s prihodnostjo res vse v redu, a ampak.« Takrat ne morem več. Glas se mi čisto zlomi. »Ampak?« prestrašeno vpraša Gaj. »T, tebe ni tam,« zajokam. »Kako to misliš ni?« začudeno vpraša Gaj. »Mogoče sem šel pa na kakšne počitnice!« Odkimam mu. »T, ti, ti si... mrtev. Videla sem, sem tvoj grob.« Zdaj tako jokam, da bi lahko z vodo napolnila kar velik sodček. Ampak mi je za to čisto vseeno! »Pa je, je v mestu ali okolici še kakšen... Gaj?« se gaju zatrese glas. Odkimam mu. Galu se zašibijo kolena in tokrat ga prvič vidim tako prestrašenega. Ampak ne joče. Vidim kako vstane in gre do babice. »Adijo babi, zelo te imam rad,« reče Gaj. »Zakaj pa že greš?« se začudi Anita. »No, se vidiva naslednjič, tudi jaz te imam rada. Adijo!« Gaj se takoj napoti k meni. Na njegovem obrazu razberem pogum. »Pojdiva v preteklost in popraviva to kar se mi bo zgodilo!« odločno reče. Pokimam mu. Še enkrat pokličeva Tarika. Ko naju pripelje do doma, hitro stečeva v garažo in nastaviva časovni stroj na leto 1000. Najverjetneje se je kaj zalomilo tam, ker sva šla tja, ko nama je zmanjkalo bencina. Spet prideva v leto 1000, ter poleg kovača zagledava še najin časovni stroj in v njem naju, ker sva že bila v tem letu. Gaj si natakne neviden plašč in stopi iz stroja. »Kaj boš pa naredil?« prestrašeno zavpijem za njim. Zdaj vidim, da ima v rokah stekleničko z bencinom. »O, ne Gaj! Kaj, če te kdo vidi ali sliši!« zavpijem. »Bi rajši, da umrem.« Šele takrat se zavem, da bi isto storila tudi jaz. Vse bi naredila, da ne bi umrla. »Oprosti.«



Se nadaljuje...